Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si

»Kako je mogoče, da je slovenščina pametnejša, modrejša, védnejša od nas? Slovenci govorimo ne samo pametni jezik, govorimo jezik, ki je doumel, govorimo jezik, ki ve in je to vedenje skrbno vtaknil v strukturo sestave besed. Slovenci smo nezavedni prenašalci tega védenja, smo kot bankirji, ki ne vedo, kaj se nahaja v trezorju njihove banke.

Mogoče je napočil čas, da odpremo vrata tega trezorja in se obogatimo z bogastvom, ki ga je za vse dovolj,« v knjigi »Spregledana slovenščina - izvorno ozadje slovenskega besedotvorja« piše avtor Metod Žunec.

Knjigo ste posvetili Petru Amaliettiju, »ki je v slovenskih besedah prvi ugledal, kar so drugi spregledali«. Do tega je prišel intuitivno, to mu je razkril notranji glas. Kako ste vi odprli vrata tega trezorja?
Večkrat sem se nasmehnil ob kakšnih naših besedah, ki v sebi nosijo jasna sporočila. Vsi poznamo kakšne: PO-MOČ, VSE-ENO, S-MISEL … Peter Amalietti je zaslužen, da sem postal pozoren na notranje pomene besed. Pri tem mi je zelo pomagal s svojima ugotovitvama, da so »slovenske besede že stavki, ki sami sebe pojasnjujejo« in »čim krajša je beseda, tem starejša je; najkrajše besede so najstarejše«.

Izkazalo se je, da so slovenske besede smiselno zgrajene, nosilci pomena pa so predvsem zlogi in posamezne črke, ki so najkrajše in zato najstarejše »besede«. Ugotovil sem, da vsaka črka nosi samostojne pomene, pogosto tudi nasprotne. Črka »Š« na primer pomeni bodisi ŠIRITI ali pa ŠUM, motnjo. Črka »C« nosi pomen CELOTE in CEPITVE. Vsi ti pomeni se ohranijo v besedi in jo tudi določajo.

Kako in kdaj pa ste sploh prišli na idejo, da bi raziskovali slovenščino, po izobrazbi ste sicer sociolog?
Pred sedmimi leti je bil pri meni prijatelj Goran Sivec in mi je rekel, da je zanimivo, da je v besedi PRAZNIK praznina. Praznina pa je bistvo vsega. Beseda PRAZNIK me je uvedla v slovenščino in od takrat praznujem z vsako besedo posebej, ko njihove pomenske zgradbe zapolnijo praznino spregledanega. Sociologija je veda, ki proučuje družbo, družbene procese, jezik pa je tisti, ki je temelj družbe. Prek notranjega razumevanja pomenov besed se da videti, kako so naši predniki dojemali odnose, usodo, čas, prostor, prehranjevanje …, kar so temeljne prvine družbe.

Knjiga »Spregledana slovenščina« je zelo obsežna. Kako dolgo ste to študirali?
Slovenske besede sem proučeval šest let.

Ni možno, da bi tak besedni zaklad in taka modrost nastala po uradni razlagi nastanka slovenščine. Koliko časa je potrebno, da se ustvari tako bogastvo jezika?
Tako pomensko sistematično grajen jezik, kot je slovenščina, ne more nastati na podlagi prevzemanja besed iz drugih jezikov. Slovenščina ima v sebi svojo lastno miselno spoznavno pot. To je bogastvo, ki je naša nesnovna dediščina. Osvobaja nas tega, kar nas o nas učijo v šolah.

Kako je mogoče, da je jezik modrejši od današnjih govorcev slovenščine, ki bi na vrhu premočrtnega dojemanja razvoja morali biti veliko bolj vedni od naših »neukih« in »preprostih« prednikov. A temu ni tako. Jezik dokazuje, da razvoj ni premočrten. Po drugi strani nas jezik opozarja, da je nekje v zgodovini prišlo do velikega reza, ko smo izgubili védenje, ki ga nezavedno nosimo v besedah.

Bi si upali oceniti starost slovenščine?
Nisem se poglabljal v to, kdaj naj bi jezik nastajal, a nekatere besede jasno izražajo življenje v mrazu in snegu, v katerem so ljudje umirali. Takšne besede so na primer SNEŽITI, OBUTI, SLEDITI. Beseda SNEŽITI se lahko tolmači S-NE-ŽITI, ki nam sporoča, da se s (S) snegom ne (NE) da živeti (ŽITI). Beseda OBUTI je malce žrtvovala svoj pomen na račun pravopisa, saj v sebi nosi stavek OB-UD-TI: če človek ni bil obut, je lahko bil OB UD, ga je lahko izgubil zaradi omrzlin. Beseda SLEDITI pa nosi v sebi stavek S-LED-ITI: z (Z) ledu (LED) je potrebno iti (ITI), saj se na ledu ne vidi odtisov. Te besede lahko kažejo na to, da so naši predniki bili tukaj že vsaj v času zadnje ledene dobe.

