3. pogovor iz dnevne sobe (od 21.): Kako deluje naš um?

Prisrčen pozdrav v naši sončni dnevni sobi. Kako se počutite? Danes nas čaka ingverjev čaj in rožičevo pecivo. Kar izvolite. Udobno se namestite in se vključite v pogovor.

Uvod
Fizična oblika človeškega in živalskega sveta ima neke skupne zakonitosti (nagone, potrebe), po katerih deluje. To so lakota, žeja, izločanje, ohranjanje vrste, preživetje. Tukaj se vsaka podobnost med živalskim in človeškim konča, saj ima človek um, ki ga žival nima.

Če pride pri človeku do fizične poškodbe možganov in prekinitve z živčnimi končiči (prekinitev povezave z umom), postane človeško telo samo še fizično telo z osnovnimi potrebami, ki jih je potrebno zadovoljiti. Povezava z umom je prekinjena in fizično telo dejansko biva samo v materialnem svetu.

Poglejte še enkrat sliko iz 2. pogovora. Ko me je prijateljica vprašala kaj se dogaja z našo dušo po smrti fizičnega telesa, se mi je odprl čisto drug uvid. Fizično telo je v vibraciji ‘materije’. Ker je telo v vibraciji materije, veljajo za njega fizični zakoni. Pomeni, da se fizično telo fizično spočne (ne pozabite na izjeme), rodi in da fizično telo po smrti ostane v tem materialnem svetu. Ostane v svetu iste vibracije, kot ga ima samo. Kdaj nastopi smrt telesa? Tisti trenutek, ko naš energetski del izstopi iz fizičnega telesa. Ste že slišali za poizkus 21.gramov? Ko so umirajoče položili na tehtnico in ugotovili, da v času zadnjega izdiha manjka 21 gramov. Navadno mi ljudje rečejo, ja to je zrak, ki ga je izdihnil. Jaz še nikoli nisem slišala, da lahko zrak tehtamo :)

Na ta način si lahko še lažje predstavljamo dogajanje v nas. Vse kar je povezanega s fizičnim, se dogaja na fizičnem nivoju. Kar pa je na energetskem nivoju pa dejansko ostane tam kjer je. Ne rabi nikamor iti, ker je že v svojem elementu. Se spomnite pogovora iz 2.dela: ko nimamo več avta (fizičnega telesa), za nas fizični zakoni ne veljajo več. Pomeni, da svet ponovno doživljamo na energetskem (dušnem) nivoju.

Duša je samo izraz za to kompleksno energetsko obliko v kateri je vse, od naših izkušenj, znanja, občutkov, lastnosti, do tiste najčistejše esence katere delček se je ločil od Enega. Tisti delček, ki si venomer želi zlitja z Enim in povzroča naše nenehno hrepenenje po zlitju s kozmično ljubeznijo (na kratko-domov). Ko energija izstopi iz telesa, postane telo mlahavo in se takoj začne razkroj. Za njega obstajajo samo še fizični zakoni, ker ni več energije, ki bi ga vžigala in vozila ;) Tisti trenutek pade iluzija (delno) in duša kot energija začne dušno popotovanje.

Berite knjige o dušnem popotovanju založbe Ara in boste dobili popolnoma drugačen vpogled v smisel življenja. V njih je veliko primerov ljudi, ki so jih s pomočjo hipnoze popeljali v prejšnja življenja, da so lahko razrešili zaplete v sedanjem življenju. Res toplo priporočam.

Kaj je um?
Jaz si predstavljam um kot nekakšno strukturo informacij, ki jih ves čas dobivamo iz našega okolja in nato predelujemo, preoblikujemo, procesiramo... Od tega procesa je seveda posledično odvisno naše počutje.

Ali je naš um z rojstvom že izoblikovan?
Če bi se rodili z izoblikovanim umom, potem bi se rodili že z vsem potrebnim znanjem za življenje. Pa je to res? Če bi to bilo res, potem majhni otroci ne bi potrebovali staršev in bi lahko že sami razločevali med dobrim in slabim, med nevarnostjo in varnostjo, med vročim in mrzlim….

Ste že slišali za otroke, ki so se izgubili v gozdu in so jih nato posvojile živali? Navadno so to volkovi, ki jih sprejmejo v svoj trop. Ko so te otroke kasneje odkrili ljudje in jih ujeli in pripeljali v ‘civilizacijo’ so ugotovili, da se ti otroci sploh ne zmorejo več socializirati, da se ne morejo naučiti govoriti, hoditi…medtem, ko so prej odlično delovali v živalski skupnosti in se telesno prilagodili na mraz, na tekanje po vseh štirih in komuniciranje s tropom.

