Piše: T. P. v novih Misterijih, www.misteriji.si

Zakaj na območju Tolmina niso imeli debele toče, orkanskih vetrov in hudih nalivov?

Vreme: prispevajo bazne postaje
Nedavno smo bili priča največji naravni ujmi v Sloveniji, ki je povzročila večmilijardno škodo. Ker to po predvidevanjih strokovnjakov zaradi segrevanja planeta bržkone ne bo enkraten dogodek, tudi civilna družba razmišlja, kako bi vremenske skrajnosti (debelo točo, orkanske vetrove, hude nalive) v prihodnosti omilili ali celo preprečili.

Dolgoletni raziskovalec biopolja Franc Šturm iz Tolmina je odgovor »prebral« v naravi sami in v izročilu naših prednikov, kako so se oni spopadali s tem problemom. Predlaga tudi rešitev, ki je plod njegovega štiridesetletnega raziskovanja biopolja in raziskovanja učinkovitih rešitev iz slovenske kulturne zapuščine. Rešitev je sprejemljiva na ravni države, občin, mest in krajev po vsej Sloveniji.

Začniva pogovor pri vzrokih za segrevanje planeta. Kaj so vzroki in kako bi lahko vplivali nanje?
Planet se ne segreva zaradi kurjenja s fosilnimi gorivi, ampak predvsem zaradi ciklov na Soncu. Sonce ne seva zmeraj enakomerno, temveč v ciklih, ki so krajši ali daljši. Krajši trajajo približno enajst let. Takrat se intenzivnost magnetnih neviht na Soncu poveča. Daljši cikli pa lahko trajajo tudi po več sto ali celo več tisoč let. Morda pravkar vstopamo v takšen izjemno dolg cikel. Ta vpliva tudi na naš planet.

Ker pa je magnetno polje Zemlje povezano z magnetnim poljem Sonca, se na Zemlji pojavljajo vremenske skrajnosti. Vremenske skrajnosti pa krepijo tudi bazne postaje 4G in 5G. Odgovor na vprašanje, kako se odzvati na te podnebne spremembe, smo našli v izročilu iz naše kulturne dediščine. Z naravnim sistemom dvojnik,ki so ga zasnovali že naši predniki, lahko vsaj predelamo entropijo (neurejenost polja) neke bazne postaje, da se namesto ogrožajočega sevanja razvije blagodejno polje, široko nekaj kilometrov, ki koristi vsem živim bitjem na njegovem območju.

Danes vremenoslovci menijo, da ne zmoremo vplivati na vreme. Pa vendar iz slovenskega pregovora »Po toči zvoniti je prepozno« izvemo, da so že naši pradedje skušali uravnavati vreme. Kako?
Zamisel o uravnavanju vremena ni nova. Etnologi hranijo zapise, da so naši predniki že pred stoletji skušali vplivati na vreme. Prizadevali so si umirjati nevihte, preprečevati točo in med hudo sušo priklicati dež.

France Bevk je v svoji knjigi Umirajoči bog Triglav opisal, kako je pogan Gorazd ustavil nevihto, ki je na Kobariškem grozila s točo. Pavel Medvešček v svoji knjigi Iz nevidne strani neba navaja, da so naši predniki priklicali dež tako, da so na najvišjem vrhu Kolovrata ropotali s kovinskimi obroči. Ohranil se je tudi zapis o tem, da so z namenom, da prikličejo dež, v tolmunu reke Nadiže naredili splav in na njem zakurili ogenj. Na vreme so skušali vplivati tudi s cerkvenimi zvonovi, z zvonjenjem proti toči.

V naši kulturni dediščini je še več zapisov o vplivanju na vreme, žal pa se na vse te poskuse danes gleda kot na praznoverne, nekoristne obrede. Takšno mnenje je površno, ne temelji na nikakršnih raziskavah, izvira le iz napačne domneve o nevednosti in zaplankanosti naših prednikov ter se poraja iz občutka lastne pomembnosti in vsevednosti.