V knjigi omenjate, da imamo na vekah čutilo za sedmi čut, ki ste ga poimenovali »oči zavesti«. Kako ste prišli do tega?
O sedmem čutu sem prvič bral v knjigi Marjana Ogorevca Integralna biorgonomija. Gre za utripanje vek pri zaprtih očeh v določenem položaju zrkel. Sedmi čut je v bistvu zavedna intuicija. S tem čutom se lahko sporazumevamo s Poljem - z Zavestjo. Ko postavimo neko vprašanje abstraktne narave, nam veke zatrepetajo, če je odgovor na vprašanje »ja« ali »ne«. Deluje po načelu 1, 0.

Zanimivo je, kot opisujete v knjigi, da so naši predniki že poznali »oči Zavesti« in so jih verjetno uporabljali tako v življenju kot pri nastajanju jezika.
Slovenščina koži, ki prekriva zrklo, reče VE-KA. Zlog VE se nanaša ne VÉDENJE, zlog KA pa na rojevanje, udejanjanje in na ženske spolne organe (ŽEN-S-KA in pomensko polno MOŽ-S-KI). Tako nam že beseda VEKA pove, da se z njihovo pomočjo rojeva védenje. Védenje pa je tisto, ki je od vedno in ZA VEDNO. Torej bi se naj človek zavedal tega, kar je za vedno, od vedno in za zmeraj. Védenje je nespremenljivo - v nasprotju z znanjem, ki se nenehno spreminja, zastara in se kopiči.

Ko sem ta čut preizkusil, je deloval. Da bi se vanj poglobil, sem obiskal še tečaj Izraelke Naomi Feinberg, ki ga uporablja v svojem raziskovanju.

Kaj ste, denimo, odkrili s sedmim čutom?
Odkril sem, da obstaja deset različnih energij, ki se izražajo skozi prvine, ki so tako abstraktne kot snovne. Teh deset prvin so: življenje, zemlja, voda, zrak, les, ogenj, kamen, kovina, Ljubezen in Zavest. Tudi naši predniki so poznali deset prvin, ki so jih izrazili kot VESOLJNO KOLO. Sestavljeno je iz osi (Ljubezen), oboda (Zavest) in osmih kolov (notranje prvine: življenje, zemlja, voda, zrak, les, ogenj, kamen in kovina), ki povezujejo os z obodom in obod z osjo.

Slika tega kolesa, ki ga v roki drži čil starec, je na naslovnici knjige Spregledana slovenščina. Tako sem s pomočjo sedmega čuta dobil vpogled v naravo univerzalnih pojavov in odnosov med njimi. Tudi v glasbi obstaja deseterost: sedem osnovnih tonov, tišina, glasba in tisti, ki tone tvori. Prav tako je v prostoru: štiri glavne smeri neba, štiri stranske, gor in dol. Imamo tudi deset osnovnih števil.

Knjiga ima zajetnih 630 strani. Kako naj jo beremo, kje naj začnemo? Naj naključno odpiramo ali beremo od začetka do konca?
Knjiga ima strukturo pripovednega slovarja. Kako naj jo bere, prepuščam bralcu. Morda je za razumevanje mojega pristopa k jeziku koristno prebrati začetna poglavja, kjer opisujem povezavo govorjenega jezika z jezikom svetlobe in jezikom glasbe ter opišem pomen posameznih črk in zlogov. Bistveno je, da človek začne sam opazovati besede, ki jih uporablja, in postane pozoren na njihovo zgradbo z njegovega zornega kota. Kar vemo, namreč določa to, kar vidimo - besedi VIDETI in VEDETI sta si zelo podobni.

Beseda je kot jezik - vsi jo razumemo, a posamezniki lahko v njej vidimo različne pomene, v skladu z našim dojemanjem sveta. Če izhajamo iz predpostavke, da nič ni izvorno naše, bomo v vseh besedah iskali tujost in prevzemanje. Če pa izhajamo iz predpostavke, da je bistvo besed POMEN, ki se tvori v eni smeri PO MEN' (po meni), po drugi strani pa je odvisen od tega, kar POM-NIM, in s tem od tega, česar se zavedam, bomo v besedah našli miselni svet naših prednikov.

Predlagate drugačen način poučevanja slovenščine v šoli. Kakšen?
Notranji pomeni besed bi lahko postali oporna točka pri različnih predmetih, ne samo pri slovenščini. Pri biologiji bi se lahko posvetili slovenskim imenom organov in delov telesa in poskušali ugotoviti, kaj te besede sporočajo in kakšno povezavo ima beseda z delovanjem ali značilnostjo tega dela telesa. Pri slovenščini bi se lahko učencem dalo različne besede in bi v njih iskali pomenske možnosti in vsebinske povezave. Na ta način bi se širilo miselno mrežo, spoznavalo bi se slovensko besedotvorje in v skladu s tem lažje tvorilo tudi nove besede. Morda bi tako slovenščina postala bolj privlačna in bolj živa, učenci bi se pa osvobodili naše pregovorne majhnosti in udinljivosti.