Torej je struktura uma ob rojstvu samo pripravljena, da se bo začela polniti in oblikovati. Kdo je tisti prvi, ki nam začne polniti naš um in mu ne moremo uiti, pa če bi še tako radi? Starši seveda, potem sledijo naši sorojenci, potem sorodniki, prijatelji, sošolci, učitelji, mož, žena, sodelavci, časopisi, tv, internet, influencerji, igralci, pevci, religija…. Vsi intenzivno doprinašajo in mi intenzivno srkamo, kot goba. Zlasti prva leta. Otrok se praktično izoblikuje do svojega 6. leta. Do takrat dobi več ali manj že vse informacije, ki jih potrebuje za življenje.

Dobi informacije, ki bodo določale njegovo počutje, razmišljanje, družbo, partnerstva, prijateljstva, odnos do denarja, itd. Te informacije enostavno moramo dobiti, da se lahko oblikujemo, da lahko govorimo, da lahko hodimo, da lahko delujemo. Seveda pa vse ni dobro za nas, kar dobimo...ampak to je že podlaga za izhodišče za naš osebnostni in dušni razvoj. In kot smo že povedali, ni vse dobro v svoji biti dobro in ni vse slabo v svoji biti slabo. Vse je odvisno od stopnje razvoja in situacije v kateri smo.

Kakšen odnos imamo pa mi do svojega uma?
Priznajte, da se tega niste še nikoli vprašali. Bom kar jaz odgovorila. Mi nimamo nikakršnega odnosa do svojega uma, ker o tem sploh ne razmišljamo. Mi enostavno dovolimo, da pride v njega in dobro in slabo, potrebno in nepotrebno. Vse. Sploh ne razločujemo. Kaj je posledica tega? Popoln kaos v naši glavi. Misli nam begajo od pomivanja posode, do prepira s partnerjem, do občutkov krivde, jeze, do jutrišnjega izleta, do pomanjkanja denarja, do nesoglasij v službi, do fuzbala...itd. Kako smo ljudje zanimiva bitja.

Če bomo jedli preveč bo vsakomur jasno, da se bo zredil. Če pa bomo vnašali negativne informacije pa ni nikomur jasno, da se bomo tako počutili. Niti poizkusa ne potrebujete delati, da boste to razumeli: če vnašamo samo negativne informacije, če se pogovarjamo samo o boleznih, o krivicah, o nesrečah, o pomanjkanju, o lakoti, o revščini, o vojnah, o prevarah...Kako se bomo počutili? Kaj bomo razmišljali? Kaj bo določalo naše počutje? Kakšno bo naše življenje? Ni težko uganiti, a ne?

Dan za dnem se jezimo, razpravljamo o krivici, se razburjamo in takšno je tudi naše počutje. Takšni ljudje se ne smejijo, ker nimajo razloga. Ker je vse črno. In tudi če ni črno bodo pobarvali na črno, bodo speljali pogovor v težke krivice in objokovanje bolezni. Če pa se bomo pogovarjali o dopustu, o načrtih, o ustvarjanju, o lepoti narave, o navdušenju nad čim, o vicih, o deželah, o veselju, o srečnih dogodkih… Kako se bomo počutili, kaj bomo razmišljali? Seveda o tem, kar smo vnašali. Naše počutje bo veselo in počutili se bomo ustvarjalni.

Torej, če jemo ogromne količine hrane bomo shujšali, če pijemo viski bomo trezni, če poslušamo o žalosti in nesrečah se bomo počutili veselo in če poslušamo navdihujoče zgodbe se bomo počutili obupano. Kako preprosto je to naše življenje, mar ne?

Pasivni in aktivni um
Ne obupajte še, ni še vse izgubljeno in nismo še izgubljeni. Vedno obstaja rešitev in vedno lahko aktivno posežemo v naše življenje in doživljanje sveta. Dokler ne razmišljamo o dogajanju v svojem umu in dokler dovolimo da posrkamo iz okolja čisto vse informacije, je naš um pasiven. Pomeni, da spustimo v sebe vse informacije brez kakršnegakoli razločevanja, če je to dobro za nas ali ne.