Kako pa je sploh možno vplivati na vreme, kaj ste ugotovili v vaših raziskavah?
Ugotovili smo, da se vreme oblikuje po dveh osnovnih algoritmih narave, ki izhajata iz lastnosti duhovnega polja. Duhovno polje imenujemo tudi biopolje, menim pa, da je to pravzaprav Higgsovo polje, kot ga poznajo fiziki. Duhovno polje se razvije visoko na nebu, tam, kjer nastajajo oblaki. Z radiestezijsko metodo se lahko zelo preprosto izmeri entropijo (nered, kaos polja) na nebu. Jasno in sončno nebo ne vsebuje entropije. Temni nevihtni oblaki pa imajo visoko entropijo, in to v znamenju ognja.

Kako pa se da umiriti nevihto?
Če bi želeli umiriti nevihto, je treba zmanjšati entropijo duhovnega polja v oblakih. Če pa želimo priklicati dež, jo je treba v oblakih povečati. Za oboje pa najprej potrebujemo oblake, saj je jasno, da dežja ni mogoče priklicati brez njih.

Zvok nosi enak duhovni naboj, kot ga ima instrument, ki zvok proizvaja. Če ima cerkveni zvon osredotočeno polje brez entropije - takšne zvonove so znali izdelovati naši predniki že pred nekaj stoletji, žal pa večina sodobnih zvonov ni več takšna - bo tudi njegov zvok prav takšen. Cerkveni zvonovi so lahko težki tudi tono in pol. Ko takšen zvon zvoni, ima njegov zvok zelo veliko moč in se širi do pet kilometrov naokrog.

Glasbeni instrument pa ni le zvon, ampak k zvoku prispeva tudi zvonik, ki deluje kot resonator in oddaja infrazvok. Ta pa se širi do dvanajst kilometrov daleč. Tudi infrazvok nosi duhovni naboj, čeprav ga naša ušesa ne slišijo. Vreme pa se oblikuje na višini od nekaj kilometrov pa do dvanajst kilometrov, višje oblakov ni. Z zvonjenjem ustreznega cerkvenega zvona lahko prenašamo duhovni naboj več kilometrov visoko v nebo. Tako postane zvonjenje proti toči nenadoma nekaj smiselnega in nikakor ni zgolj nekakšen nekoristen obred.

Ste kdaj tudi sami preizkusili zvoniti proti toči?
Da, to smo preizkusili pred leti. Na zvonik cerkve v vasi Gradišče pri Vipavi smo postavili zvon z osredotočenim duhovnim poljem. Ko so se bližale nevihte, smo tam večkrat zvonili, in vsako zvonjenje je bilo uspešno. Dež je okoliške vinograde samo zmočil in ni prišlo do toče, ki bi lahko uničila pridelek. Ta postopek zaščite pred točo pa zahteva dežurnega zvonarja, ki mora biti vedno na voljo, da zvoni, ko se bliža nevihta, zato ni tako praktičen.

Mogoč je tudi nasproten postopek. Na primer, če bi s kovinskimi obroči ropotali na visokem hribu, kot je to opisal Pavel Medvešček, bi naključno izbrani in neuglašeni obroči formirali zvok z entropijo. In če bi bilo nebo oblačno, bi povečali entropijo v oblakih in morda bi začelo deževati. Tudi ropotanje s kovinskimi obroči ima določen smisel, ne moremo ga kar razglasiti za nekaj nesmiselnega.

V Misterijih smo že oktobra 2011 v članku »Povečana radost do življenja« (pa tudi v člankih »Staroverci priklicali dež« februarja 2019 in »Biopolje za več življenja« marca 2019) pisali o vašem generatorju biopolja Entostat, ki uravnava tudi vreme. Za kakšno napravo gre in kdaj ste jo zagnali?
Gre za regulator biopolja, ki je narejen z namenom, da ustvarja šibko duhovno polje s premerom približno štiriindvajset kilometrov. Ta umirja nevihte, reže vremenske skrajnosti. Z dovoljenjem takratnega tolminskega župana smo napravo aktivirali prvega januarja leta 2008. Naprava še vedno deluje v moji delavnici v Tolminu in skrbno zasledujemo njen vpliv na vremenske skrajnosti.

