Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20231024113249307
Podnebna politika med teorijo in prakso
torek, 24. oktober 2023 @ 11:32 CEST
Uporabnik: Sonce
Podnebna politika med teorijo in prakso: Čakamo čudežno rešitev, ki je ne bo
“Ko smo pred slabe pol leta razmišljali o temi letošnjega podnebnega posveta, je v ospredje stopil razkorak med potrebnimi ukrepi in ukrepi obstoječih politik, ki se še poglablja,” je v uvodnih besedah poudarila Gaja Brecelj, direktorica Umanotere.
Kako je možno, da nam znanstveniki že tako dolgo nedvoumno sporočajo, kaj prihaja, a hkrati se zdi, da se nič ne spremeni? Da je to vprašanje še kako relevantno, je potrdilo več kot 150 udeležencev nacionalnega posveta “Vse vemo, a zakaj se nič ne spremeni? Podnebna politika med teorijo in prakso” mreže Plan B za Slovenijo in Mreže za prostor.
V uvodnih besedah je doc. dr. Barbara Rajgelj, pravnica in raziskovalka na Fakulteti za družbene vede potegnila vzporednico med podnebnimi vprašanji in vprašanji demokracije, saj je v obeh primerih “problem pogosto preveč abstrakten in oddaljen. Podobnost je tudi, da ko se nevarnost že konkretizira, se najprej zgodi drugim in dokler se dogaja drugim, se ne dogaja.” Obenem nas pasivnost odločevalcev in industrije ne bo pripeljala do sistemskih sprememb, ki so nujno potrebne in tako se zdi, da “čakamo čudežno rešitev, ki je verjetno ne bo.”
Klaus Röhrig, koordinator za podnebne in energetske politike EU pri CAN Europe je izpostavil, da podnebne motnje vedno vodijo do korenitih sprememb v družbi, najhujše posledice pa vedno znova prizadenejo že ranljive skupine in tiste, ki so k podnebnim spremembam najmanj prispevali. “Na globalni ravni je ključno, da prizadevanja EU za doseganje ciljev Pariškega sporazuma temeljijo na načelih enakosti, EU pa mora glede na svoje zgodovinske emisije ukrepati zadostno,” je poudaril ter izpostavil, da bo v skladu s stališčem Evropskega znanstvenega svetovalnega odbora za podnebne spremembe “ambicije za nižanje emisij potrebno s 55 % dvigniti na 70 % ali več do 2030. To bi znatno zmanjšalo emisije EU do leta 2050, posledično pa bi se povečala pravičnost prispevka EU pri blaženju podnebnih sprememb.”
Minister za okolje, podnebje in energijo mag. Bojan Kumer je izpostavil novico o včeraj objavljenem osnutku slovenskega podnebnega zakona ter glede prenove Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta poudaril, da je “visoko raven podnebne ambicije pomembno zapisati v tak ključen dokument, predvsem pa je pomembno, da zagotovimo izvajanje.”
Na primeru prometa sta o zaostankih na nacionalni ravni in pri izvajanju NEPN razmišljala Katarina Trstenjak z Instituta Jožef Stefan in Marko Peterlin z IPoP - Inštituta za politike prostora. Slednji je bil kritičen do trenutnih ukrepov trajnostne prometne politike oziroma do njihovega (ne)izvajanja ter izpostavil, da je težava “manko informacij in obveščanja o procesih” in počasno delovanje na ravni države in politike. Posvaril je tudi pred paničnim ukrepanjem, ki ne naslavlja izvora problema: “Tretji pas na avtocestah je panično ukrepanje.”
Katarina Trstenjak z Instituta Jožef Stefan se je osredotočila na razogljičenje na področju prometa, ki v Sloveniji odda skoraj polovico emisij toplogrednih plinov: “Leta 2021 je bilo število kilometrov, opravljenih z osebnimi avtomobili, 5,5 % nižje kot leta 2017, v istem obdobju se je št. registriranih avtomobilov povečalo za 6,2 %. Večina izpustov je bila še vedno iz osebnih avtomobilov (61%).” Poudarila je, da sektor prometa ostaja kritičen z vidika doseganja ciljev 2030 in vmesnih letnih ciljev.
