Drevesa v vetru blažijo,
V meni bolečino,
Nocoj mi bele snežinke ne dovolijo,
Da bi utišal sanje,
In skozi majhne špranje,
Uvidim v daljavi upanje.

Danes ne vidim izhoda,
Prespati si želim noč,
Ker če me korak zanese v neznano,
Mi jutri ne bo več dano,
Videti meglico in prostrano obzorje,
Namesto tega bom vdano,
Skoraj obvezno,
V notranjosti razklan,
In povsem trezno,
Strmel bom v brezno svojih spoznanj.