Biogoriva ne prispevajo k podnebnim ciljem, ampak jih s poganjanjem deforestacije še poslabšujejo
Povečevanje uporabe biogoriv ne prispeva k okoljskim ciljem, opozarjajo okoljske organizacije. Še več, proizvodnja biogoriv pogosto povzroča uničenje habitatov, krčenje gozdov in skoraj trikrat višje emisije CO2 kot fosilno dizelsko gorivo.

Olja za biodizelsko gorivo, surovina za gumo - kavčuk in usnje so poleg soje za krmljenje živine (in proizvodnjo biodizla) med glavnimi neživilskimi proizvodi, katerih pridelava poganja izsekavanje gozda.

Uporaba obnovljivih virov energije, kamor spadajo tudi biogoriva, ki so narejena iz rastlinskih olj, so pogosto predstavljena kot goriva prihodnosti, ki blažijo posledice podnebnih sprememb. A ni tako preprosto. Zaradi velikega povpraševanja po rastlinskem olju za biogoriva zunaj Evrope, na drugih koncih sveta, krčijo gozdove, da bi naredili prostor vedno novim kmetijskim površinam in tako zadostili povpraševanju.

Ko je biodizel bolj umazan od fosilnega dizelskega goriva
Biodizelska goriva (predvsem tista prve generacije) so ob upoštevanju emisij zaradi posredne rabe zemljišč veliko bolj umazana kot fosilna goriva, saj biodizel iz palmovega olja proizvede trikrat več emisij, tisti iz soje pa dvakrat več emisij kot njuna fosilna različica. Tako biodizel iz rastlin povzroča 80 odstotkov več emisij toplogrednih plinov kot fosilno dizelsko gorivo.

Količina uporabe biodizla se je od začetka stoletja stalno povečevala, rast porabe pa je temeljila na uvozu surovin za gorivo, ki je prihajalo z območij, kjer se je za njihovo proizvodnjo krčil in uničeval gozd. Najintenzivneje je naraščal uvoz poceni palmovega olja, ki predstavlja 30 odstotkov biodizla, ki ga proizvede Evropa. Problem proizvodnje palmovega olja za biogoriva in druge proizvode je namreč njegova netrajnostna proizvodnja, saj EU pri spodbudah ni upošteval emisij v celotnem življenjskem ciklu surovin, k čemur je treba prišteti tudi emisije, ki nastanejo zaradi posredne rabe kmetijskih zemljišč.

RED, RED II in (končno?) RED III
Direktiva EU-ja o obnovljivi energiji (RED, 2009) in predvsem prenovljena direktiva RED II (2018) sicer vzpostavljata osnovo za opustitev uporabe biogoriv iz živil in živilske krme, vendar pa sta po mnenju okoljskih organizacij premalo ambiciozni, saj še vedno dovoljujeta njihovo omejeno uporabo.

Po zdaj veljavni direktivi RED II bo uporaba biodizla iz palmovega olja, ki velja za najbolj "umazano" olje in (za zdaj) edino spada v področje visokega tveganja ILUC (posredna raba zemljišča, kar pomeni, da se kmetijsko zemljišče, namenjeno proizvodnji prehrambnih in krmilnih izdelkov, začne uporabljati za pridelavo surovin za biogorivo, posledično pa se zaradi potrebe po pridelavi hrane širijo kmetijska zemljišča, tudi na račun gozdov), prepovedana do leta 2030. A kot piše v poročilu organizacije Transport & Environment, se del "umazanega" palmovega olja temu izogne, ker ga pridelujejo na območju, ki je označeno z nizkim tveganjem za ILUC in je tako izvzeto iz prepovedi.

Več upanja za okolje predstavlja direktiva RED III, ki naj bi bila - glede na časovnico - sprejeta konec jeseni letošnjega leta. Če bo šlo po obljubah, se nam obeta prepoved rabe sojinega in palmovega olja že do leta 2023 in ne šele do leta 2030, kot je trenutno postavljena meja, prav tako pa naj bi z njo prepovedali uporabo prej omenjenega palmovega olja s področja z nižjim vplivom posredne rabe zemljišč (low-ILUC), ki se je po prejšnji, RED II direktivi prepovedi izmaknilo. Prihajajoča direktiva je torej veliko bolj ambiciozna, saj se, kot je za MMC povedala Marjeta Benčina iz društva Focus, "obeta hitrejša opustitev biogoriv iz poljščin".

V skladu s tem bo treba tudi prenoviti poročilo o povezavi med povpraševanjem po biogorivih in deforestacijo. "Ker se delež vseh biogoriv v porabljenih v prometu še vedno šteje pod cilj obnovljivih virov energije v prometu in ker vemo, da imajo nekatera biogoriva celo višje emisije kot fosilna goriva in niso dosegla svojega namena, si bomo NVO prizadevale za izločitev biogoriv iz poljščin za hrano in krmo iz teh ciljev," je še poudarila Benčina.

Če zdaj veljavna direktiva že določa prenehanje uporabe vsaj dela "umazanega" palmovega olja za biogoriva do leta 2030 (iz visokega tveganja za ILUC), pa so se nekatere evropske države odločile, da bodo to storile že prej, med njimi Nemčija, ki se je temu cilju zavezala do leta 2023.