Na ekonomsko plat razogljičenja se je v svoji predstavitvi osredotočil dr. Aljoša Slameršak iz Policy Lab, Ljubljana in Inštituta za okoljske znanosti in tehnologijo, Avtonomna Univerza v Barceloni. “Za razogljičenje do 2040 bi potrebovali 2% BDP na leto (ocena iz 2018), danes pa verjetno okoli 3 % BDP na leto. Po drugi strani je Slovenija leta 2022 namenila 2 % BDP za subvencioniranje fosilnih virov,” je izpostavil. Poudaril je tudi nujnost pravičnega prehoda, ki “zahteva porazdelitev stroškov, ki bo skladna z odgovornostjo za podnebne spremembe in hkratno priznanje pravice za dostojno življenje vseh.”
Kako bo stanje podnebne politike izboljšal novi slovenski podnebni zakon, osnutek katerega je bil za javno razpravo objavljen včeraj popoldne, je predstavil Andrej Gnezda, v. d. direktorja direktorata za podnebje pri Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo: “Osnutek novega zakona vsebuje tri glavne smernice: okrepljene aktivnosti krepitve podnebne odpornosti s strategijo prilagajanja in regionalnimi akcijskimi načrti prilagajanja, zagotovitev podnebno odpornih infrastrukturnih projektov s podlago, s katero se bo preverjalo vplive na podnebje ter ozelenitev javnih financ skozi vzpostavitev sistema označevanja proračunskih prihodkov, odhodkov in davčnih izdatkov.”
Udeleženci okrogle mize, ki je sledila v drugem delu posveta, so razpravljali o družboslovnih vidikih samega jedra posveta oziroma iskali odgovore na ključna vprašanja, ki jih je v uvodu razprave že izpostavila Gaja Brecelj: “Če vemo dovolj, zakaj ne ukrepamo? Ali zares vemo dovolj? Ali nas le kolektivne travme premaknejo v gibanje?”
V luči evidentne energetske revščine je dr. Srečo Dragoš s Fakultete za socialno delo dejal, da najrevnejši za energijo že sedaj plačujejo znatno več kot najbogatejši, zato je ključno, kako bo to naslovljeno. Stroški ekološke tranzicije bodo enormni (tako v primeru neukrepanja, delnega ukrepanja ali bolj intenzivnega ukrepanja), vprašanje pa je, kdo bo za to plačal. Dejal je, da je Slovenija ena najbogatejših držav OECD, “ne vemo pa, kako bomo prišli do konsenza za pokritje teh stroškov,” pri čemer je poudaril, da tega “brez sorazmerne ali progresivne obremenitve ne bo moč doseči.”
Aktivistka Maša Cvetežar iz Mladih za podnebno pravičnost je izpostavila, da “krivde za nastalo situacijo ni iskati v konfliktu med generacijami, temveč v razrednem konfliktu. Lastniki kapitala so namreč tisti, ki imajo največ moči in ki imajo tudi največji ogljični odtis, zato je ključno naslavljanje vladajočega razreda.” Obenem je dejala, da je “ključno grajenje družbene moči, ki bo naslavljala sistemske probleme in ki bo od države lahko zahtevala neke konkretne spremembe. Sistem, ki ga je potrebno nasloviti, je kapitalistični in dokler imamo tak sistem, ne bomo uspešno naslovili obstoječih družbenih in podnebnih kriz.”