Ugotovili smo, da vremenska fronta potuje z določeno hitrostjo, polje naprave pa potrebuje nekaj časa, morda deset minut, da uravna entropijo (izniči nered, neurejenost) v oblakih. Zato tudi ne zmore pokrivati celotnega območja s premerom štiriindvajsetih kilometrov, vendar zelo dobro reže vremenske skrajnosti na območju s premerom pet do deset kilometrov.

Kakšni so rezultati?
Od leta 2008 do danes na širšem območju mesta Tolmin nismo imeli niti debele toče niti orkanskih vetrov in ne hudih nalivov. Bila je drobna toča, ki ni naredila velike škode, posamezni sunki vetra so podrli kakšno drevo, vendar so trajali kratek čas. Hudih, dolgotrajnih nalivov pa ni bilo. Sicer tudi ta naprava ni tako popolna, saj reže vremensko skrajnost samo do določene moči. Če bi prišel zelo močan ciklon, pa bi potrebovala dežurnega skrbnika, da bi ji povečal moč za nekaj odstotkov.

Je taka naprava še kje drugje?
Pred leti je takšno napravo naročil takratni župan občine Borovnica. Kljub temu, da ni bilo znanstvenih raziskav in dokazov, ali naprava res deluje in na katerih fizikalnih osnovah deluje. Skozi Borovnico teče hudournik. Če bi nenadoma močno narasel, bi lahko poplavilo celo naselje. Župan je želel zavarovati mesto pred poplavami. Ravnal je po intuiciji, drugačni logiki. Najprej je skušal nesrečo preprečiti z vsemi razpoložljivimi sredstvi, in če bi se obneslo, bi lahko začeli raziskovati, na katerih fizikalnih osnovah naprava deluje.

Če bi razmišljal nasprotno, bi to zahtevalo predhodne dokončane raziskave, morda bi se medtem zgodile tudi poplave z veliko škodo. Da bi se izognil očitkom o neodgovorni rabi občinskega denarja, je denar za nakup izdelka prispeval deloma sam, deloma pa so ga zbrali podjetniki s prostovoljnimi prispevki. Od takrat v občini Borovnica niso imeli hujših vremenskih nevšečnosti. Dober voditelj je tisti, ki vidi nekaj korakov naprej.

Kakšen pa je postopek, da se dež prikliče?
Če bi želeli priklicati dež, bi bilo treba dovajati entropijo v že obstoječe oblake, najmanj do višine približno petih kilometrov. To so že naši predniki, posoški staroverci, poskušali narediti tako, da so razglasili tročan. Tročan ima lahko zelo veliko polje, široko nekaj kilometrov. Deluje s povezavo treh potencialov moči: vodnega (desnosučni vrtinec energije), ognjenega (levosučni vrtinec energije) in zemeljskega (vrtinec energije se vrti izmenično). Če se uspe vgraditi entropijo v samo enega od teh potencialov, ta razglasi ves tročan, nakar je polje entropije mogoče pripeljati do oblakov.

V preteklosti je bilo najlažje ustvarjati entropijo v potencialu v znamenju vode. Danes pa ustvarjamo entropijo v potencialu v znamenju ognja. Oboje učinkuje. Že omenjeni primer, ko so zakurili ogenj na splavu sredi tolmuna, bi lahko bil poskus priklica dežja, če je tolmun vodni potencial v tročanu. Če v potencialu v znamenju vode zakurimo ogenj, se vodni potencial razglasi, dobi razpršeno duhovno polje in pridobi entropijo. Torej tudi kurjenje na vodi ni bilo nekaj nesmiselnega.

