Trenutna epidemiološka kriza si s podnebno krizo deli kar nekaj skupnih točk. V obeh primerih neukrepanje povečuje verjetnost za končno katastrofo, za reševanje obeh kriz je nujno sodelovanje vseh družbenih akterjev, ki sega prek nacionalnih meja, in v primeru obeh kriz politični odločevalci delujejo z nasprotujočimi si - včasih populističnimi - sporočili. Podobnostim navkljub pa seveda obstajajo pomembne razlike, vključno s hitrostjo, trajanjem in obsegom vsake izmed kriz.

Najbolj presenetljivo razliko je najti v načinu razumevanja obeh kriz in znanosti, ki stoji za njima. Če je v primeru COVID-19 kriza z znanstvenega vidika še vedno delna neznanka, je splošna javnost - mi sami - v razmeroma kratkem času pridobila precej znanja o virusu - med drugim o tem, kako se širi, kakšni so simptomi okužbe, o lokacijah novih okužb ter potrebnih preventivnih ukrepih. Epidemijo poskušamo razumeti s pomočjo znanosti in jo na tak način tudi reševati.

V primeru podnebne krize pa je situacija ravno obratna. Učinek tople grede je znan že 200 let. Znanstvena skupnost si je edina, da so segrevanje našega planeta v zadnjih šestdesetih letih v veliki meri povzročili toplogredni plini, ki so posledica človekovih dejavnosti. Trenutne in tudi pričakovane posledice podnebnih sprememb so dodobra raziskane.

Kljub vsemu na političnem parketu obstoj podnebnih sprememb še vedno predstavlja področje, na katerem se krešejo nasprotujoča si mnenja. In četudi se večina ljudi strinja z znanstvenimi dokazi o antropogenih vzrokih za podnebno segrevanje, le malokdo bolje pozna trenutne in prihodnje vplive podnebnih sprememb v Sloveniji, načine blaženja podnebnih sprememb ali pa ključne politike, ki so povezane z njimi. 

Ali ste tako na primer vedeli, da:

• se Slovenija zaradi svojih geografskih značilnosti segreva hitreje od svetovnega povprečja? Medtem ko se je globalna temperatura v zadnjih šestdesetih letih dvignila za približno 0,8 °C, se je povprečna temperatura zraka v Sloveniji dvignila za kar 2 °C;
• se je višina snežne odeje v Sloveniji od šestdesetih let prejšnjega stoletja več kot prepolovila;
• naši ledeniki delijo usodo večine ledenikov v evropskih Alpah, ki bodo ob nadaljevanju velikih globalnih izpustov do konca stoletja popolnoma izginili;
• bodo pojavi poplavljanja morja, ki so se v preteklosti na lokalni ravni dogajali enkrat na 100 let, do konca stoletja lahko postali vsakoletni pojav;
• bo pri povišanju temperature za 2 °C glede na predindustrijsko obdobje večina koralnih grebenov v svetovnih morjih propadla?

• nas trenutna politična prizadevanja vodijo v svet, ki bo konec stoletja toplejši za 3 do 4 °C - navkljub temu, da se je globalna skupnost s sprejetjem Pariškega sporazuma zavezala, da segrevanje omejimo občutno pod 2 °C?

V Umanoteri smo zato za lažje seznanjanje s to tematiko pripravili dokument Fizikalno ozadje podnebnih sprememb in njihove posledice za Slovenijo. V njem so na enem mestu predstavljeni vzroki za podnebne spremembe in njihove posledice na globalni ravni, posledice podnebnih sprememb v Sloveniji ter projekcije podnebnih sprememb pri nas. 

V tem trenutku je zavoljo epidemije ogljični odtis prebivalcev na prizadetih območjih najverjetneje precej nizek. Z ustavitvijo letalskega prometa, omejevanjem avtomobilskih potovanj, zaprtjem nakupovalnih centrov in poudarkom na oskrbi z lokalno hrano je tako ogljični odtis povprečnega Slovenca, ki je leta 2017 znašal kar 8,4 tone ekvivalenta ogljikovega dioksida, precej bližje podnebno vzdržni ravni, ki znaša manj kot 2 toni na osebo.

Vendar pa življenjski slog, v katerega nas je prisilila epidemija, za večino od nas ni zadovoljiv. Poleg tega kratkoročno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov podnebne krize ne bo rešilo. Potrebujemo nizkoogljične mobilnostne rešitve ter kakovostne in trajne proizvode, in ne prenehanja vse mobilnosti in potrošnje.

Področja, ki najbolj zmanjšajo ogljični odtis posameznika, so namreč:

• izogibanje letalskim poletom, 
• zmanjševanje avtomobilskih prevozov,
• uživanje več hrane rastlinskega izvora,
• varčevanje z energijo in
• nepotrošniški življenjski slog. 

Posamezniki lahko storimo marsikaj v smeri zmanjšanja toplogrednih plinov v ozračju, pa vendar so za uspešen prehod v podnebno nevtralno družbo nujne spremembe na sistemski ravni. Velik del energije v Sloveniji še vedno prihaja iz premoga, vlaganja v proizvodnjo energije iz trajnostnih alternativnih virov pa so relativno majhna. Omrežje javnega potniškega prevoza je v Sloveniji precej omejeno in nefunkcionalno, mnogim je tudi cenovno nedostopno.

V luči trenutne krize se kot izredno problematično kaže tudi pomanjkanje spodbud za okolju prijaznejšo pridelavo rastlinske hrane za ljudi, katere zaskrbljujoče velik del uvažamo. V pomoč pri razumevanju podnebno-energetske politike smo v Umanoteri zato pripravili dokument Politično-zakonodajno ozadje blaženja podnebnih sprememb, v katerem so poleg politike Slovenije predstavljene še ključne mednarodne institucije in politični procesi na področju podnebnih sprememb ter podnebno-energetska politika Evropske unije.

Če je bilo prevladujoče mnenje zadnjih nekaj desetletij to, da sprejemanje bolj ambicioznih (podnebnih) politik ni mogoče, se je z epidemiološko krizo hitro pokazalo, da temu ni tako. Jasno je postalo, da so korenite spremembe možne in to zelo hitro. Svet se je v zadnjih nekaj tednih precej spremenil in najslabše, kar se lahko zgodi, je, da se po obvladanju epidemije zopet povrnemo v stari model delovanja, ki temelji na prizadevanju za nenehno gospodarsko rast ne glede na posledice, ki jih ta nosi s seboj. 

Renata Karba, Umanotera: "Če se bodo v svetovnem merilu nadaljevali veliki izpusti toplogrednih plinov, Slovenija čez nekaj desetletij ne bo več življenju prijazen prostor in vroča točka biotske raznovrstnosti, kot jo poznamo danes.«