Prof. dr. Tanja Kamin s Fakultete za družbene vede je prevprašala tezo, da obveščenost in ozaveščenost vodita neposredno v delovanje. “O podnebnih spremembah veliko vemo, razumemo pa bolj malo in vsekakor nismo tako dobro obveščeni, kot si želimo, da bi bili.” Poudarila je, da je na področju podnebnih sprememb “komuniciranje pogosto obravnavano tehnicistično, kot orodje za prenos informacij, in večina raziskav se ukvarja z individualno ravnjo vedenja, manj pa je raziskav o vplivu komuniciranja v civilno vključenost.”
Hana Hawlina, sociokulturna psihologinja, doktorska študentka Univerze v Neuchâtel je razmišljala o apokaliptičnem tonu komunikacije, ki pogosto pritiče podnebnim spremembam. “Samo distopične vizije niso zadostne. Graditi moramo pozitivne naracije. Ne moremo namreč zgolj delovati v strahu, česa si ne želimo, ampak moramo delati na vizijah, kje si želimo živeti.” Izpostavila je tudi, da je problem podnebnih sprememb sistemski. "S tem ko se individualizira in krivi posameznike, se ti ujamejo v paradoks, da šele ko si sam brezmadežen, lahko deluješ navzven in družbeno.”
Doc. dr. Tadej Troha z ZRC SAZU in s Filozofske fakultete je spomnil na “zgodovino diskusij o podnebnih spremembah med družboslovno in naravoslovno stroko” in poudaril, da je “zmožnost dolgoročnega razmišljanja v roku nekaj desetletij treba pretvoriti v navado.” Na to, kakšno je stanje v resnici, pogosto vplivajo majhni, stranski, parcialni interesi. “Namesto da govorimo o tem, kako revni smo kot država, raje razmišljajmo o tem, koliko bi prihranili ob uveljavljanju podnebnih ukrepov že danes.”
Ob koncu posveta so odzvanjale pozdravne besede Gaje Brecelj, s katerimi se je zagotovo strinjal marsikateri udeleženec: “Nedvomno je izziv pred nami ogromen, a nikoli ne smemo pozabiti, da ni nobenih objektivnih razlogov za to, da ne bi ustrezno ukrepali.”
Podnebna programa mreže Plan B za Slovenijo in Mreže za prostor sofinancirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo) s sredstvi Sklada za podnebne spremembe. Mnenja, izražena na dogodku, ne odražajo nujno stališč Ministrstva za okolje, podnebje in energijo ali Eko sklada j.s.
Predlog Podnebnega zakona predstavlja pomembne korake podnebne politike Slovenije
Predlog Podnebnega zakona, ki ga je Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo za javno razpravo objavilo 16. 10. 2023, v mreži Plan B za Slovenijo pozdravljajo in menijo, da predstavlja pomemben korak k učinkovitejšemu podnebnemu ukrepanju. Slovenijo postavlja na zemljevid držav, ki to vsebino že urejajo z zakoni. Zakon vsebuje nekaj pomembnih in potrebnih konkretnih ukrepov. Obenem pa je tudi priložnost, da se nacionalni podnebni cilji postavijo višje, na raven, ki bo zagotovila doseganje ciljev Pariškega sporazuma, podrobneje opredeljeni cilji pa bi morali postati pravno zavezujoči.
Izredne okoljske in podnebne razmere je Evropski parlament razglasil leta 2019, z vsakim letom pa jih vse intenzivneje občutimo tudi na našem ozemlju - poplave, suše, vročinski valovi, rekordi najtoplejših mesecev, neurja, požari. Te tako, poleg reševanja posledic posameznih katastrof, terjajo tudi konkretne in učinkovite dolgoročne ukrepe blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje.
Zgovorne izredne okoliščine so dovolj prepričljiv argument, na podlagi katerega v Planu B za Slovenijo upajo na poenotenje sektorjev v podpori sprejemu predlagane vsebine zakona in na sprejem v Državnem zboru. Kot država smo predolgo odlašali z zakonskim urejanjem podnebne politike. Že leta 2010 je tedanja Služba Vlade RS za podnebne spremembe pripravila prvi osnutek zakona. Ker je bila služba kasneje ukinjena, smo zamudili celo desetletje. Propadel je tudi drugi poskus priprave zakona v letu 2019. Sedaj, v tretje, je zadnji čas, da to storimo.