Ste tudi sami delali poskuse, kako narediti dež?
S sodelavci nismo delali poskusov, da bi skušali priklicati dež. Če bi povzročili debelo točo, orkanske vetrove in hude nalive, bi bila to neetična uporaba znanja in kaznivo dejanje. Čeprav nismo naredili nobenega poskusa v tej smeri, vseeno lahko nadaljujemo z razmišljanjem, kaj bi bilo treba narediti, da bi povzročili hude nalive. To že vemo, v oblake bi morali dovajati entropijo. Postopek bi bil še bolj učinkovit, če bi dovajali entropijo neposredno v jedro ciklona. Lahko se vprašamo, kako bi lahko izdelali napravo, s katero bi dovajali entropijo nekaj kilometrov visoko, natančno v jedro ciklona.

Kako?
Žal se z izdelavo takih naprav ni treba posebej truditi, saj so že narejene in so že postavljene natančno tam, kjer morajo biti. Bazne postaje 4G in 5G, postavljene po vrhovih gora, dodajajo entropijo (neurejenost) v duhovno polje okolice do približno petih kilometrov. Do teh baznih postaj so speljani daljnovodi in vsa energija, ki pride po daljnovodu, gre tudi v ozračje.

Kaj se potem dogaja, ko ciklon potuje čez pokrajino, posejano z baznimi postajami 4G in 5G na vrhovih gora?
Ko ciklon potuje čez pokrajino, se v nekem trenutku njegovo jedro znajde natančno nad bazno postajo. Ta mu doda entropijo. Ciklon potuje naprej, se umakne z območja začetne bazne postaje, ki mu je dodala entropijo, in jedro ciklona spet zaide nad naslednji hrib z bazno postajo, saj so bazne postaje že skoraj po vseh visokih hribih, in ta mu spet doda entropijo. Če ciklon prejme dovolj entropije, takoj odvrže vse, kar nosi.

In predpostavljate, da se je ravno to zgodilo avgusta nad Slovenijo in povzročilo katastrofalne poplave?
Da. Če pa bi entropijo v oblakih zmanjšali, bi cikloni sicer ravno tako potovali čez pokrajino, vendar bi bolj počasi spuščali svojo vsebino na tla, nastajal bi navaden dež. Intenzivnost vremenske skrajnosti je odvisna od entropije v oblakih. To velja tudi za debelo točo. Zaradi cikla na Soncu pa se entropija v oblakih že sama po sebi povečuje, zato prihaja do čedalje večjih vremenskih skrajnosti.

Morda pa te skrajnosti ne bi bile tako intenzivne, če jih z baznimi postajami ne bi še dodatno hranili z entropijo. Opisan postopek je hipoteza, ki ni niti znanstveno dokazana niti ne temelji na lastnih poskusih. Izhaja pa iz logike delovanja naravnih sistemov, ki so jih poznali posoški staroverci in so jih pred nekaj stoletji tudi uporabljali.

Kakšno rešitev predlagate?
Bazne postaje so povezane z razvojem naše civilizacije. Kolesa razvoja ne moremo zavrteti nazaj in se znova »naseliti v votline«, zato smo našli rešitev, kako ohraniti bazne postaje in hkrati zmanjšati entropijo v oblakih. Rešitev ni nova, je pa odlična in izhaja iz naše kulturne dediščine. Ta rešitev je, da predelamo entropijo bazne postaje z dvojnikom.

Posoški staroverci so poznali naravni sistem dvojnik, ki je bil sestavljen iz dveh potencialov moči: iz potenciala v znamenju vode, ki mora imeti osredotočeno duhovno polje, in potenciala v znamenju ognja, ki pa mora vsebovati entropijo. Če ta dva pogoja nista izpolnjena, sistem ne bo deloval.

