Svojo rožo dolgujemo Grkom
Vse sta bogovom natvezla Hesiod, prej še Homeros,
Kar je sramotno ljudem in zbuja pravično nam grajo:
prešuštvo, krajo in rop in sprotno med sabo prevaro.
Ksenofan Kolofonski iz 6. st. pr. n. št.
Grk se je naučil igrati na pojočo liro,
uglasbil je nek že skoraj pozabljen libreto
za zmagoviti muzikal na Olimpu.
Kazal se je celo kot filozof, pesnik, dramatik,
vsakega po malem s svojim užitkom ugodja
postati in ostati um, prepletati svoje razpoloženje
z orkestracijo barv govorice z zvočnimi toni,
po katerih predejo rojenice stoletji svoj čas zorenja.
Da, prav zanimiv človek je bil, s šaljivo lastnostjo,
da je Grčijo neprestano ustvarjalno presnavljal.
Spoštoval je vsa njena dvoumja, njen pragmatični um,
celo njen glas je častil, ko je pel in orkestriral na gong,
saj je bil poleg filozofa in pesnika tudi pevec neba.
V božanski glasbeni skrinjici je videl prapočelo
Kozmosa, sestavljenega iz posameznih glasbenih sfer.
Spoznavam in sprejemam ubranost, to presežnost biti.
Iz vsega se človek kaj nauči in spoznanje deluje fantastično.
In če že mora človek umreti v hlevu napredka kot žival,
naj umre v družbi metuzalema, dolgoživega očaka,
bronastodobnega moža minojske kulture,
predhodnika ahajske in predgrških kultur Arabcev,
zaslužnega za ohranitev filozofske razsežnosti pogovora
o Evropi in utrditvi evropskega duha s spominom
na leto leta 776 pr. n. št. na Olimpijske igre.
Aristotel, Platon, Sokrat, Tales, Pitaggora, Paramenid,
Empodoklej, Ksenofan, Demokrit in tako naprej.
Vsak poskus naštevanja naleti na vprašanje, da vseh ne
morem našteti. Preveč jih je za opešan človeški spomin!
Aristotel je pisal o književnosti, dramah, igrah, liriki in epih,
o razmerju književnosti do filozofije in znanosti.
Poveličeval je odličnost tragedije. Posvečal se je retoriki,
etiki, politiki, ekonomiji, zgodovini fiziki, nebu, numerologiji,
vesolju, metafiziki in človeški duši. Bil je velikan znanosti.
Zgodil se je Sončev mrk, ki ga je napovedal starogrški filozof
Tales, eden od sedmerice modrih, matematik, astronom
in inženir, Pitagorov sodobnik. Matematik Pitagora je meril
glasbo in razmerja med posameznimi zvoki, toni in akordi.
V glasbi vesoljskih sfer se združujeta duša in svet,
ontologija kot nauk o biti z lepoto v ubrano celoto.
Heraklit je razvil misel o dialektičnem sestavu kozmosa,
Govoril o nasprotjih, ki ženejo svet v večnem krogotoku,
Se hudoval na nekega pesnika, ki je rotil nebo,
naj utiša prepire med bogovi z Olimpa in ljudmi.
Demokrit je učil, da je lepota enotnost mnogega,
če so deli v sorazmerjih, lepa je v vsem le srednja mera.
Sama lepota ni kaj prida, če je ne spremlja duh.
Anaximander je postavil načelo o brezmejnosti vesolja,
Anaximenes je verjel, da je zrak osnovna sestavina vsega;
Paramenidi Elea je zaupal dokazom čutil in trdil, da je to,
kar je, ne more biti iz nič, zato mora biti vedno;
Anaxogores je zanikal božanstvo vseh bogov,
njegovo načelo je um; Empodokles je trdil,
da so štirje elementi vesolja: zemlja, zrak, ogenj in voda,
vodilni sili pa ljubezen in spor, ki so večni;
Zeno je največja figura Eleatične šole 1. stoletja;
Leucippus, odkritelj atomistične teorije,
Xenophanes, satirični poet, ustanovitelj Elementarne šole
za filozofijo so me zapeljali v briljantni valček spoznanja:
Izšli smo iz prapočela, iz prasnovi, iz povezovanja,
ki je začetek vsega, večno in neminljivo,
neizrekljivo božansko, ki vlada vsemu.
