Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20211116114939489

COP26: Prevelika pričakovanja, ki se niso uresničila torek, 16. november 2021 @ 11:49 CET Uporabnik: Sonce Povprečna temperatura Zemljinega ozračja se je v primerjavi s predindustrijskim obdobjem že povišala za 1,2 °C. Z veliko hitrostjo se približuje meji 1,5 °C, na kateri bi morali zaustaviti globalno segrevanje, da bi preprečili katastrofalne in nepovratne posledice podnebnih sprememb. Podnebni vrh COP26 v Glasgowu nam je pri tem nastavil ogledalo: kar je svet trenutno pripravljen narediti, je daleč od tega, kar je potrebno za pravočasno ublažitev podnebne krize. Še nikoli doslej niso bile konference pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) deležne takšne pozornosti javnosti kot COP26. Sporočilo znanosti v letos objavljenem poročilu Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) je bilo jasno: Za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C  je ključno odločno ukrepanje že v tem desetletju. Do leta 2030 je potrebno emisije toplogrednih plinov zmanjšati za 45 % v primerjavi z letom 2010, do sredine stoletja pa doseči podnebno nevtralnost. Če bomo z ukrepanjem odlašali, bi globalno segrevanje lahko preseglo »varno« mejo 1,5 °C že do leta 2030. Zato so bila pričakovanja do držav, da v okviru Pariškega podnebnega sporazuma na pogajalsko mizo v Glasgowu prinesejo ambiciozne nacionalne načrte kratkoročnih in srednjeročnih ukrepov zmanjšanja emisij, velika. In se niso uresničila. Nacionalni prispevki za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov Zaveze za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki so jih države predložile na COP26, vodijo v katastrofalno globalno segrevanja za 2,4 °C glede na predindustrijsko obdobje. Med zavezami držav (ki jih je potrebno še uresničiti!) in potrebnimi ukrepi za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C zeva velika vrzel. Pričakovanja javnosti do vlad pred COP26 so bila upravičeno velika, vendar tudi precej nerealna. Trenda naraščanja globalnih emisij toplogrednih plinov namreč še nismo niti zaustavili, kaj šele zaobrnili. Ukrepi v nacionalnih načrtih, ki so jih predložile države na COP26 - tudi če bi bili ti v celoti izvedeni - še vedno vodijo v povečanje emisij do leta 2030.[1] Potrebni so večji prispevki držav za kratkoročno in srednjeročno zmanjšanje emisij in učinkovite politike za dejansko uresničitev takšnih ambicioznejših ciljev. Zato je največji dosežek COP26 dogovor, da se bodo države že od leta 2022 dalje letno vračale za pogajalsko mizo z namenom povečanja ambicioznosti nacionalnih prispevkov. Kaj sta v Glasgow prinesli Slovenija in Evropska unija? Slovenija je pogodbenica Pariškega sporazuma samostojno in kot članica Evropske unije. Prispevek naše države za zmanjšanje emisij sestoji iz ciljev in ukrepov iz Celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) in Dolgoročne podnebne strategije Slovenije. To pomeni zmanjšanje skupnih emisij za 36 % v primerjavi z letom 2005 do leta 2030 in doseganje podnebne nevtralnosti oz. ničelne stopnje neto emisij do leta 2050. Evropska unija je predložila Evropski podnebni zakon, v katerem je uzakonjeno zmanjšanje emisij za 55 % v primerjavi z letom 1990 do leta 2030 in podnebna nevtralnost do sredine stoletja. Ta dva cilja sta pravno zavezujoča za vse evropske institucije in vlade držav članic. Evropa je na področju podnebnih politik med najbolj ambicioznimi regijami na svetu. Glede na njen velik zgodovinski prispevek k podnebnim spremembam in tudi zato, ker ima zadostna finančna sredstva in kompetence, pa bi bilo na mestu, da svoj cilj zmanjšanja emisij do leta 2030 poveča na vsaj 65 % in podnebno nevtralnost doseže že v desetletju pred sredino stoletja.   