Verjetno ste že opazili, da morate v trgovini za hrano odšteti več kot pred letom dni, a tako je po vsem svetu. Cene hrane so marca zrasle že deseti zaporedni mesec in dosegle najvišjo raven v skoraj sedmih letih.  A višje cene v trgovinah se ne poznajo slovenskim kmetom. Trgovci se namreč odločajo za cenejše proizvode, ki jih uvozijo iz tujine, slovenskim kmetom pa pridelki ostajajo v skladiščih.

Kaj se v resnici dogaja, je zelo nazorno opisal Anton Komat v reviji Zarja:

Že leta 1973 je Henry Kissinger definiral hrano kot učinkovito orožje sodobnega sveta. Najbrž poznate njegov rek: »Kdor ima nadzor nad nafto, ima nadzor nad državami; kdor ima nadzor nad hrano, ima nadzor nad ljudmi; kdor ima nadzor nad financami, ima nadzor nad celim svetom.« Mož je zakoličil nadaljnji razvoj sveta, ki ga danes poznamo kot globalizacijo. V težišču je seveda hrana, ki združuje tako vojaški nadzor nad nafto kot finančni teror globalnih bankirjev. Njen pomen v svetovnem merilu dokazuje silna moč petih korporacij, ki obvladujejo vse vzvode industrijske pridelave hrane: kemična gnojila, pesticide, semena in GSO. S tem pa drže v rokah strašno orodje in morilsko orožje. Ne pozabimo, da je prehranska suverenost bistveni del nacionalne varnosti države.

Za sprožitev prehranske vojne proti neki državi niso potrebni vojaki, tanki in letalonosilke, zadostujeta dve strategiji, ki si sledita. Začne se s propadom malih družinskih kmetij in nadaljuje s povišanjem cen hrane oziroma umetno ustvarjenim pomanjkanjem.

Prva strategija temelji na vdoru korporativnih prehranskih verig s supermarketi, ki z izvoznimi stimulacijami ter dumpinškimi cenami uničijo male kmetije in lokalne tržnice, ki so temelj samooskrbe prebivalstva. To fazo vodijo trgovci in traja povprečno dobro desetletje.

Ko je samooskrba sesuta, se začne druga faza, oligopolno poviševanje cen hrane.

S tem je teren pripravljen za prehranski udar korporacij, ki je politično motiviran in se lahko po ukazu izvede kadarkoli. Na ta način lahko v vsaki državi sprožijo prehransko krizo. Začne se z vznemirljivimi vestmi v medijih, ki med ljudmi sprožijo panično nakupovanje zalog hrane, oblast ukrepa z racionalizacijo porabe, sledi resnično pomanjkanje, posledično še višje cene in razcvet črnega trga. Izbruhnejo množične demonstracije ljudstva, ki lahko hitro odplaknejo oblast.

Tak scenarij umetno povzročene prehranske krize v Egiptu je sprožil t. i. arabsko pomlad. Dogaja pa se v Venezueli in še kje.

Vir: zazdravje.net