»Zakon o podnebnih spremembah je priložnost, da v Sloveniji postavimo resnično ambiciozne temelje podnebne politike in prenehamo z nadaljnjim podpiranjem fosilne industrije ter ohranjanjem statusa quo. Čas za spremembe je zdaj.« (Aljoša Petek, PIC - Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja)
Določanje zavezujočih ciljev in konkretnih ukrepov je bistvo zakonskega urejanja podnebne politike in predlog zakona določa kar nekaj prepotrebnih ukrepov, ki bodo lahko imeli velik učinek na doseganje podnebnih ciljev.
Kakšne dobre rešitve prinaša zakon?
Zakon ureja strateško načrtovanje podnebne politike in poleg Dolgoročne podnebne strategije in Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) ureja tudi nacionalno strategijo prilagajanja in regionalne akcijske načrte. Slednje bodo pripravljale Regionalne razvojne agencije, sprejeli pa jih bodo Razvojni sveti regij po predhodnem soglasju ministrstva, pristojnega za podnebje. Za spremljanje izvajanja politik blaženja in prilagajanja bodo uzakonjena podnebna ogledala - letna poročila o doseženem napredku.
Tudi pri pripravi drugih strateških načrtov bo treba upoštevati vidike blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje. Projekti, ki prejemajo javna sredstva, morajo biti podnebno odporni, za kar mora biti tekom priprave projekta izvedena posebna analiza.
Poleg Podnebnega sveta, ki je že vzpostavljen kot znanstveno posvetovalno telo, zakon uvaja podnebne koordinatorje, ki se bodo vzpostavili pri ministrstvih, ki so zadolžena za izvajanje ukrepov po NEPN.
Največ konkretnih ukrepov je finančne narave. Po tem ko je vlada 21. 9. 2023 sprejela metodologijo zelenega proračunskega načrtovanja, zakon končno vpeljuje zeleno proračunsko reformo in prinaša obveznost finančnega načrtovanja v skladu s to metodologijo. Od 1. 1. 2027 bo določen obvezen delež državnega proračuna namenjen doseganju ciljev NEPN, vlada pa bo skupaj z letnim zaključnim računom Državnemu zboru morala predložiti tudi poročilo o oceni realiziranega proračuna glede na navedeno metodologijo.
Posebej pa organizacije Plan B za Slovenijo pozdravljajo ukinitev finančnih podpor, ki spodbujajo rabo fosilnih goriv, do konca leta 2025 in določitev namenske rabe dosedanje dajatve za emisije ogljikovega dioksida - doslej so bile te prihodek državnega proračuna, zakon pa predvideva, da bodo postale namenski prihodek Podnebnega sklada. Za financiranje podnebnih ukrepov bo lahko država izdala tudi obveznice.
»Za to, da bi CO2 dajatev postala namenski prihodek za financiranje podnebnih ukrepov, smo si v nevladnih organizacijah že dolgo prizadevali. Vplivi podnebnih sprememb in ukrepi zoper njih povečujejo številne neenakosti. V Sloveniji vse večji problem postajata prevozna in energetska revščina, zato je nujno, da se tako pridobljena sredstva kanalizirajo tudi v razreševanje teh in drugih družbenih problemov.« (Taj Zavodnik, okoljska organizacija Focus)
Za prehod v podnebno nevtralno družbo pa je ključno, da je ta pravičen in da ne prizadene najranljivejših skupin družbe. Zato bo dobrodošel socialni načrt za podnebje, ki ga predvideva zakon, vendar bo moral biti ta tudi ustrezno finančno podprt.
