“Od vseh samoizpolnjujočih se prerokb v naši kulturi je prepričanje, da staranje pomeni pešanje in slabo zdravje, verjetno najsmrtonosnejša.”
Marilyn Ferguson

»Postaral si se,« je pri nas stavek, ki nas zaskrbi, v nekaterih družbah pa je to največji kompliment, ki ga lahko dobite. Zakaj si zahodnjaki starost predstavljamo kot nenehno pešanje, zakaj se utapljamo v stereotipih o staranju?

Večina ljudi ima ob misli na starost pred očmi podobo onemoglosti in brezupa. Lažje si predstavljajo, da hirajo v domu za ostarele, kot da dejavno živijo, plavajo, vrtnarijo, se smejijo s svojimi najdražjimi ter nasploh uživajo v družbi in naravi.

Družbeno stigmatiziranje staranja zmanjšuje našo voljo do življenja in nam ga lahko celo skrajša. Raziskave kažejo, da so predstave ljudi o staranju bolj vplivale na to, kako dolgo so živeli, kot pa njihov krvni tlak, raven holesterola v krvi, količina vadbe, ali so kadili ali ne … Ljudje s pozitivnimi predstavami o staranju v povprečju živijo 7,5 leta dlje kot tisti z negativnimi.

Staranje je nekaj najnaravnejšega, nekaj, česar naše ignoriranje ne more ustaviti. Če smo nespoštljivi do starejših, to pomeni, da skušamo prezreti staranje, ki ga doživljamo tudi sami. Če imamo odpor do staranja, si težko predstavljamo sebe, kako v starejših letih uživamo in se ukvarjamo s svojimi priljubljenimi dejavnostmi (ples, joga, pohodništvo …). To pomeni, da v resnici sploh ne verjamemo v to, da nam vsako življenjsko obdobje ponuja možnosti za rast, spremembo in ustvarjalnost. K sreči to prepričanje lahko spremenimo in svoje življenje vzamemo v roke zdaj.

Ali veste, da se z negativno naravnanostjo uničujemo enako učinkovito kot z bombami?

Nadvse pomembno je, da prevladujočo negativno podobo o staranju zamenjamo z novo, drugačno, in doumemo, da je mogoče uresničiti vizijo o tem, da bomo vse svoje dni preživeli živahno in strastno. Staranje se ne začne s petinšestdesetim rojstnim dnevom. Našo osebnost v poznejših letih oblikujejo vse naše izbire in vsi naši načini, kako skrbimo zase. Tudi to, kako razmišljamo.

H kakovostnemu življenju v poznejših letih, torej k dolgemu in zdravemu življenju, zelo prispevata zdravo prehranjevanje in telesna vadba. Na naše telesno in čustveno zdravje pomembno vpliva, kakšen je naš odnos do sebe in kakšne odnose negujemo z drugimi. Iz raziskav lahko izvemo, da lahko osamljenost ubije hitreje kot cigarete. Po enakem merilu imajo lahko pristni povezani odnosi čudežno moč ozdravljanja.

K sreči obstajajo družbe, ki se veselijo staranja, saj se zavedajo, da bodo v tem obdobju svojega življenja zdravi, vitalni, spoštovani in sprejeti. Tudi nove raziskave kažejo, da imamo vsi orodja, ki nam omogočajo, da bomo živeli dlje ter vse do konca ostali dejavni in ustvarjalni. Konec koncev si vsi želimo živeti v sozvočju s svojim telesom in z naravnimi življenjskimi silami. Pri tem nam pomaga zavedanje, da nismo sami, da se lahko od starejših naučimo, kako to doseči.

Knjiga Zdravi pri stotih odkriva ključne korake, ki jih lahko naredimo, da si dramatično podaljšamo življenjsko dobo in ohranimo zdravje. Verjeli ali ne, vsi imamo priložnost, da popravimo skoraj vse slabo, kar smo naredili svojemu telesu. Zdravi pri stotih nam pokaže, kako pridobimo in ohranimo več duševne bistrosti, telesne moči, vzdržljivosti in veselja. S preprostimi koraki bomo razbili zmotne predstave o staranju ter si pomladili duh in telo. V knjigi so navedene prakse, s katerimi lahko – ne glede na svojo starost – začnemo že danes, da bomo v prihodnje bolj zdravi, naše življenje pa bolj veselo.

Če bi Američani živeli podobno kot starejši Okinavci, bi morali v ameriških bolnišnicah zapreti 80 odstotkov oddelkov za ožilje in tretjino onkoloških oddelkov. Brez dela bi ostali tudi številni negovalni domovi za starejše občane.

Abhazija velja za območje z največ vitalnimi starimi ljudmi.

Ena od prvin abhazijske formule za zdravo staranje je veliko rednega gibanja, ki je tamkajšnja vsakodnevna rutina. Revija Journal of Epidemiology and Community Health je z novo raziskavo prišla do ugotovitve, da gorski prebivalci živijo dlje kot primerljivi ljudje v nižinah. Raziskovalci so opozorili na njihovo večjo telesno dejavnost oziroma hojo po zahtevnem terenu z manj kisika v zraku. To naj bi pojasnilo tako daljšo življenjsko dobo kot nižjo stopnjo obolevnosti za srčno-žilnimi obolenji.

Abhazijci že v vsakodnevne opravke vlagajo znaten telesni napor. Tamkajšnji ljudje ne sedijo za pisalno mizo, ne vozijo se v službo in domov. Abhazijski način razmišljanja ne pozna upokojitve. Večina starejših še vedno redno dela v sadovnjakih in po vrtovih: obrezujejo sadno drevje, odstranjujejo star les in sadijo mladike, nekateri pa še vedno sekajo drva in hodijo po vodo.

Trdo delajo, vendar njihovo delo ne prinaša čustvenega stresa, ki ga pri nas pogosto povezujemo z delom. Njihov delovni ritem je usklajen z biološkim ritmom, zato nimajo občutka naglice ter priganjanja kot ljudje v večini razvitih držav. Abhazijci ne marajo, da jih priganjajo, in ne poznajo časovnih rokov. Nujo občutijo samo v resnično izrednih primerih (denimo ob požaru), sicer pa so zelo sproščeni. Pogosto se šalijo in pojejo.

V Abhaziji bi veljalo za žalitev, če bi vam rekli, da ste »videti mladi«, saj si ljudje dajo kompliment tako, da rečejo: »Danes si pa videti star.« Prav starostnike vidijo kot lepe, saj srebrni lasje in gube veljajo za znamenja modrosti, zrelosti in dolgih let dela.

Seveda Abhazijci niso edini, ki se z veseljem starajo. Veliko se lahko naučimo tudi od številnih drugih kultur, ki so opisane v omenjeni knjigi.

Mirela Smajič

Vir: zazdravje.net