In Sofisti so gojili govorništvo. Retorika je bila njihov kruh.
Sofisti so lepoto videli v načinu dojemanja stvarnosti.
Grki so nadvse ljubili svobodo in demokracijo.
Platon je zapisoval Sokratove misli.
Svečenica Diotima je vpeljala Sokrata v skrivnosti Erosa.
Eros je demon, ki po Platonu pooseblja ljubezen do lepega.
Lepota duše ima večjo vrednost kot lepota telesa,
ki je v kreposti, spoznanju in v modrosti.
Rodila se je ideja lepega, ki je enovita bitnost.
Vse lepe stvari imajo na njej svoj delež.
Lepota je pomočnica pri rojstvu dobrote.
Barve morajo biti čiste, zvoki jasni, vonji prijetni,
geometrijski liki skladni, razmerja natančno določena.
Uživanje lepega je racionalno, razumsko dejanje.
Piščal je dovoljena samo pastirjem.
Prepovedana so vsa glasbila, ki bi vzbujala čustva.
Umetnost po Aristotelu presega stvarnost.
V tihi polemiki s svojim učiteljem in vzornikom
Platonom meni, da je mogoče uživati tudi grdo.
Tragedija se kot izrazno sredstvo poslužuje
olepšane besede, vzbuja sočutje in grozo
in doseže očiščenje grehov in katarzo.
Pomaga, da skrito v duši pride na dan.
Plotin spaja, kar je bilo ločeno, umetnost,
naravo in stvarnost. Po Plotinu je zanimanje
za umetnost, njeno teorijo in estetiko
skoraj ugasnilo, nakar se je rodil kreator
domišljije. Lepota se pobrati z dobroto.
Filozofija se izteče v mistiko spoznanja.
V Bibiliji Kelsos odkrije protislovja.
Poglobljeni razmišljujoči misticizem
je naredil na Patriciste globok vtis.
Plotinova filozofija, metafizika lepega
je globoko vplivala na evropsko mišljenje,
Na Goetheja, Schilerja, Novalisa in Hegla.
Hegel je privzel Plotinovo dialektično metodo
mišljenja, ki postane ključ za umevanje Platona.
Pod Plotinov vpliv preide krščanski mislec
Avrelij Avguštin, ki po eni strani stoji na koncu
Patristike, po drugi strani pa je s svojo mislijo
kazal nekaj stoletij kasneje na začeto obdobje
cerkvene filozofije, sholastike.
Bog je arhitekt in kipar, ki je brez podpisa
ustvaril matematični red vesolja,
za oči prijetnih barv, uzakonil je lepoto,
hierarhijo lepega do absolutne lepote
njega samega, ki jo zaznava človek
v lastni duševni aktivnosti.
S tem se je končalo veliko obdobje antične
helenistične filozofije. Aristotelova je bila
realistična in je obveljala za normativno.
Po Avguštinovi smrti v 5. stoletju,
sredi preseljevanja narodov, zavlada
nekaj stoletij kulturno, znanstveno in filozofsko
mrtvilo in hkrati razpad Rimskega cesarstva.
Sužnjeposestniški družbeni red je prerastel
v fevdalizem. Krščanska vera postane vezni
člen med antičnim rimskih cesarstvom in Evropo.
