WWF: Letna ekonomska vrednost vode in sladkovodnih ekosistemov znaša 58 bilijonov ameriških dolarjev.
Za lažje soočanje z globalno vodno krizo, WWF poziva vlade, podjetja in finančne institucije, naj nujno povečajo vlaganja v trajnostno vodno infrastrukturo in pomagajo ustaviti nenehno izgubljanje sladkovodnih ekosistemov.
Voda, najdragocenejši, a ne dovolj cenjen vir na svetu, je v središču naraščajoče globalne krize, ki grozi ljudem in vsem bitjem na Zemlji opozarja nova poročila svetovne organizacije za varstvo narave WWF.
Poročilo "Visoka cena poceni vode", ki je bilo objavljeno na svetovni dan hrane razkriva surovo resničnost: letna ekonomska vrednost vode in sladkovodnih ekosistemov se ocenjuje na 58 bilijonov ameriških dolarjev, kar je enakovredno 60% svetovnega bruto domačega proizvoda (BDP). Kljub temu se svetovni sladkovodni ekosistemi soočajo z upadanjem in predstavljajo vedno večje tveganje za te vrednote.
Od leta 1970 je svet izgubil tretjino močvirnih območij, medtem ko so se populacije sladkovodnih živali povprečno zmanjšale za kar 83%. Ta uničujoč trend je prispeval k povečanju števila ljudi, ki se soočajo s pomanjkanjem vode in negotovostjo hrane. Mnoge reke in jezera so presušile, onesnaženje se je povečalo, viri hrane pa so se zmanjšali. Poročilo poudarja tudi potrebo po boljšem prilagajanju vse slabšim vplivom podnebnih sprememb - od uničujočih suš in ekstremnih poplav do dviga morske gladine.
„Voda in sladkovodni ekosistemi niso le temelj našega gospodarstva - so vir življenja našega planeta in prihodnosti. Zdrave reke, jezera in močvirja so ključni za varnost vode in hrane, prilagajanju podnebnim spremembam in ohranjanju biotske raznovrstnosti, obenem pa ponujajo neprecenljive kulturne in duhovne vrednote, ki so izjemno pomembne za dobrobit ljudi po vsem svetu. Zadnji čas je, da vlade, podjetja in finančne institucije vlagajo sredstva v zaščito in obnovo naših sladkovodnih ekosistemov, da bi zagotovili prihodnost, v kateri bo obilo vode za vse“, izpostavlja Nataša Kalauz, izvršna direktorica WWF Adrije.
Poročilo ugotavlja, da neposredne ekonomske koristi, kot je poraba vode za gospodinjstva ali namakanje kmetijstva in industrije, znašajo najmanj 7,5 bilijonov ameriških dolarjev na leto. Hkrati ocenjuje, da so nevidne koristi, kot so čiščenje vode, izboljšanje zdravja tal, shranjevanje ogljika in zaščita skupnosti pred ekstremnimi poplavami in sušami, do sedemkrat večje, okoli 50 bilijonov dolarjev.
Degradacija rek, jezer, močvirij in podzemnih vodonosnikov ogroža te vrednosti. Izčrpavanje nevzdržnih količin vode, škodljive subvencije, spremembe v pretoku rek, onesnaževanje in vplivi povezani s podnebnimi spremembami ogrožajo sladkovodne ekosisteme. Več kot dve tretjini največjih svetovnih rek ni več prostega toka, medtem, ko močvirja izginjajo trikrat hitreje kot gozdovi.
WWF prav tako opozarja, da zastarelo razmišljanje, ki se osredotoča zgolj na gradnjo infrastrukture, zanemarja vir težave: degradirane reke, jezera, mokrišča in vodonosniki ne bodo rešili vodne krize, še posebej ne v času podnebne krize.
Ključ do rešitve je zaustavitev nenehne izgube sladkovodnih ekosistemov. Vlade bi se morale pridružiti "Izzivu ohranjanja sladkovodnih ekosistemov“, pobudi, katere cilj je do leta 2030 obnoviti 300.000 km degradiranih rek in 350 milijonov hektarjev degradiranih mokrišč po vsem svetu. Podjetja morajo prav tako spremeniti svoj pristop do vode in povečati skupna prizadevanja za njeno ohranitev.
Ivana Laginja, vodja projekta WWF "Obnova Evropske Amazonke", poudarja, da je ta projekt odličen primer obnove območij na Muri, Dravi in Donavi. „Cilj projekta je prispevati k dolgoročnemu cilju obnove ekosistema in biotske raznovrstnosti na območju biosfernega območja, z neposrednimi aktivnostmi obnove ekosistema ob podpori in vključevanju lokalnega prebivalstva na obravnavanem območju. Unescovo biosferno območje Mura-Drava-Donava se razteza skozi pet držav, ta projekt pa izvajamo na Hrvaškem, v Sloveniji in Srbiji.
V Sloveniji je predvidena revitalizacija mokrotnega travnika ob reki Muri v sodelovanju z lokalnimi kmeti, ki bodo s košnjo in pašo živine prispevali k ohranjanju in revitalizaciji mokrotnih travnikov. Dodatno se bo z umestitvijo pridobljenih izdelkov v lokalne vrtce in šole vzpostavil model krožnega gospodarstva na lokalni ravni.“ |