Energetika, fosilni energenti, škodljive subvencije Eden od ključnih sklepov COP26 poziva države, naj pospešijo razvoj, uvajanje in razširjanje tehnologij ter sprejetje politik za prehod na energetske sisteme z nizkimi emisijami. Države so pozvane, da povečajo proizvodnjo čiste energije ter pospešijo zmanjševanje rabe premoga in ukinjanje subvencij za fosilna goriva. Globalnega segrevanja ne moremo zaustaviti pri 1,5 °C brez popolne opustitve premoga. Zato je eksplicitna navedba fosilnih goriv v zaključnem dokumentu konference zgodovinska. Veliko nasprotovanje držav, ki so velike proizvajalke in porabnice premoga (predvsem Indije, Kitajske, Brazilije in Južne Afrike), je v zadnjem trenutku sicer vodilo do sprememb v prvotnem besedilu glede opustitve rabe premoga in tako do neke mere razvodenelo končen sklep. To vsekakor kaže na to, da bo pot do pravočasnega konca tega najbolj umazanega fosilnega goriva predmet napornih pogajanj v prihodnosti. Podnebno financiranje Na konferencah pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (COP) se sklepi sprejemajo s konsenzom. Zato je tudi zaključno besedilo COP26 kompromis med interesi najbolj podnebno ranljivih držav globalnega juga in velikih gospodarstev, ki so močno odvisna od fosilnih energentov. Ekonomsko manj razvite države so zgodovinsko najmanj prispevale k visoki ravni toplogrednih plinov v ozračju, hkrati pa trpijo najhujše posledice podnebnih sprememb. Prilagajanje podnebnim spremembam je za te države glavna skrb in ga ne bodo zmogle brez dodatnih finančnih sredstev s strani bogatih držav. V zaključnem besedilu COP26 se bogate države poziva, naj vsaj podvojijo sredstva, ki jih namenjajo ekonomsko manj razvitim državam za prilagajanje podnebnim spremembam, saj so doslej mednarodnemu podnebnemu financiranju namenile veliko manj kot dogovorjenih 100 milijard USD letno do leta 2020. Eden največjih neuspehov konference pa je, da ni bil dosežen napredek pri vzpostavitvi mehanizma za finančno podporo skupnostim, ki katastrofalne in nepovratne posledice ekstremnih vremenskih dogodkov doživljajo že danes. Bogate države so se v Glasgowu ponovno izognile svoji odgovornosti.     Jonas Sonnenschein iz Umanotere je povzel: »Če pričakujemo, da se bo na podnebni konferenci nenadoma oblikovala svetovna vlada s strogimi cilji za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter z oprijemljivimi ukrepi za njihovo izvedbo, bomo vsakič znova razočarani. V skladu s Pariškim sporazumom sta blaženje podnebnih sprememb in finančna podpora najbolj prizadetim državam na koncu odvisni od pripravljenosti za sodelovanje vseh držav podpisnic. Res je, da smo na COP26 videli premalo dobre volje in sodelovanja. Toda tudi boljše končno besedilo ne bi spremenilo dejstva, da se na koncu vsa implementacija dogaja na nacionalni ali celo lokalni ravni. Besede svetovnih voditeljev resnično niso dovolj ambiciozne. Vsi mi pa lahko spregovorimo skozi naša odločna dejanja - kot menedžerji, kot lokalni politiki in kot državljani.« COP26 ni samo Pariški sporazum Na COP26 se je poleg pogajanj o izvajanju Pariškega sporazuma dogajalo še marsikaj omembe vrednega. Bilateralni dogovor med ZDA in Kitajsko je kljub šibkim zavezam glede zmanjšanja emisij pomembno politično sporočilo, da sta državi podnebno ukrepanje pripravljeni obravnavati ločeno od preostalih diplomatskih nesoglasij. Več kot 100 držav se je zavezalo, da bodo do leta 2030 zaustavile uničevanje gozdov. Evropa in ZDA sta podpisali iniciativo za zmanjšanje emisij metana. Nekatere države so se zavezale, da bodo opustile premog za pridobivanje energije. Več kot 20 držav in nekateri vodilni proizvajalci avtomobilov so se zavezali koncu motorjev na fosilna goriva do leta 2040. In nenazadnje: več kot 450 bank in finančnih inštitucij iz 45 držav je najavilo, da bodo svoje naložbe uskladile s ciljem podnebne nevtralnosti do leta 2050. Če svet resnično hoče nasloviti podnebne spremembe, je denar na voljo. [1] Ocenjuje se, da bi bile emisije s predlaganimi ukrepi iz nacionalnih načrtov v letu 2030 za 13,7 % višje, kot so bile leta 2010. Sporočilo za javnost je Umanotera pripravila v okviru projekta LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007), ki je integralni projekt, sofinanciran s sredstvi evropskega programa LIFE, sredstvi Sklada za podnebne spremembe in sredstvi partnerjev projekta. Komentarji (0) www.pozitivke.net