Edino krščanstvo zaradi univerzalne veroizpovedi
je bilo sposobno spodriniti plemenske religije,
jih srkati in poenotiti. Po svoji filozofski podobi
postane krščanstvo le bled odsev zapletene
in globoke filozofije, ki je nastajala v antičnem
grškem svetu. Evropska kultura se mora
prav krščanstvu zahvaliti, da je ohranila spomin
na grško filozofsko misel. Ko je dozorel čas,
je cerkev spodbudila raziskovalce, da so iskali in tudi
našli vire 'poganske' filozofije, ne samo Platona,
tudi Aristotela. Glavna avtorja, na katera so se
sklicevali, sta bila Avguštin in filozof Beocij iz
6. stoletja. Leta in stoletja so minevala in počasi
se je Evropa začela prebujati iz kulturnega spanja.
Karel Veliki je uvidel potrebo po pismenosti.
Najprej so se prebudili samostani na Irskem,
Od tod se je modrost razširila na Škotsko,
v Anglijo, prestopila Kanal in dosegla
današnjo Francijo in Nemčijo.
S Tomažem Akvinskim v 13. stoletju je težnja,
da bi filozofija znanstveno utemeljila vero z antičnimi
filozofskimi vzorci, je tako dosegla svoj vrh.
Za svoj obstoj je pridobila znanstveno filozofsko opravičilo.
Razumsko je bilo mogoče utemeljiti vse, razen cerkvenih
dogem, ki so tako protislovne, da jih ni mogoče razložiti
z navadno človeško logiko. V stari Grčiji in Rimu je bila
umetnost povzdignjena, človek se s svojo ustvarjalnostjo
približa bogovom, vendar se v srednjem veku to spremeni.
Umetnost se poistoveti z nastankom obrtniških cehov.
Umetniki gotskih katedral postanejo obrtniki v službi cerkve.
Umetnost je bila posvečena predvsem onostranosti.
Beseda v umetnosti je bila v upadanju. Gledališče je bilo
obsojeno na sejmarsko dejavnost in je životarilo.
Človekov željni duh se je uprl religioznim okovom,
Papež Leon XIII. je leta 1879 v encikliki Aeterni patris
pozval katoliške ideologe, naj s teoretičnim orožjem
zaustavijo vpliv brezbožne buržoazne nemške klasične
filozofije, zlasti Kantove in racionalistične filozofije nasploh.
Nastopilo je obdobje renesanse, ki se je razlikovalo od duha
Antične Grčije, ki je temeljil na spoznanju, medtem ko je
krščanska etika temeljila na milosti, ki jo mora človek
pridobiti, da bo lahko ravnal etično, spoznanje pa ni krepost.
V renesansi je sholastika reševala odnos med vero
in razumom v prid vere. Renesansi dolgujemo filozofijo,
da osrednje mesto v raziskovanju velja človeku.
Renesansa je pomembna po nastanku modernega
naravoslovja na področju fizike in astronomije,
katere predstavniki so bili Kopernik, Köpler, Galilei.
V renesansi se je rodil Boccacciev Dekameron.
Leonardo Da Vici (1452-1519), umetnik, iznajditelj,
znanstvenik in filozof ni priznaval več nobene avtoritete,
razen lastne izkušnje in lastnega razuma.
Renesansa je na široko odprla vrata miselnim tokovom.
Zmagal je intelekt, ki ne more dvomiti vase, ker mu je
dvomljenje, mišljenje, že zadosten dokaz za obstoj:
MISLIM, TOREJ SEM!
Pod vplivom Nietzschejeve in Heideggerove genealogijske
rekonstrukcije filozofije zavesti in subjektivnosti,
se je ohranila filozofska razsežnost pogovora o Evropi,
še posebno za možnost pojasnjevanja evropskega duha,
saj sta potrdila, da se je z grško filozofijo
pričelo novo obdobje v zgodovini človeštva,
ki je doseglo vrhunec v modernem času.
V šopku cvetja je zadehtela roža mogota, ki kliče:
Izobraženi um je naredil iz Evrope EVROPO.
Svojo rožo dolgujemo Grkom.
