Dovolite, da vas ponovno spomnim na dve izredno zanimivi temi.
Z nesvobodnim in mrtvim, večinoma lažnim, analitičnim ter zlonamernim manipulativnim načinom delovanja uma, intelekta in ega bomo možgane v času nekaj generacij ali stoletij tako oslabili in omehčali, kar se tonusa in njihove funkcije tiče, da skoznje ne bomo zmogli razen pasivnega in nesvobodnega razmišljanja uma in ega razviti nobene svobodne miselne zveze, ki jo skozi notranjo pobudo danes premoremo le mi kot duh.

Poleg tega lahko ravno v tem življenju ali času še najbolj razvijamo in krepimo sebe kot duha. Velikavečina, ki to vsebino morda prebira, verjamem, živi v skorajda idealnih razmerah, pogojih dela na sebi.

V primeru, da s tem ne soglašate, poiščite argumente, ki govorijo nasprotno. Prepričan sem, da jih ne boste z lahkoto in veliko našli. Bitka kot notranji boj, duhovni boj v nas ni lahka, popravni izpiti pa bodo po vsej verjetnosti zelo zahtevni, morda jih celo ne bo. Zatorej, nikar ne odlašajmo, skrajni čas je, da si zavihamo rokave na vseh frontah.

V primeru, da lahko zaupamo velikim Posvečencem, kot je bil tudi in predvsem Rudolf Steiner, potem se bomo v naslednjem življenju lahko spomnili in vedeli, kaj smo v tem ali zdajšnjem življenju kot duša in duh počeli, o čem razmišljali. To bo, se razume, možno le za razmišljanja, besede, čutenja in dejanja, ki so bila izvedena v dovolj veliki prisotnosti nas kot duha, ali v stanju Jaz Sem tukaj in zdaj. Namreč, v predhodnih življenjih še nismo bili pravi nosilci duha, kajti kot duh ali del Božjega, Absolutnega še nismo bili povsem utelešeni v naravo (fizično, etersko in duhovno telo). Morda se tudi zaradi ravnokar omenjenega velja potruditi. Izrek: »Vsaka priložnost zamujena, ne vrne se nobena«, velja tudi in predvsem za našo dušo in nas kot duha. Tudi današnjim jasnovidcem, morebiti le nosilcem starih oblik iniciacij Atlantidske petnajsttisočletne epohe (približno 22000 do 7000 let pred našim štetjem), se kot izgleda, zaključuje »zlato« obdobje. Do pravih odgovorov in posameznikovim močem najprimernejših prijemov prevzgoje naše duše in njenih egovsko - umskih dvojnikov, tudi bolezenskih stanj, se moramo danes dokopati le skozi vedno večje moči nas kot duha. Ne pozabimo, da življenje,ki se odvija izpred nevidne režije iz ozadja, samo kaže, nakazuje, mi pa se lahko le učimo. Učimo se v primeru, da hočemo, zmoremo in tudi vemo, kako in zakaj je zavest nas kot duha, ki govori duši, pravo zdravilo sedanjosti in prihodnosti. Zakajto večkrat ponavljam, tudi ni naključje. Vse je Milost, nič ni samoumevno, tudi to, da smo ravnokar opisano uspeli prepoznati in verjamemo, da bomo nekoč to zmogli udejanjiti.

Zakaj je Antropozofija skozi zavest zaspanega duha in oči lenobne duše ter njeni oprodi um in ego še prezahtevna?

Mario Jannarellinam je nekoč zaupal tole: »Mnogo antropozofov je še dandanes prepričanih, da se lahko knjige in cikluse konferenc prebirajo kot vsaka druga knjiga. To je ena izmed nepravilnosti ali hudih, da ne rečemo smrtnih napak, ki so aktivirale določene posledice. Steinerjeva mišljenja ali razmišljanja in odkritja, razodetja morajo biti brana s polno prisotnostjo celotnega človeškega bitja, skozi naše razmišljanje, čutenje in voljo, z neprestano prisotnostjo zavesti duha, ki jo izredno težko premoremo, vzdržujemo. Namreč, v primeru, da je nismo razvijali skozi desetletja, nam ne bo omogočeno, da povsem prodremo v vse eksplicitne (jasno razložene, razločne) in še posebno v tiste manj eksplicitne koncepte, ki so prisotni v tistih besedah, besednih zvezah.Zatorej, potrebujemo vsaj nekaj desetletij pristopa k študiju Antropozofije in ponavljanju branja z vedno večjo posvetitvijo in vdanostjo študiju vse do tega, da v naši duši zaznamo stanje ali naravnanost, ki skorajda ustreza stanju, ki se poraja med predano molitvijo, medtem ko beremo in poizkušamo vstopiti v tisto, kar kot duh bdi v tistih besedah.

Le to pa ni odvisno od zaporedja samih besed, temveč od tega, kar nosi v sebi vsebina v okultni obliki, kar je tudi vsebovano v tistih besedah in kar se razkrije, razodene naši duši šele po desetletjih predanosti, vdanosti in posvetitve študiju Antropozofije, katere osvojitev se nikoli ne zaključi, kajti enaka izkušnja se ne ponovi čez deset let in se potem zaključi. Ne, po dvajsetih letih je nova, po tridesetih, štiridesetih letih je nova, drugačna, naši zavesti primerna. Torej, na tistih straneh, v besednih zvezah je prisotno življenje Duha, ki je novi besednjak Kristusa. In mi bi želeli, da bi bili sedanji Kristusov besednjak in sporočila ponešeni na raven preprostosti, enostavnosti, ki bi bila sposobna izničiti čistost in dovršenost vsebine, ki vsekakor domuje v tistih besedah.

Sporočila naj bi izluščili, prepoznali,razumeli najprej z umom, potem z umom in srcem in potem še z umom, srcem ter z našo voljo, predanostjo, polno posvetitvijo in sodelovanjem ter z religioznim čutenjem. Antropozofija lahko doseže svoj pravi resnični namen le takrat, ko v nas kot učencu, večnemu vseživljenjskemu študentu aktivira in vzdržuje resnično in globoko religiozno čutenje do sveta in sočloveka.

V primeru, da bi vsak korak v Steinerjevem pisateljskem in besednem izražanju brali vedoč, da so to besede Kristusa, bi prepoznali, da lahko predvsem skozi moči predanosti in posvetitve študiju vstopimo v zedinjenje s Kristusom. Kolikokrat nas je Rudolf Steiner dobrohotno opozoril: »Moje knjige in cikluse ne moremo brati kot vsa ostala čtiva, kajti v tem primeru je bolje, da se odpravimo v kino. Ne moremo in tudi ničesar ne bomo na tak način pridobili, razen morda površinski sloj poznavanja, ki ga lahko tudi prenesemo v izobilju soljudem, kar pa ne daje pravih rezultatov, ne za nas, kaj šele za druge iskalce Resnice. Ne deluje, kajti kot smo ravnokar omenili, na tak način ne zmoremo aktivirati zedinjenja s Kristusom.«

SE NADALJUJE

Franc Božjak