Ali ta sistem že kje deluje?
V Dolenji Trebuši, ob sotočju rek Idrijce in Trebuše, je špičast hrib, imenuje se Prvejk. Nekoč je bilo na vrhu tega hriba staroversko svetišče, ki ga omenja tudi Pavel Medvešček v knjigi Iz nevidne strani neba. Staroverci so imenovali svetišče vsak kraj, ki je bil vitalnega pomena za duhovno ravnotežje v pokrajini.

Na vrhu Prvejka so predniki postavili dva kamnita kroga, enega v drugem. Takšna razporeditev skal ustvari razpršeno duhovno polje v znamenju ognja. Sredi obeh krogov pa so postavili še posebno napravo, rekli so ji brusčin. S to napravo so še dodatno povečali razpršeno ognjeno moč na vrhu hriba. Pod hribom, kjer je reka Idrijca izoblikovala globok tolmun, pa nastaja potencial v znamenju vode z osredotočenim poljem. Oba potenciala imata tolikšno moč, da se je med njima samodejno vzpostavila energijska povezava, tako imenovana kačja črta. Formiral se je naravni sistem dvojnik, ki ima zelo veliko duhovno polje, široko nekaj kilometrov.

Kdaj pa so ga aktivirali, kako dolgo je deloval in kakšno je stanje zdaj?
Naravni sistem dvojnik na Prvejku z dvema skalnatima krogoma so aktivirali morda pred tristo leti in je deloval do leta 1940. Ker je bil ogrožen, so ga poznavalci ustavili in sčasoma se je nanj pozabilo. Več o tem pišem v mojem članku »Brusčin« na spletni strani Radiestezija-sturm.si. Zdaj je na vrhu Prvejka bazna postaja z visokofrekvenčnimi oddajniki. Algoritmi narave so prepoznali njen potencial kot razpršeno polje v znamenju ognja in ga samodejno povezali z omenjenim tolmunom v reki Idrijci. Med obema potencialoma se je, tako kot pred tristo leti, vzpostavila energijska povezava, kačja črta. Nastal je dvojnik z blagodejnim poljem s premerom približno dveh kilometrov.

Dvojnik predela entropijo bazne postaje, tako da ta bazna postaja ne škoduje ljudem in živalim; še več, njena entropija sodeluje pri nastajanju blagodejnega polja, ki sega čez območje vasi Dolenja Trebuša. Če hočemo zgraditi močno in veliko polje, ki deluje blagodejno na ljudi, potrebujemo energijo. Iz nič ga ni mogoče narediti. Energijo za nastanek tega polja pa prispeva tudi bazna postaja, saj nenehno priteka po daljnovodu, ki napaja njene antene. Naravni sistem dvojnik pa to energijo predela in oblikuje blagodejno polje.

Torej bi bilo možno tudi drugje po Sloveniji predelati entropijo baznih postaj in tako ustvariti blagodejno polje za ljudi in živali?
Kot vemo, je bolnikov čedalje več, zdravnikov pa primanjkuje. Odgovorni skušajo zagato reševati tako, da si prizadevajo izšolati in zaposliti še več zdravnikov, vendar to težav ne bo rešilo. Morali bi razmišljati, kako doseči, da bi bilo bolnikov manj. Če bi po naših mestih in po vrhovih hribov uspeli predelati entropijo vseh baznih postaj, bi lahko okoli vsake bazne postaje nastalo nekajkilometrsko blagodejno polje. Polje imenujemo blagodejno zato, ker uravnava duhovno ravnotežje vseh ljudi in živali, ki živijo na njegovem območju.

Duhovno ravnotežje našega telesa pa je tesno povezano z njegovim fizičnim stanjem. Na takšen preprost način bi lahko ubili »tri muhe na en mah«. Bilo bi manj bolnikov, onemogočili bi vremenske skrajnosti, ki jih morda povzročajo bazne postaje, nazadnje pa bi omogočili še nemoten razvoj najnovejši tehnologiji, kar bi koristilo naši civilizaciji. Vse to nam že omogoča znanje, ki izhaja iz naše kulturne dediščine, duhovno znanje naših prednikov, ki ga nekateri naši znanstveniki še vedno zasmehujejo in uvrščajo med nesmiselne obrede.

