Piše: Igor Kernel v novih Misterijih, www.misteriji.si

Iskanje Kamna filozofov (1)
Zelo pogost predsodek, na katerega naletimo ob omembi alkimije, je mnenje, da gre za vrsto psevdoznanosti oziroma za protoznanost, s katero so se ukvarjali čudaški ljudje na robu družbe. Resno proučevanje zgodovine alkimije pa je pokazalo, da je zaslužna za tako rekoč celoten razvoj kemijskolaboratorijske tehnike do sredine šestnajstega stoletja. Pa tudi za odkritje številnih novih snovi.

Vendar pa je alkimija mnogo več od »začetne etape kemije« oziroma posvetne znanosti. V kontekstu posebnega odnosa človeka do Kozmosa se namreč »trans­mutacija neplemenitih kovin v zlato« (oziroma grobe materije v fino) navezuje na telesno in duhovno »transmutacijo človeka«. Z alkimijo so povezani tudi naši kraji in tej skrivnostni vedi so se posvečale nekatere vidne osebnosti iz slovenske zgodovine.

CESARICA IN ALKIMISTKA
Že Rudolf II., rimsko-nemški cesar v letih 1576-1612, je na svoj dvor vabil najpomembnejše alkimiste svojega časa. A še pred njim si je svoj laboratorij, namenjen alkimiji, postavila neka druga osebnost, ki izhaja iz naših krajev. Po besedah zgodovinarja Stanislava Južniča je »najbogatejša alkimistka vseh časov«. To je Barbara Celjska, ki je postala cesarica, ko je bil njen soprog Sigismund Luksemburški 1433. leta okronan za rimsko-nemškega cesarja. Štiri leta kasneje pa je prejela še češko kraljevsko krono, poleg ogrsko-hrvaške in nemške, ki ju je imela že od prej.

Med Barbarinimi posestmi je bil samoborski grad, kjer si je v kleti uredila svoj alkimistični laboratorij. O njenih poskusih poroča znani češki alkimist Johannes iz Laaza, ki je deloval večinoma v Italiji. Med svojimi potovanji je obiskoval razne evropske alkimiste. Leta 1440 se je srečal tudi z Barbaro Celjsko. Ta je poznala njegovo delo Tractatus aureus de lapide philosophorum (Zlata razprava o Kamnu filozofov) in je Laaza povabila v Samobor.

Tam mu je predstavila nekaj svojih poskusov, med katerimi je neplemenite kovine spreminjala v srebro in zlato, pri čemer pa naj bi šlo, kot piše Laaz v svoji knjigi Via Universalis (Univerzalna pot), le za zunanjo obarvanost in ne za dejansko transmutacijo. Kot pravi Južnič, bi boljši vpogled v Barbarino alkimistično dejavnost lahko dala raziskava njene zasebne korespondence skupaj z izdatki za nabavo pripomočkov za poskuse in nakup kemijskih snovi.

POMEN IDRIJE
Kot drugi evropski alkimisti je tudi Barbara Celjska živo srebro za svoje poskuse dobivala iz Španije, kjer je ogromno nahajališče cinabarita, živosrebrovega sulfida. V času arabske vladavine nad Iberskim polotokom sta cinabarit in živo srebro postala pomembna v medicini in alkimiji. Štirideset let po Barbarini smrti so živosrebrno rudo odkrili tudi v Idriji, ki je postala drugi največji vir na svetu za proizvodnjo živega srebra, za španskim Almadénom.

Rudniki, še posebej živosrebrni, so bili v petnajstem in šestnajstem stoletju vse bolj povezani z alkimistično dejavnostjo. In kot piše Andraž Žvab v svojem članku Baročna alkimija na Kranjskem (Kronika, št. 2 / 64, 2016), je bil med najpomembnejšimi rudniki v habsburških deželah prav idrijski, ki so ga začeli izkoriščati 1493. leta. Tu je doma še posebej cenjeno »deviško živo srebro«.

Ko je 1575. leta idrijski rudnik prešel v last habsburškega dvora, je ta v Idrijo vabil različne inovatorje. Med njimi alkimiste, da bi izboljšali tehnološke postopke pridobivanja živega srebra. Že 1583. leta je v Idrijo prispel italijanski alkimist Antonio de Galli, leta 1605 Alessandro Pazzi iz Neaplja, sledil mu je njegov pomočnik Giuseppe de Piasy. Georg Lindner, eden od dveh pomočnikov rudarskega strokovnjaka Melchiorja Putza, ki je deloval v Idriji od 1637. leta, je bil laborant pri štajerskem plemiču in alkimistu Volfu Stubenbergu. Idrijske alkimiste osemnajstega stoletja omenja Balthasar Hac­quet, na tem področju je bil tedaj v Idriji zelo dejaven lekarnar Ernest Freyer, po Žvabovih besedah »zadnji pravi kranjski alkimist«.