Ali ima še kakšen drug narod takšno bogastvo, skrito v besedah?
Zanimivo bi bilo pristopiti na ta način tudi k drugim jezikom. Zagotovo ima vsak jezik svoje miselno vesolje. Nemci rokavici rečejo »ročni čevelj« (Handschuh), mi pa v besedi nosimo stavek ROKA VID' SE: ko roko damo v rokavico, se še zmeraj vidi njen obris, če pa damo roko v žep ali rokav, pa ROKA NE VID' SE.

Ali bi lahko tako kot v knjigi razlagate slovenske besede, razložili tudi slovenska imena in priimke?
S tem se nisem sistematično ukvarjal, a sem opazil, da priimki včasih izhajajo iz besed, ki se ne uporabljajo več. Stara beseda za študenta je bila MAROVT. Študentu se več ne reče marovt, priimek Marovt pa je ostal. Lovcu se je reklo LOVŠE. Lovcu več ne rečemo lovše, ostala sta pa tako priimek Lovec kot Lovše in Lovšin.

Od nekega slovenskega raziskovalca sem pred leti prebrala, da naj bi slovenščini manjkalo okoli trideset tisoč besed. Ali so »šle« v druge jezike ali so jih brisali iz slovarjev kot starinske besede ali pa so jih brisali še iz katerih drugih razlogov … Bi to lahko držalo?
Bral sem ta pogovor, ki je objavljen v knjigi Petra Amaliettija Ko laž postane resnica - Pogovori o preteklosti Slovencev. Eric Thomas de Saint-Maur se v pogovoru s Petrom Amaliettijem sklicuje na knjigo Eseji o slovenskem jeziku Franceta Bezlaja, v kateri ta piše o izgubi petindvajset tisoč do trideset tisoč slovenskih besed.

Ko narod izgubi vpogled v notranji pomen besede in je ne razume več kot tiste, ki sama sebe pojasnjuje, ostane samo še primerjalna metoda med podobnimi besedami različnih jezikov. Takrat se tudi k slovenščini pristopa kot k tujemu jeziku. Ko se temu pridruži še predpostavka, da je slovenščina podrejen jezik nemščini, latinščini, hrvaščini …, v večini besednih primerjav slovenščina potegne kratko - v petindvajset tisoč do trideset tisoč primerih jo je.

Vse to pa priča o globokem razdoru med pomeni, ki ga v sebi nosijo slovenske besede, in narodom, ki ta jezik govori. Zgleda, da je nepriznavanje in neprepoznavanje našega naša velika hiba. To staro razdiralno značajsko potezo naših prednikov v svoji knjigi Zgodovina Slovenskega naroda opiše tudi Janez Trdina: »… nesrečno njihovo nagnjenje, da so zametovali svoje domače, a čez mero čislali tuje, naredilo je Slovencu največ škode in vsekalo jim rane, ki se jim ne bodo nikdar zacelile«.

Ali ta manko besed kaj vpliva na nas danes?
Izgubljene in zavržene besede so zagotovo naredile pomensko ZEV, a je slovenščina še vedno tako bogat in poveden jezik, da brez težav omogoča trdno VEZ do našega bistva kot naroda.

Ste prek raziskovanja slovenščine odkrili to bistvo Slovencev kot naroda?
Bistvo naroda izhaja iz ohranjene dvojine, ki vidi vez med abstraktnim in snovnim v združevanju ločenih, a dopolnjujočih se polovic. Dvojina vidi bistvo človeka v njegovi polovičnosti, ki je stanje NE-POL-POL-NOS-TI. Človek je, v skladu s slovenščino, tako telesno kot abstraktno (zavest) samo POL (S-POL). Za doseganje POL-POL-NOS-TI potrebuje združitev z drugo polovico. POL-POL-NOST na snovni ravni vodi v rojstvo ENEGA (otroka), POL-POL-NOST na abstraktni ravni (združitev dopolnjujočih se zavesti s pomočjo OL-a) pa vodi v stanje EN-O-S-TI, abstraktne zlitosti z VES-OL-JEM.

Takrat je človek CEL, CEL-O-TA. Poudariti je treba, da stanje po(l)polnosti ni stanje brez napak, temveč združitev dopolnjujočih polovic. Bistveno je bilo, da je človek s svojo abstraktno vsebino (zavestjo) zapolnil PRAZNINO univerzalne Zavesti. To je bil PRAZNIK bivanja. Bistvo pa je skrito že v sami besedi BISTVO, ki se je zapisovala tudi kot BITSTVO: BIT-S-T-V-O: biti (BIT') s (S) ti/tabo (T) v (V) stanje Celote (O).

Kaj pišete zdaj?
Trenutno raziskujem stare slovarje. Namen njihovega prebiranja je ravno ta, da poskušam zbrati čim več teh zavrženih, izločenih besed. Pri tem se počutim kot iskalec zlata v reki. Ob presejevanju besed vsake toliko zasije kakšen biser, ki še dodatno osvetli, poveže in pojasni druge besede. Poleg tega urejam še moje zapiske o univerzalnem jeziku glasbe in števil.

Tatjana Svete

OPIS SLIKE: Metod Žunec s svojo knjigo »Spregledana slovenščina«