Odločila sem se, da podelim svoje znanje v obliki 21 dnevnega izziva z naslovom: Pogovori iz dnevne sobe. Tematike so povezane med seboj in se prepletajo. Za boljše razumevanje bo včasih potrebno prebrati tudi kakšno tematiko za nazaj. Tole je 2. pogovor (Prvi je bil na temo dogajanja v svetu in je že objavljen).
Lepo pozdravljeni v naši pogovorni dnevni sobi. Udobno se namestite, postrezite si s kavico in okusnim pecivom in začnemo:
Kdo smo mi? Smo samo fizično telo?
Naše fizično telo nam nudi izkušnjo ugodja in neugodja. Mi vidimo, slišimo, tipamo, vohamo, govorimo, se premikamo, delujemo. To so povsem fizične zaznave in delovanje. Imamo pa tudi drugačne zaznave. Na primer misli. Misli niso fizične zaznave. Kaj pa zaznave, ko mati natančno ve, da njen dojenček joka v sosednji sobi in mleko priteče kar samo od sebe? Kaj pa zaznave, ko začutimo, da nam nekdo laže?
Kaj pa zaznave, ki nas opozorijo, da moramo nujno nekaj narediti in se dejansko izkaže, da bi naredili življenjsko napako, če tega ne bi poslušali? Kaj pa zaznave, ko se nam ob nevarnosti nasrši koža? Kaj pa zaznave, ko nas glas v naši glavi opozori na previdnost ali nam da navodila kako delovati?
To je čisto majhen delček teh izkušenj, ki nam povejo, da smo mi veliko kompleksnejši organizem in da zaznavamo veliko več, kot si sploh lahko predstavljamo. Predvsem pa, več kot si marsikdo lahko prizna. Poznam ljudi, ki zavestno preganjajo iz svoje glave te glasove, zaznave in navodila, ker jih je enostavno strah, kaj si bo njihova okolica mislila o njih. Poznam ljudi, ki so imeli obsmrtna doživetja in niso nikoli z nikomer spregovorili o tem, da jih ne bi imeli za nore.
Nefizične zaznave
Vsakdo od nas se je že srečal s kakšnimi nenavadnimi dogodki, kjer so delovali popolnoma drugi občutki in zaznave, kot običajno. Kako lahko ujamemo misli nekoga? Kako se lahko zdrznemo in vidimo, da nas nekdo opazuje? Kako lahko razmišljamo o neki osebi in jo čez pet minut srečamo na cesti? Kako lahko čutimo bolečine najbližjih? Vse to nam kaže, da nismo samo fizična bitja in da naše zaznave niso samo fizične.
Če naše zaznave ne moremo opredeliti samo kot fizično, pomeni, da poteka med nami veliko bolj subtilna povezava. Če poteka med nami bolj subtilna povezava, pomeni, da je tudi v nas neka olj subtilna oblika, ki vse to zaznava. Kaj pa bi bila ta subtilna oblika? Tukaj se lahko obrnemo na pomoč k fiziki, ki razlaga, da je vse sestavljeno iz atomov in elektronov, ki se gibljejo z različno hitrostjo. Vse to uravnava energija, ki teče skozi vse stvari. Že v 1.delu smo ugotovili, da ni dveh ali treh različnih vrst energij. Energija je samo ena in ta energija teče skozi vse in vsakogar.
Pa spoznajmo koncept te energije:
Ko spoznamo ta koncept, postane marsikaj v življenju bolj jasno in enostavno.
Jaz zase vem, da mi je ta koncept odprl popolnoma novo razumevanje sveta, ljudi in Boga. Prvič v življenju sem začenjala razumeti globljo povezanost stvari, ki si je prej tudi približno nisem znala predstavljati. Ena majhna preprosta slikica, ki naredi podlago nadaljnjemu znanju.
Razlaga slike o konceptu stvarnika, stvarstva in človeka:
Na začetku stvaritve (vesolja) je bilo samo Eno. In to Eno lahko imenujemo Tao, Bog, energija, Či….. To Eno se je iz nekega razloga(to je znano, ampak tu ni pomembno) razdelilo na dvoje, na nasprotja: Šiva in Šakti, moški in ženska, duh in materija, belo in črno, jin in jang…. Šiva(duh) se je v sebi razdelil na milijone točkic zavesti. Te točkice zavesti so naše duše. Nakar je Šiva pogledal Šakti (materijo) in Šakti je zavibrirala (vzdrhtela) in energija se je začela zgoščevati.
Tako je nastalo fizično telo. Ja, vem kako nastane fizično telo ;) ampak to je koncept našega sveta zaradi razumevanja. Se pravi, da je Šakti s svojim vibriranjem zgostila energijo (počasnejše gibanje atomov in elektronov). Meni osebno je to najlepši in najenostavnejši prikaz. Duša in fizično telo se stikata preko uma (dostopata eden do drugega). Zato je tako pomembna meditacija.