Ker je podnebni krizi enakovredna grožnja človeštvu tudi biodiverzitetna kriza oziroma izginjanje narave, je pomembno, da zakon pod načelom komplementarnosti zahteva, da podnebne politike in ukrepi ne škodujejo pomembno biodiverziteti, vključujejo pa na naravi temelječe rešitve in prispevajo k ohranjanju ali izboljšanju stanja biodiverzitete.
V čem pa predlog zakona še ni zadosten?
Pričakovanja organizacij mreže Plan B za Slovenijo do zakona so bila seveda višja, že spomladi pa so jih strnile v deset ključnih pričakovanj.
Pričakovale so predvsem, da bo zakon določil konkretne pravno zavezujoče cilje, npr. da bi bili vsaj cilji NEPN pravno zavezujoči. Zakon ostaja le pri splošnem dolgoročnem cilju podnebne nevtralnosti do leta 2050, čeprav uvodoma poudarja zavezo Slovenije k Pariškemu sporazumu. Ker zakon ne določa ciljev NEPN kot zavezujočih, je relativno »prazno« tudi določilo o posebnem akcijskem načrtu v primeru nedoseganja ciljev.
Zaradi povečevanja razkoraka med potrebnim in dejanskim ukrepanjem, tako globalno kot lokalno, bi moral zakon na to odgovoriti tudi s povišanjem splošnega nacionalnega cilja - po zadnjih poročilih IPCC bi morale razvite države doseči podnebno nevtralnost do leta 2040, za to pa bi bilo potrebno do leta 2030 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 65 % glede na leto 2005.
Prav tako predlog zakona ne prepoznava v zadostni meri družbenih neenakosti pri povzročanju podnebnih sprememb, pri občutenju njihovih posledic ter pri zmožnostih za prilagajanje nanje. Zakon bi moral na vseh ravneh, pri načrtovanju in pri izvajanju ukrepov, zagotoviti, da se družbene neenakosti ne poglabljajo.
Zakon nadalje ne določa nobenih oblik sodelovanja s strokovno in širšo javnostjo pri oblikovanju podnebnih politik in ukrepov. V okviru načela vključevanja sicer navaja, da država in občine pri snovanju teh vključujejo strokovno in širšo javnost, vendar pa se v nadaljevanju to načelo ne odraža v konkretnih določilih sodelovanja. Če po javni razpravi ta deficit ne bo odpravljen, bi lahko šlo za kršitev Aarhuške konvencije.
V skladu s to pa bi zakon po mnenju nevladnih organizacij moral vzpostaviti tudi učinkovito pravno varstvo pravice prebivalcev do zdravega življenjskega okolja glede podnebja. Nevladne organizacije in civilna gibanja so že doslej imela pomembno vlogo pri tem, da so podnebne teme prišle med politične prioritete, zato bi določitev take pravice podprla bolj angažirano podnebno ukrepanje odgovornih nosilcev.
V svojih zahtevah glede zakona so predlagali, da bi tudi nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu na področju okolja, narave in prostora lahko opozorile vlado na morebitno neizvajanje določenih ukrepov in zahtevale izvedbo, vlada pa bi to izvedla ali izdala odločbo o zavrnitvi zahteve. Zakon sicer določa, da nevladne organizacije na področju podnebja pod določenimi pogoji podajo mnenje občini glede podnebnih projektov, ki jih financira država.
»Predlog zakona v celoti predstavlja pomembno dejanje države pri uresničevanju ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja. Konkretno gre za zagotavljanje podnebja, ki je sposobno vzdrževati življenje. Sama ta pravica pa je le polovična, če nima zagotovljenega tudi pravnega varstva.« (Senka Šifkovič, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj)
Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj je ustanova, strokovna organizacija, ki s spremljanjem novih trendov stremi k uveljavljanju trajnostnega razvoja v nacionalnih politikah ter k vzpostavljanju ravnotežja med človekom in okoljem.
Komentarji (0)
www.pozitivke.net