Možnost (in upanje), da bo ta obvezna razširjena na celoten EU, pa torej obstaja v še nesprejeti direktivi RED III, na katero bomo morali počakati do konca jeseni. Direktiva je pomembna tudi zato, ker prepoved razširja tudi na sojo, saj so mnoge države članice po napovedih, da bodo opustile palmovo olje kot surovino za proizvodnjo biogoriva, tega začele nadomeščati s sojo, kar se kaže v povečanem uvozu te surovine. Pridelava soje, tako za krmo živine kot za proizvodnjo biogoriv, pa, kot kažejo raziskave okoljskih organizacij, dokazano poganja izsekavanje gozda.

Da preusmerjanje v uporabo biogoriv ni ustrezna metoda za doseganje podnebnih ciljev, dokazuje študija nemške okoljske organizacije Deutche Umwelthilfe, ki je pod drobnogled vzela povezavo med njihovo uporabo na nemških cestah in okoljskimi posledicami. Študija je razkrila, da samo gojenje oljne ogrščice, žit in oljne palme, ki se uporabljajo za proizvodnjo biogoriv za nemška cestna vozila, zahteva skoraj 1,2 milijona hektarjev zemljišč po vsem svetu. To je kar 60 odstotkov površine Slovenije.

"Če bi naravne ekosisteme, ki jih spreminjajo v kmetijske površine za gojenje surovin za biogoriva, zaščitili in obnavljali, bi s tem povečali ponore ogljikovega dioksida na 16,4 milijona ton – to je približno 7 milijonov ton več od poročanih letnih prihrankov emisij CO2, ki so posledice uporabe biogoriv namesto bencina in dizelskega goriva. To dokazuje, da biogoriva ne pomagajo blažiti podnebnih sprememb, temveč jih še poglabljajo," pojasnjuje Marjeta Benčina iz Focusa.

Kje je Slovenija?
Kot pravijo v društvu Focus, je Slovenija na tem področju med manj ambicioznimi državami, saj v zvezi z omejevanjem ostaja pri letnici 2030. Kot pravi Benčina, se Slovenija sicer veliko ukvarja s tem, kako doseči cilje o zadostnih deležih obnovljivih virov energije v prometu. A ker elektrifikacija poteka prepočasi, se vse bolj opiramo tudi na biogoriva. Ker nimamo rafinerij, uvažamo že pripravljene mešanice dizelskega goriva in bencina.

Od kod prihaja biogorivo za slovenski trg?
Slovenski dobavitelji letno poročajo o količini in vrsti tako fosilnih kot biogoriv, ki se prodajajo na slovenskem trgu, vendar pa jim ni treba poročati o izvoru biogoriva, zato kot je za MMC povedal Matjaž Ferjančič z ministrstva za okolje in prostor, podatkov o državi izvora nimajo. Ministrstvo pripravi le skupno poročilo, ki je javno dostopno. Za leto 2020 je v primeru biodizla zapisano, da sestava ustreza merilom trajnosti, med surovinami pa so za posamezne enote navedeni seme oljne ogrščice, sončnično olje, palmovo olje, uporabljeno kuhinjsko olje, odpadna živalska in rastlinska olja in druge oljne rastline.

Vsa biogoriva sicer imajo certifikate, da ustrezajo trajnostnim merilom. A kot je še dejal Ferjančič, dobavitelji za pridobivanje certifikatov o trajnostnih merilih večinoma uporabljajo prostovoljne sisteme, ki so priznani pri Evropski komisiji. Kot je znano, so prostovoljni sistemi certificiranja zaradi morebitnega slabšega nadzora lahko tudi vprašljivi.

Okoljske organizacije na področju uporabe biogoriv torej velike upe polagajo v že tretjič popravljeno direktivo RED, saj, kot so zapisali na Focusu "je EU po uvedbi evropske zakonodaje na področju obnovljivih virov energije v prometu ter kakovosti goriv z dopuščanjem biodizla uničil vsaj štiri milijone hektarjev dragocenih gozdov.". 10-odstotni cilj uporabe obnovljivih goriv v prometu je namreč povzročil skok povpraševanja po poceni biodizlu na osnovi predvsem palmovega in sojinega olja.

Opozarjajo, da je Evropska unija od leta 2010 v prometu pokurila 39 milijonov ton biodizla iz palme in soje, kar predstavlja 381 Mt ekvivalenta CO2 in je trikrat več, kot ga proizvede fosilno dizelsko gorivo, ki ga je biogorivo zamenjalo. Prepoved uporabe palmovega olja za biogoriva po mnenju okoljskih organizacij ni dovolj, ampak je treba v direktivo nujno vključiti tudi sojino olje, saj je povpraševanje po soji po letu 2019 naraslo za 17 odstotkov.

Podatki za leto 2020 kažejo, da so deviška rastlinska olja (repično, palmovo, sojino) predstavljala skoraj 80 odstotkov surovin, ki se uporabljajo za proizvodnjo biodizla v EU-ju. Zato tako Focus kot druge okoljske organizacije zahtevajo, da se biodizel iz sojinega olja, tako kot tisti iz palmovega takoj označi kot biogorivo z visokim tveganjem za ILUC, kar pomeni, da ga je treba postopoma ukiniti. Prepričane so, da je treba opustiti podporo vsem biogorivom in dati prednost elektrifikaciji, realnim količinam naprednih biogoriv in gorivom na podlagi obnovljive električne energije.

Vir: rtvslo.si