Z meditacije najlažje dostopamo do dušne vibracije in jo prenesemo v fizični svet. Meditacija je prevodnik med obema svetovoma, dokler ne dosežemo končnega cilja. Kaj mislite, da je to? Kaj je naš končni cilj? Kaj je cilj naše fizične inkarnacije? Da spoznamo kdo smo, da pade tenčica pozabe in da se zopet združimo z Enim (ali Bogom).
S to majhno slikico je vse jasno...no, vsaj meni je vse jasno. In to malo slikico sem ljudem risala že neštetokrat.
Pojavni svet kot energija
Sedaj pa naprej. Svet, ki nas obdaja, je v resnici energija. Ne verjamete? Poglejte gornjo slikico in jo glejte, dokler jo ‘resnično’ ne boste razumeli. Svet okoli nas je zgoščena energija, energija, ki vibrira na nižjih frekvencah in povzroča, da vidimo svet takšen, kot ga vidimo. Svet ni takšen, kot ga vidimo s fizičnimi očmi, v resnici je popolnoma drugačen. ‘Resničnost’ je popolnoma drugačna, kot jo vidimo s fizičnimi očmi.
Vse kar dojemamo kot videno, smo se naučili, da tako vidimo in da na tak način prevajamo oblike v vidni svet. Dokaz za to so ljudje, ki so jim v poznih letih povrnili vid. To so ljudje, ki so bili od rojstva slepi. Kaj mislite, da se je zgodilo po operaciji in vrnitvi vida? Da so spregledali in se zjokali nad lepoto narave, žene, moža, pokrajine? Niso. Zanimivo je, da si z novo informacijo videnja niso mogli prav nič pomagati. Videli so. Niso pa bili naučeni, kaj ‘morajo’ videti.
Med branjem različne literaturo sem prišla tudi do informacije, da so sveti možje redkim posameznikom omogočili pogled na naš materialni svet iz vidika energije. Vsi so videnje opisali na isti način in sicer kot ples energije. Videli so kozmični ples, kjer je vse krožilo, plesalo, se gibalo. Imeli so videnje energije v gibanju. Poznate sliko slikarja Van Gogha Zvezdna noč? Jaz ga imam na sumu, da je on videl ples energij.
Energija je neprestano gibanje
Ta kozmični ples energij predstavlja v Indiji bog Šiva v obliki Nataradža (Nataraj). Indijci pravijo, da je vse kozmična igra Nataraja. On se z nami igra (iluzija, da verjamemo v svet, ki ga vidimo), on je bil tisti, ki je pripravil Šakti, da je znižala vibracijo, da se je lahko oblikoval zgoščen materialni svet. Vendar ta naš materialni svet je še vedno energija, energija v zelo zgoščeni obliki. Kakšen odnos imamo pa mi do vsega tega?
No...to je vprašanje za vas? Kaj delamo mi? Se vam ne zdi, da smo malo preresno vzeli tole igro življenja? Se vam ne zdi, da če bi živeli z ‘vedenjem’ o tem, da je vse samo energija, da je vse samo ples energij in da je ta igra vlog, ki jo igramo na zemlji namenjena temu, da postanemo boljši in srečnejši...ali ne bi živeli popolnoma drugače? Če bi vedeli, da živimo v iluziji, in da materialni svet ni resničen, mar ne bi živeli drugače?
In če bi vedeli, da dejanja, ki jih zapišemo v to energijo, enkrat sami izkusimo na svoji fizični koži...mar ne bi delovali popolnoma drugače? Če bi oseba, ki trpinči drugo osebo vedela, da bo morala vse to doživeti sama, ali bi še nadaljevala s takim delovanjem? Sami si odgovorite na vprašanja. Samoizpraševanje je začetek popotovanja v duhovni svet. Brez samoizpraševanja ne more biti osebnostnega napredka.
Te igre bo enkrat sigurno konec
Pa še nekaj je. Pravila igre obstajajo samo takrat, ko se igramo. Igra je aktualna samo toliko časa, dokler ne vidimo, da je vse samo ples energij. Takoj ko odkrijemo, da je vse to samo igra...takrat iluzija poči. Za nas je igre konec. Lahko sicer še sodelujemo, vendar je iluzija padla in za nas pravila igre ne veljajo več. Ko zastor pade, igre ni več. Kar naenkrat opazimo, da sedimo v gledališču in gledamo igro. Sedaj pa je ni več. Zastor je padel.
Iluzija je padla. Vidimo ‘resnico’ izza iluzije. Za vsa čustva, ki so se prej razvnela sedaj spoznamo, da to ni bilo resnično, da je z nami vse v redu, da je bila vse samo igra. Razumete? Jaz sem rabila kar nekaj časa, preštudirala kar nekaj literature, da sem to razumela. Ko ‘vidimo’, je igre konec. Ni več pravil. Kdo nam je to prišel pokazat? Kdo nam je pokazal, da to zmoremo čisto vsi? No, da vas slišim :)
Kaj pa počne naša duša?
