Evropska unija ima presežek zmogljivosti za sežiganje odpadkov in treba je razmisliti o moratoriju na nove sežigalnice, poziva novo obširno poročilo mreže Zero Waste Europe, katere člani so slovenski Ekologi brez meja. Upravno sodišče v Sofiji pa je medtem zaradi zdravstvenih tveganj zaustavilo načrte za gradnjo sežigalnice v bolgarski prestolnici. 

V EU se je od leta 2004 do leta 2020 povečala zmogljivost za sežiganje odpadkov za približno 8 milijonov ton letno. Samo v letu 2020 je bila neizkoriščena slaba tretjina (60 milijonov ton) zmogljivosti za sežiganje odpadkov. Do konca letošnjega leta bi lahko skupna zmogljivost narasla na približno 220 milijonov ton.

Janek Vahk, vodja za politike ničelnega onesnaževanja pri Zero Waste Europe, pravi: “V dobi, ko sta ravnanje z odpadki in okoljska trajnost v središču pozornosti, so ugotovitve te študije jasne: čas je za moratorij na sežiganje. Ob pretečih presežkih zmogljivosti in ciljih recikliranja mora EU ponovno oceniti vlogo sežiga v svoji hierarhiji ravnanja z odpadki.” 

Poročilo sledi moratorijem na Škotskem, Danski, v Walesu in Flamski. Trend je obraten, ob upoštevanju ciljev recikliranja, pravilnega odlaganja in dodatnega posortiranja mešanih odpadkov pa bi lahko vsako leto zaprli kar 5 % sežigalniških kapacitet. Ovira pri zmanjševanju je ideološko privilegiran položaj sežiga v hierarhiji ravnanja z odpadki. 

Po osmih letih pravdanja pa je evropske okoljevarstvenike razveselila odločba sodišča v Sofiji, ki je razveljavilo presojo vplivov na okolje za sežigalnico odpadkov v bolgarski prestolnici, ki naj bi letno sežgala 180 tisoč ton odpadkov. Sodišče je presodilo, da bi sežigalnica, vredna 180 milijonov €, ogrozila zdravje prebivalcev Sofije, onesnažila zrak, ustvarila strupen pepel in dodaten promet. Zaradi tehničnih in administrativnih zamud je bila sicer Sofija že v začetku leta primorana vrniti vso evropsko sofinanciranje za projekt.

Sodišče je zaključilo, da oblasti niso zagotovile ustrezne udeležbe javnosti in niso ocenile zdravstvenih tveganj za prebivalstvo, ki ga je projekt neposredno prizadel. Ugotovljene so bile tudi resne pomanjkljivosti pri analizi vpliva na kakovost zraka. Presoja vplivov na okolje na primer ni upoštevala obstoječih presežnih ravni trdnih delcev in drugih oblik onesnaženosti zraka v Sofiji, enem najbolj onesnaženih mest v Evropi. Poleg tega je sodišče kritiziralo neustrezno oceno tveganja izpustov visoko rakotvornih dioksinov in furanov ter velike količine strupenega pepela, ki bi ga proizvedla sežigalnica.

To je le še en v vrsti primerov, ki kažejo, da so mejne vrednosti za emisije (so)sežiga odpadkov prenizke. Npr. mejna vrednost za dioksine1 ni bila posodobljena že od leta 1989! V istem času je Evropska agencija za varnost hrane postopoma znižala mejno vrednost za sprejemljiv tedenski vnos prek hrane na 35-krat nižjo2. Drugače povedano, znanost je pokazala, da so dioksini 35-krat bolj strupeni, kot smo mislili 34 let naza.

Razmišljanja o velikih dodatnih kapacitetah za (so)sežig v Sloveniji zato dolgoročno niso smiselna. Odpor zaradi zdravstvenih in okoljskih vidikov je že dolgo prisoten, zakonodaja in sproščanje kapacitet v tujini pa bosta še poslabšali vprašljivo ekonomičnost.

1 0,1 ng TEQ/Nm3

2 1990, WHO: 0,07 ng TEQ/kg bw/week; 2008, EFSA: 0,002 ng TEQ/kg bw/week

Avtor: Jaka Kranjc

Vir: http://ebm.si/o/sl/