Ne obstajajo neozdravljive bolezni, obstaja pa veliko neozdravljivih ljudi!
Vse lahko pozdravimo, če le vemo, da je to mogoče, če vemo, kako in s čim – in če imamo za to dovolj časa. Natanko ti trije pogoji so ključni za regeneracijo, zato si jih natančneje oglejmo. 

KAKO VEDETI, DA JE MOGOČE?
Prvi pogoj je povezan z našim »operacijskim sistemom«. O tem je že pred drugo svetovno vojno pisal Martin Kojc, sodobna znanost pa mu zdaj pritrjuje in natančno razlaga, kako možgani programirajo celice, ustvarjajo beljakovine in s tem tudi spreminjajo telo v skladu z našimi prepričanji. (Več o tem si preberite v čudovitih knjigah Joeja Dispenza Placebo ste vi in Odvaditi se biti to, kar ste.)

V resnici je pomembno spoznati srhljivo moč človeškega razuma. Če ga ne boste znali voditi, bo on vodil vas – v pogubo. Številni dokazi o tem, da lahko ljudje umrejo zgolj zato, ker so prepričani, da imajo raka, da jih zebe ali da krvavijo (četudi ne), lepo pričajo o tem, da razum nadzira naše telo v večji meri, kot ga fizična stvarnost. Kar verjamemo, tudi ustvarjamo. Zato je prvi pogoj, da odpremo pot regeneraciji, to, da v glavi izključimo saboterja, ki trdi, da to ni možno. 

Značilnost ljudi, ki so pozdravili, kar je veljalo za neozdravljivo, je, da niso sprejeli »smrtne obsodbe«, diagnoze, usode ali neizogibnega staranja. 

Joe Dispenza opisuje čudovit poskus, pri katerem so starostnike za nekaj časa izolirali in jih zaprosili, naj si zamislijo, da so trideset let mlajši. Ves ta čas so gledali oddaje izpred tridesetih let, prostor, v katerem so bivali, je bil urejen v skladu s tedanjo modo, poslušali so samo glasbo svoje mladosti in celo gledali poročila iz preteklosti. Rezultat je bil osupljiv: razum se je priključil na ta program in tudi njihovo telo se je začelo spreminjati. Ob koncu poskusa so bili celo merljivi medicinski parametri naravnost osupljivi. Gibljivost starostnikov se je povečala, vnetja so se omilila, drža in vid sta se izboljšala, hrbtenica se je zravnala … Izvidi so kazali na to, da so se resnično v vseh pogledih pomladili. 

KAKO IN S ČIM SE LOTITI?
Regenerirati nas ne more nekdo drug. Telo zna to čudovito opraviti tudi brez naše pomoči. Še več, manj ko se vmešavamo v »programiranje«, bolje je. Največ, kar lahko storimo, je, da telesu damo čas in mu priskrbimo nekaj rezervnih delov, nujnih za servisiranje. 

Kot je lepo razložil dr. Rau, strokovni direktor švicarske Klinike Paracelsus: če utrpimo zlom, nam ga ne pozdravi medicina. Medicina lahko slika zlomljeno kost, lahko poskrbi za mavec ali vstavi vijake. Toda telo mora samo poskrbeti za celjenje kosti. Vedeti mora, kam poslati »gradbeni material«, kako ga vgraditi in kdaj je proces končan. Naj še enkrat citiram dr. Rauua: »To, kar zna naša kost, obvlada tudi vsako drugo tkivo v telesu.« 

Da lahko ta proces steče, telo od nas potrebuje samo mir (počitek) in odstranitev ovir. V nadaljevanju te številke (Novice dec/jan 2019/20) boste spoznali nekatere gradnike, ki so nujni za potek regenerativnih procesov, ter obremenitve, ki jih je treba odstraniti, če želimo, da se bodo lahko nemoteno začeli. 

KOLIKO ČASA POTREBUJEMO?
V telesu se vse nenehno obnavlja, le da je hitrost procesov pri dojenčku drugačna kot pri mladostniku, človeku srednjih let ali starostniku. Hitrost procesa obnove je torej odvisna od tega, ali je naše telo v fazi pospešene izgradnje (otroštvo in mladost) ali v fazi vzdrževalnih del, ki so značilna za zrela leta. Vseeno pa lahko celo v starosti na novo zgradimo marsikaj, le da za to potrebujemo nekaj več časa kot mladostniki. 

Zamislite si, da želite zgraditi hišo. Fizična dela boste seveda lažje opravljali, če ste v dobri telesni kondiciji. Mladi lahko prenašajo po več zidakov hkrati kot pa stari. Toda to še ni zagotovilo, da bo njihova hiša zgrajena bolje in hitreje. Zgolj hitrost ni vse! Štejejo tudi modrost in izkušnje. Zato ni presenetljivo, da pogosto srečujem starostnike, ki s kronično boleznijo opravijo hitreje kot na videz vitalnejši mlajši ljudje. Veliko vlogo pri tem ima prav to, kar sem opisala v prvi točki – sposobnost, da zavestno krmilimo svoj razum in mu ne dovolimo, da kot podivjan konj drvi po svoje.

Če si stvar ogledamo s tehnične plati, je naša sposobnost regeneracije odvisna tudi od tega, katerega dela telesa se lotevamo. Jeter ne moremo obnoviti čez noč. Računati moramo na vsaj leto ali dve vztrajnega dela. Črevesna flora zahteva najmanj nekaj mesecev vztrajne oskrbe. Nategnjeno mišico lahko saniramo v nekaj tednih, očesno sluznico pa celo v nekaj urah. Možgani so pri obnovi počasnejši, saj se v povprečju obnovijo v desetih letih. Pozornost usmerite na zvezo »v povprečju«. Če zavihate rokave in se načrtno posvetite regeneraciji, utegnete biti veliko hitrejši od povprečja. In nasprotno, procese, ki bi sicer potekali gladko, lahko sabotirate s svojim življenjskim slogom in z obremenitvami, ki jih dodajate že tako preobremenjenemu telesu. 

V našem telesu vsak dan nastane na milijarde novih celic. Zato se izplača storiti vse, kar je v naši moči, da bodo vitalnejše, modrejše in uporabnejše kot njihove predhodnice. EMŠO ni usoda, ampak zgolj priročen izgovor, da opustimo vzdrževalna dela in svoje težave sprejmemo kot neizogibne. 

Vse je mogoče, le da se vsem ne ljubi!

Vir: www.zazdravje.net