Pravite pa, da žal povsod v naravi nimamo tako ugodnih razmer, da bi že algoritmi narave samodejno oblikovali dvojnike za predelavo entropije baznih postaj, sploh v mestih. Kaj pa v takšnih primerih?
Za takšne primere smo razvili napravo Bran, ki je narejena tako, da ima samo en močan potencial, in sicer tistega z osredotočenim poljem v znamenju vode. Zadostuje, da jo postavimo v bližino bazne postaje. Njen potencial se prek kačje črte takoj poveže z bazno postajo in nastane naravni sistem dvojnik, ki ima blagodejno polje s premerom približno dveh kilometrov. Če bazna postaja ni v vidnem polju naprave, se z njo poveže do zračne razdalje petsto metrov.

Če je bazna postaja v vidnem polju izdelka, pa se vzpostavi povezava še na večje razdalje. Če na območju ni bazne postaje, se naprava poveže z najbližjim daljnovodom. Zaradi fizikalnih zakonitosti se visokofrekvenčno sevanje naloži na vse kovinske površine, tudi na žice daljnovoda, in tako prideta signala 4G in 5G v naša stanovanja kar s hišno elektriko. Ta signal ne moti delovanja električnih naprav, vendar pa tudi ne koristi, prej škodi, saj je električna umazanija, ki ji rečemo elektrosmog.

Kako doseči, da bo ta možna rešitev prišla do tistih ministrov, županov, ki odločajo o rešitvah, a so že rekli, da bodo pri rešitvah upoštevali stroko? Vaš predlog pa ne izhaja iz stroke, ampak iz naše kulturne dediščine, torej jo mora stroka šele raziskati in potrditi ali zavreči. Raziskave pa vemo, kako dolgo lahko trajajo, medtem ko vremenske skrajnosti žal ne bodo čakale. Kaj predlagate?
Morda bi bilo najboljše, če bi najprej nevtralizirali bazne postaje, tako da bi zaupali znanju prednikov in z dvojniki predelali njihovo entropijo, šele potem pa začeli znanstveno raziskovati, kako to pravzaprav deluje in na kakšnih osnovah. Znanstvene raziskave duhovnega polja bi utegnile trajati desetletja, vremenske skrajnosti pa se utegnejo ponavljati vsako leto in škoda bo le naraščala.

Po mojem mnenju je duhovno polje sestavljeno iz manjših delcev od elektronov. To pa so Higgsovi bozoni. Higgsovo polje so odkrili komaj pred kratkim v jedrskem trkalniku. A znanost bo potrebovala še dolgo časa, preden bo zasnovala naprave, ki delujejo s Higgsovim poljem. Higgsovo polje pa je že navzoče, iz njega je sestavljena narava in tudi mi, ljudje. Bilo je tukaj že prej, še preden so ga dokazali v jedrskem trkalniku.

To je tako kot z gravitacijo; delovala je že prej, preden jo je utemeljil fizik Newton. Tudi naši predniki so upoštevali gravitacijo, vedeli so, kako deluje, čeprav je niso znali tako lepo razložiti. Enako velja tudi za Higgsovo polje. Naprave, ki delajo s Higgsovim poljem, so znale izdelovati že stare kulture, ki so nekoč živele na našem planetu - a kaj, ko mislimo, da smo mi edina razvita kultura v zgodovini Zemlje.

Ali ste v primeru, da se kdo od odgovornih ministrov, županov, podjetnikov, raziskovalcev obrne na vas, pripravljeni sodelovati v znanstveni raziskavi in pri udejanjanju projekta?
Seveda.

Tatjana Svete

Slika: Franc Šturm z napravo Bran

Foto T. Svete