»Je krotek, šibek in cilj 1,5 °C je komajda živ, vendar je bil poslan signal, da se doba premoga končuje. In to šteje." Tako je dogovor iz podnebne konferenca v Glasgowu na Škotskem (COP26) pospremila Jennifer Morgan, izvršna direktorica globalnega Greenpeacea.

Na podnebni konferenci v Parizu pred šestimi leti je bil podpisan Pariški podnebni sporazum, s katerim si je svet zastavil cilj omejiti dvig globalne temperature na največ +1,5 °C. Meja za katero znanstveniki ocenjujejo, da predstavlja še “varno” oz. sprejemljivo stopnjo segretja našega ozračja. Letošnja konferenca na Škotskem bi naj zapolnila vrzel med tem ciljem in zavezami držav. To se ni zgodilo. Svet ostaja na poti k segrevanju za 2,7 °C  - scenarij, ki si ga človeška civilizacija ne želi izkusiti.

Mile besede v dogovoru, ki ne ustrezajo alarmantnemu stanju, so nas upravičeno pustile razočarane in jezne, predvsem prebivalci držav, ki so že danes zaradi podnebnih sprememb najbolj na udaru, se počutijo izdane. Dogovor se izogiba jasni zavezi o koncu fosilnih goriv. In četudi priznava potrebo po globokem zmanjšanju emisij v tem desetletju, te zaveze prenaša na naslednje leto. A kakšen premik vseeno lahko vzamemo iz Glasgowa. Četudi je bil končni del teksta o premogu v zadnjih urah oslabljen, je COP vseeno dal pomemben signal, da je premog na pragu zgodovine. 

Meja 1,5 °C pa vseeno visi na nitki - a razočaranje se ne sme sprevreči v obup. Na vse kriplje se moramo boriti, da ta cilj ohranimo pri življenju, v dvorani podnebnih pogajanj naslednje leto in zunaj. 

Podnebna pogajanja predstavljajo oder, ko se svetovni voditelji osredotočajo na izredne podnebne razmere. Vanje so uprte oči celotne javnosti in svetovnih medijev. A podnebne konference se zgodijo enkrat na leto, mi pa imamo vsak dan priložnost, da stopimo v bran našemu okolju. Še več, imamo tudi možnost določati, kdo se v našem imenu pogaja v halah podnebnih konferenc.

In v tem leži naš največji vir upanja. 

Razlog, da se izpusti ne nižajo dovolj hitro, ni v denarju ali dostopnih tehnologijah. Ovira je predvsem politična volja oz. politični pogum. Poskrbeti moramo, da tudi naši politični predstavniki dojamejo in dohitijo realno stanje. Kot je dejala Jennifer Morgan: “Zaradi samopreživetja se moramo nujno mobilizirati, da naredimo neustavljiv pritisk, ki bo končal obdobje fosilnih goriv.”

In naslednje leto bomo imeli mnogo priložnosti za mobilizacijo. Ali ste vedeli, da je naslednje leto v Sloveniji (super)volilno leto? Glasovali bomo na  državnozborskih, lokalnih in predsedniških volitvah! Tudi zato smo se skupaj s številnimi nevladnimi organizacijami povezali v iniciativo “Glas ljudstva”.

Obišči spletno stran https://glas-ljudstva.si/ - preberi, deli in se pridruži.

Gre za nabor zahtev iz različnih področij (od socialnih pravic, pravne države, volilnega sistema, sodstva, zdravstva, do izobraževanja, medijev, kuture in seveda okolja). V času pred volitvami bomo od strank zahtevali, da se do teh zahtev opredelijo, kasneje pa, da jih tudi uresničujejo

Živimo v podnebni krizi in volitve morajo biti temu primerne. Podnebna vprašanja morajo biti med prvimi, ki jih zastavimo in prvi odgovor, ki ga dobimo. Predstavniki, ki govorijo o kurjenju premoga še naslednjih 10, 15 ali še več let, se preprosto ne morejo odločati v našem imenu.

Slovenija je na Škotskem, kot trenutno predsedujoča Svetu EU, vodila podnebna pogajanja v imenu Evropske unije. Pričakovali smo vsaj, da bo v času trajanja podnebne konference Ministrstvo za infrastrukturo sprejelo letnico za prenehanje rabe premoga v Sloveniji, ki bo v skladu s Pariškim ciljem. Žal pa ostajamo ena izmed treh evropskih držav, ki še nima letnice izstopa iz premoga.

Ni torej samoumevno, da naši voditelji delujejo v korist nas in našega okolja. Na nas je, da to zahtevamo!

Borbeno naprej,
Katja