ALKIMISTI S STRMOLA
Med številnimi plemiči na Kranjskem, ki so se posvečali alkimiji, Žvab posebej izpostavlja rodbini Rain in Ruessen­stein z gorenjskega gradu Strmol, katerega ima Žvab za »prestolnico kranjskih alkimistov«. Baron Konrad Ruessenstein se je zanimal za naravoslovje in alkimijo, o njej je napisal razpravo, bil pa je tudi dobrotnik. Med letoma 1646 in 1660 je dal sezidati frančiškansko cerkev v Ljubljani pri Tromostovju.

Grad Strmol je podedoval njegov sin Henrik Konrad, ki se je zaradi svoje strasti do alkimije močno zadolžil, tako da je moral leta 1702 domači grad prepustiti upniku. Aleksander baron Ruessenstein, sin Henrika Konrada, je bil prav tako alkimist; leta 1694 je napisal več kot tristo strani dolg rokopis o pripravi alkimističnih tinktur. Pisanje hrani frančiškanski samostan pri Tromostovju.

Še pred Ruessensteini so bili od petnajstega stoletja pa do leta 1634 lastniki gradu Strmol pripadniki rodbine Rain. Tam je bil leta 1613 rojen tudi Janez Friderik pl. Rain, najslavnejši kranjski alkimist, ki se je po prodaji domačega gradu preselil v Ljubljano. Janez Friderik je leta 1680 v Ljubljani izdal knjižico o alkimiji, ki obsega 113 strani.

Prvi del obravnava alkahest, »univerzalno topilo« oziroma »živo srebro modrih« - žensko počelo v alkimiji, ki skupaj z »žveplom modrih« ali moškim počelom v pravilnem sorazmerju ustvari Kamen modrih. Drugi del njegove knjige pa opisuje pripravo »pitnega zlata« (aurum potabile), Kamna modrih v tekoči obliki. Janez Friderik Rain je avtor še drugih alkimističnih del, njegov obsežni opus pa bi si zaslužil poglobljeno raziskavo.

VALVASORJEVA SPOZNANJA
Za konec nekaj besed namenimo še Janezu Vajkardu Valvasorju, našemu znamenitemu polihistorju. Rojen je bil 1641. leta. Njegov krstni boter je bil Kon­rad Ruess von Ruessenstein s Strmola. Po Žvabovih besedah mu je bila torej alkimija »položena v zibko«.

Kot njegov sloviti sodobnik Isaac Newton, ki je alkimiji posvetil desetino svojih spisov, je Valvasor gojil empiričen odnos do sveta okoli sebe. Našega polihistorja je zanimala tudi magija. Prepričan je bil, da so v ozadju njenega delovanja še neodkriti naravni zakoni. V XI. knjigi svoje Slave Vojvodine Kranjske, potem ko dve strani nameni trgu Cerknica, se Valvasor razpiše o različnih pojavih, ki jih imamo za nadnaravne. Med drugim opisuje, kako je spoznal holand­skega vojaka, ki ga je naučil veščine hoje po vodi, Valvasor jo je potem tudi preizkusil.

Od nekega Čeha, ki je lahko z visokega stolpa nepoškodovan skočil na tla, naj bi izvedel tudi skrivnost njegove umetnosti (priznava, da si njenega delovanja vendarle ni upal preizkusiti na sebi). Valvasor naj bi bil sicer priča transmutaciji neplemenite kovine v zlato, vendar meni, da je treba za izdelavo tinkture, ki to omogoča, porabiti več zlata, kot se ga potem z njo pridobi. Zato pa je bil povsem prepričan v zdravilnost nekaterih alkimističnih pripravkov.

Kot poudarja Žvab, so bili na Kranjskem nekateri alkimisti dejavni še v osemnajstem stoletju. O današnjih alkimističnih praksah v svetu pa bomo spregovorili naslednjič.

Igor Kernel

Foto: Idrijski rudniški grad (Foto I. Kernel)
Foto: Valvasorjev grad Bogenšperk (Foto I. Kernel)