Omeniti moramo še nekaj pomembnih malenkosti, preden se odpravimo na opis Antropozofije kot moči, ki jih prinaša in procese, ki jih zmore v nas aktivirati.

Glede na to, da obstaja velika verjetnost reinkarnacije kot ponovne utelesitve nas kot duha in naše duše v fizično telo, da smo v prejšnjih civilizacijah živeli vsaj enkrat, še bolj verjetno dvakrat, potem nam bo lažje verjeti ali le razumeti, da se bomo v naslednjem življenju (morda še enkrat v tokratnem petem anglosaškem obdobju pete epohe Postatlantide) lahko spomnili vsega, ali vsaj tistih trenutkov, v katerih smo v tem življenju zmogli biti tukaj in zdaj v stanju duha, torej izven uma in iznad ega.

Namreč, duh je večno Božansko Bitje in ne narava, kot je fizično, etersko in duševno telo. Čeprav je duh sestopil in se v nas naselil šele v prejšnji grško-rimski civilizaciji (od 750 p.n.št. do 1413. leta našega štetja), smo kot bistvo - duh lahko dokaj polno prisotni šele po letu 1413, ko smo kot človeštvo pričeli razvijati ozaveščeno dušo (podobno kot posameznik od 35. do 42. leta starosti), še posebno pa po letu 1850, ko naj bi presegli skupinski duh ali Jaz in smo pričeli razvijati individualni duh ali Jaz.

Če povzamemo še razmišljanje antropozofa Maria Jannarellija, bi lahko rekli:
«V primeru spanja ali pretiranega počitka nas kot duha, se kaj lahko zgodi, da bodo možgani naših potomcev čez nekaj malih generacij in ne velikih inkarnacij, v primeru, da jih bomo dovolili uporabljati zgolj duševnima oprodama – umu in egu ali egovskemu umu, ki nam hoče povsem zavladati, tako atrofirali in se zmehčali, da ne bomo zmogli več svobodno razmišljati, kaj šele, da bi setegalahko naučili. Svobodno, ne glede na zaznave skozi organe čuta, računico, ne vezano na vsakdanje opravke in zabave, študij, na pripadnost, tradicijo.«»Duša, zapusti brata, sestro, mater in očeta v primeru, da hočeš postati moj učenec«, bi se v tem kontekstu lahko glasilo povabilo duha. Toliko o tem, vsaj za razmišljanje in spodbudo, da ne bomo povsem zamudili vlaka.

Razumeti moramo, da se nahajamo v točki pregiba, preklopa bivanja, vsaj kar se tiče človeškega razvoja. Smo na začetku ali bolje, v trenutku razvoja, v katerem lahko človek prične verjeti, ne da bi tisto, v kar verjame, tudi videl in da se lahko zanese le na moči resnice svojega razmišljanja, svobodnega razmišljanja. Nekaj podobnega nikoli ni bilo mogoče in tudi nikoli več ne bo mogoče. Ali bomo procese svobodnega razmišljanja aktivirali in izpeljali zdaj ali nikoli, kajti čez nekaj sto let to ne bo več mogoče. Kot že omenjeno, naši možgani dodobra omehčani od mrtvega razmišljanja, ne bodo več omogočali pogoje ali ambient prevzgajanja in preoblikovanja mrtvih zemeljskih procesov razmišljanja v žive, poživljajoče in svobodne procese razmišljanja. Glede na to, da možgan čez nekaj stoletij ne bomo zmogli več uporabljati, se kaj lahko zgodi, da bomo vsi postlai idioti. Procesi mehčanja možgan se kot že omenjeno prenašajo iz staršev na otroke s strašljivo ali vsaj zaskrbljujočo hitrostjo. Namreč, dednostni tok je tista moč ali sila, ki si v nas prizadeva, da bi otrok postal enak staršem, tudi v razmišljanju, odločanju,…. Vse ravnokar opisano se odvija predvsem ljudem v mestih in ne toliko na podeželju. Le kako naj bi bilo drugače?

Zakaj je temu tako, verjamem, da ne potrebujete pojasnila. Vsa naša razmišljanja so aktivirana skozi zaznave organov čuta, z računico, itd., zato tudi niso osvobojena nadvlade duše in uma skozi organe čuta. Hitro pa bomo postali zaspani, ko bomo pričeli hoteno in z notranjo pobudo usmerjati k organom čuta, umu in eguprocese razmišljanja o neotipljivi ali nečutni stvarnosti. Že naslednji mesec vas čaka vsaj nekaj povedi o prvi Steinerjevi vaji z imenom koncentracija.
Morda se sprašujete, zakaj tako dolg uvod z dokaj zahtevno vsebino in zakaj tolikokrat omenjamo dušo, njen um, intelekt in ego, dvojnike in nas kot duha?
Zato, da v procesih razmišljanja ali mišljenja ne bomo več v nedogled tako omejeni, zavedeni z umom in podrejeni egu. V procesih budnega opazovanja, poslušanja, postavljanja vprašanj, prepoznavanja neharmoničnih procesov in sprejemanja odločitev v obliki vsestranske strategije prenove, naj bi se naučili le biti, z duhom povsem budni in čuječi tukaj in zdaj, torej v stanju neuma, dovolj navzoči, toda svobodnegarazmišljanja ali mišljenja. Ne pozabimo, da bomo nekoč vsi postali terapevti, vsaj za mineralni, rastlinski in živalski svet.

SE NADALJUJE

Franc Božjak