Sedaj se ne bomo pogovarjali o avri, pa o čakrah in nadijih…Pustimo to za drugič.
Sedaj smo predelali vibracijo materije, pa pojdimo še na dušni del. Na našo dušo. Na sliki vidimo, da vse izhaja iz Enega. Načrtno se izmikam, da ne bi uporabila besedo Bog, čeprav običajno to besedo zelo rada uporabljam. Tudi Stvarnik je zelo lep izraz. Torej, točkice zavesti kot duše imajo svojo nalogo. Kaj je naloga duše? Da spozna kdo v resnici je. V resnici (esenci) smo vsi Eno. Vedno poglejte sliko, da boste razumeli ta koncept. Šiva (duh) se je razdelil na milijone točkic zavesti.
Vsaka od teh točkic zavesti je del Enega, pa vendar je ločena. Duša dobi na popotovanju nazaj do Enega (izvora) prevozno sredstvo. Če skupaj ne naredita testa, dobi duša naslednje prevozno sredstvo. Včasih dobi rols rojsa, mercedeza, včasih hondo, včasih fičota, včasih stoenko, včasih pa neko zastarelo kripo, ki razpada. Vsakič dobi nekaj drugega. O tej dušni nalogi bi lahko kar veliko govorili. Preberite si tudi 1. pogovor, kjer smo govorili o namenu duše.
Upam, da ste sedaj že uganili, kaj je to prevozno sredstvo? Ste? Prevozno sredstvo duše je naše fizično telo. Če v telesu ne spoznamo, kdo v resnici smo, če ne ‘doživimo’ resnice (da smo Eno), potem dobimo drugo fizično telo ali prevozno sredstvo. Za eno dušo se lahko nabere kar lepa zbirka prevoznih sredstev. Tisti, ki se na zadeve spoznajo, pravijo, da smo šli že skozi stotine popotovanj v različnih oblikah. Ali že bolje razumete povezanost in obenem ločenost vsega?
Še zanimiv dodatek k razmišljanju
Če bi šlo naše prevozno sredstvo na kozmetično operacijo, ali bi se naše popotovanje do ‘Enega’ kaj skrajšalo ali spremenilo? Resno vas vprašam. In mi celo trdimo, da smo naše prevozno sredstvo, v katerega vlagamo veliko več energije, kakor pa v popotovanje do cilja, Enega.
Na kratko o Enem
Pa spoznajmo še tistega na vrhu. Eno, Stvarnik, Bog, Izvir… V resnici ni tisti na vrhu. On je v resnici edina ‘resnica’, ki sploh obstaja. Jaz, ki pišem in ti, ki bereš, sva v resnici On. On to ve, midva pa tega še ne veva. Sva pa na poti, se peljeva v svojem cadillacu in bova nekega lepega dne tudi midva to spoznala. Smo v energiji Enega, smo del te energije Enega, pa kljub temu smo ločeni in tega sploh ne vemo.
Sedaj smo že bližje tistemu, kar v bistvu želim, da vam postane razumljivo, tako kot je meni. In sicer, da skozi vse teče nevidna energija, ista energija, Eno, ki je vseprisotna, vseprežemajoča, vsevedna, vse ovijajoča v ljubezen, brezčasna, neskončna…. Energija, ki samo je in nestrpno čaka, da se končno srečamo. Energija, ki je prisotna ves čas, pa sploh ne vemo, da je tu. Energija, katere del smo sami, pa smo pozabili. Mi smo košček celote.
Kaj si košček vedno želi? Da bi zopet postal del celote. Kaj pa je to Eno? To Eno je čisti občutek ljubezni, je Ljubezen sama. Ali vam je jasno, po čem hrepenimo vse življenje? Kaj iščemo? Kaj ves čas mislimo, da nam manjka? Iščemo celoto, iščemo prostor, kjer bomo zopet lahko postali del te celote, del Enega, Ljubezen sama (to ni osebna ljubezen, to je univerzalna ljubezen in z osebno ljubeznijo nima nič skupnega. Je pa osebna ljubezen približek tej ljubezni).
Dodatek
Kdo smo mi? Ali smo mi samo fizično telo? Ali smo samo to kar se vidi? Ali je v nas kaj več? Kaj mislite, da smo? Ali še vedno mislite, da je s smrtjo vsega konec? Ali res mislite, da smrt kot popoln konec zares obstaja? Ste začutili resnico? Kaj je pomembnejše: prebarvati prevozno sredstvo, ali delovati, da pridemo čim prej do Vira? In ali res s kozmetičnimi popravki prevoznega sredstva dobimo popust na avtocesti?
Odločila sem se, da podelim svoje znanje v obliki 21 dnevnega izziva z naslovom: Pogovori iz dnevne sobe. Tematike so povezane med seboj in se prepletajo. Za boljše razumevanje bo včasih potrebno prebrati tudi kakšno tematiko za nazaj. Tole je 2. pogovor (Prvi je bil na temo dogajanja v svetu in je že objavljen).
