Vse to je dosti bolj sveto, zelo daleč in popolnejše, od najdolžnejše najnežnejše želje te narave.

Gre se za samo svetost življenja.

Nihče ni vreden tega, da bi se mu dovolilo to, kakorkoli ogrožati, ne glede kdo in kaj je.

Kdor to poskuša, celo, če iz nevednosti počne, je brezkompromisno in nepovratno odstranjen.

Na poti iz padle narave imamo dve bistvene čeri.

Prva je ta, da pri našem dvigovanju v prvobitnost, nikakor ne smemo narediti greha proti nevednim bitjem in jim s tem zmotiti ali onemogočiti bistven razvoj.

Druga pa je ta, da je treba popolnoma upoštevati, da zaradi ljubezni do nevednega bitja, ko jim pomagamo, ne naredimo take napake, da ga povežemo, in mu omogočimo kakorkoli napačno dostop do Božjega reda, na takšen način, da ga kasneje lahko kakorkoli ogroža.

Kajti kdor ga ogroža je nepovratno in brezkompromisno odstranjen, to pa zna biti zelo boleče za njega samega in za tistega, ki mu to kakorkoli omogoča ali pa mu je omogočil ta dostop.

Svet popolnosti in svet zakona.

Svet zakona je nevarnejši, vendar tudi nujno potreben.

V svetu zakona pomeni da obstajajo Božji zakoni, vendar so bitju blagodejni le, če jih upošteva v življenju.

Nevarnejši je zaradi tega, ker je dana v njem bitjem, svobodna odločitev glede tega ali jih bo upošteval ali ne.

Seveda je bitju prej popolnoma pojasnjeno kaj se bo zgodilo, če jih upošteva ali ne.

In tako se tudi zgodi. Tu ni dvoumnosti.

Vsi pridejo nekega dne v svet zakona.

Bistveno pa je, ali so živeli tako, da vedo, zakaj je bolje upoštevati Božje zakone in tudi vse nasvete glede njih ohranitve.

Kajti v svetu popolnosti so ljudje, ki jih zmeraj upoštevajo, in tisti ki so se znova naučili jih upoštevati in so se vrnili.

Torej svet popolnosti ni neka prisila, ampak zavednost, ki iz vsega spoznanja upošteva Božje zakone, in tudi v njega od tistih, ki so ga kakorkoli zapustili, tudi zaradi božjega dela, se vrnejo le ti, ki to popolnoma upoštevajo in ti, ki v sebi znova ustvarijo to zavednost.

No tu omenjam še prvotno Božjo dialektiko, ali izvorno šolo učenja.

Če, s čemerkoli mi povzročimo, da bitje odstopi od pravega razvoja, njegov razvoj, gre po svoje in bitje s tem kaj ima ali če smo v dobroti nepazljivi, s tem kar smo mu dali in omogočili, postane zvit premeten, ker ne gre v pravi smeri.

To kar ima ali pa dobi uporablja v napačne namene.

S tem je nastala vsa kasneje padla dialektika in vse ostale vsega tega posledice.

Zato je zelo bistven nasvet, pomagajmo pošteno vsakemu, čuvajmo resnico in ne mečimo biserov, vrtnic, kamor ne spadajo.