Metaforična želja po nesmrtnosti
odpre okna mistični besedi ljubezen
s podrastjem davno ugaslih zvezd.
Poglej v nočno nebo!
Odpre se okno v neskončnost.
Oko vstopi v rdeče bivanje
prehojenih dob sončnih zatonov.
Misel se sprehodi skozi stare
zamolčane besede,
ki so skozi indigo odtisnjene
v temno karminasto kri.
Na morskem dnu Univerzuma
se razrašča kolorit potopljene biti.
Prosojnost svetlobe z neskončno
verigo označevalcev, ki plujejo
skoz gosto meglo novih začetkov.
Neskončnost odznotraj
med ekstazo biti v preizkušnji.
Pot do najvišjih bivanjskih višin
je lahko za človeka pogubna.
Nova možnost, ki jo človek pusti
v preddverju neskončnosti je:
Ko ni nič več, je lahko vse.
Nič ni danega, vse je ustvarjeno.
V človekovi naravi je neka skrita želja
ne le po znanju, ampak tudi po modrosti.
Vse pride iz možnosti nastanka,
ki je večna in neminljiva.
Metaforična želja po nesmrtnosti