Kdaj pa naš um postane aktiven? Takrat, ko mi začnemo aktivno odločati, kakšne informacije bomo spustili v sebe in s kakšnimi ljudmi se bomo družili (tudi oni so vir informacij). Kdaj lahko nastane sprememba? Navadno takrat, ko ugotovimo, da je naše počutje in delovanje na dnu, da je v nas ogromno samoobtoževanja, da nimamo samopodobe, da smo jezni, žalostni, da nimamo več volje, da bi karkoli naredili….

In sedaj bomo lažje razumeli našo nematerialno dediščino, ki smo jo podedovali od svojih staršev, od svoje razširjene družine. Prav ste slišali. Dediščina ni samo materialna. Veliko bolj pomembna je nematerialna dediščina, ker zaradi nje se počutimo tako kot se. Družine nam podarijo vse svoje vzorce, besede, razmišljanja. Zato so otroci uspešnih staršev navadno uspešni, ker so jim podarili vzorec uspeha. Otroci iz finančno šibkejših družin se navadno spopadajo z istimi problemi, kot njihovi starši. Včasih slišimo tudi, ko rečejo, da je ta in ta bolezen dedna. V resnici družina samo ponavlja nek družinski vzorec, neke škodljive navade, ki pripeljejo do te iste bolezni.

Sedaj vidimo kaj vse vpliva na naš um. Ko smo bili otroci, takrat nismo mogli ne razločevati in ne aktivno posegati v naš um, ker nas tega ni nobeden učil. Ko pa odrastemo in ko prepoznamo vzorce, ki jih ponavljamo v našem življenju, takrat pa lahko aktivno posežemo v naš um. Kako to naredimo? Da začnemo razločevati, kaj je za nas primerno in kaj ni. Da ne beremo in poslušamo vseh informacij, ampak samo tiste, ki bodo pripomogle k našemu boljšemu počutju. Da se bomo več smejali.

Da bomo srečnejši. Da bomo uspešnejši. Da bomo bolj aktivni. Da bomo radostni, zadovoljni, polni navdiha. Da se vedno vprašamo: Ali so te informacije zame v redu? Kako se bom počutil, ko bom slišal te informacije? Vedno sami odločamo kaj gre v nas, tako kot sami odločamo, kaj bomo jedli, kam bomo šli in s kom se bomo družili. Mi sami. Od nobenega drugega to ni odvisno. Če je naša družina negativna pač poskrbimo, da preživimo veliko manj časa z njimi in da skušamo pogovore speljati na bolj svetlo stran.

Programiranje uma
Ugotovili smo, da je bil naš um ob rojstvu nepopisan list, na katerega so začeli pisati ljudje v naši bližini. Kaj so v bistvu delali? V um so nam vstavljali program, kateremu smo začeli počasi verjeti: len si, priden si, iz tebe ne bo nikoli nič, lepa si, samo s trdim delom se lahko zasluži denar, nobeden te ne bo maral, ne znaš peti, ne znaš se obnašati, pameten si…..in tako naprej. To lahko dopolni vsak zase. Program vsebuje skupek vsega kar smo slišali in si zapomnili ali pa je potonilo v podzavest.

Ponavljali so nam večkrat (na primer iz tebe ne bo nikoli nič, da si bomo ja zapomnili ;) ali pa samo enkrat in ta opazka je imela nato vpliv na nas celo življenje. Te besede so imele tako močan vpliv na nas, da tudi ko teh ljudi že dolgo ni bilo več okoli nas, smo slišali njihov kritični glas v svoji glavi (ali ga pa še slišimo?): ničesar ne naredim prav, nobeden me ne mara, nesposoben sem, vsi drugi so boljši od mene….

Predstavljajte si, da je um kot otrok. Ponavlja tisto, kar ga naučimo. Deluje tako kot je bil naučen. Poznate te stavke?: Na televiziji so tako rekli. Prijatelj je tako rekel. Na radiu so povedali, že mora biti res.

Strokovnjaki so povedali….
Torej, um je tisti, ki zbira popolnoma vse informacije iz našega okolja, mi pa na podlagi tega oblikujemo misli, razmišljamo, kar je podlaga za naše počutje, govorjeno besedo in delovanje. Vse je povezano.

Prilagam še link do videa, ki sem ga posnela 2 leti nazaj in odlično dopolnjuje napisano:
https://www.youtube.com/watch?v=zS-rYp9Zr2M

In sedaj vprašanje za vas do naslednjič:
Ali lahko mi sami programiramo svoj um?
Ali je um naš prijatelj?

Breda Dular