Zdravila

Lahko je soditi zdravila sodobne kemije, toda skozi njih zdravniki rešujejo mnoga življenja. Tudi skozi zdravstveno osebje deluje Božja Milost in Ljubezen, poleg tega pa se v bolnišnicah še kako ozaveščamo.

To, da zdravila kemične sinteze ne zmorejo zdraviti ali prinašati prave in resnične harmonije, vemo. Enako tudi ne odpravljajo vzrokov obolenj, povečini le obremenjujejo življenjske procese, v nekaterih primerih celo zastrupljajo telesna tkiva, če se lahko tako izrazim. Mnogokrat preoblikujejo akutne procese v subakutna ali kronična stanja, včasih spreminjajo moči duševnega sveta in žalijo duha ter z njim povezan imunski sistem, zato lahko od njih postanemo celo odvisni.

Čeprav nas bodo danes že težko prepričali, da so njihovi stranski učinki nujno zlo, da so za reševanje življenj potrebne tudi izgube, nepredvidljivi hujši ali lažji zapleti, bomo, če je res potrebno, potezo v obliki jemanja zdravil kemične sinteze vseeno in brez občutka krivde ali slabe vesti sprejeli, seveda zaradi svoje varnosti. Potem pa, kot že omenjeno, rešuj se, kdor se zna in zmore, v očiščevalno akcijo in vzpostavljanje vsestranskega ravnovesja, predvsem skozi iskanje in odpravo pravih vzrokov obolenj.

Nikar ne mislite, da se zdravniki ne zavedajo naših stisk in strahov, tudi glede farmakološkega in operativnega zdravljenja. Le povprašajte jih o vzrokih in dejavnikih tveganja vašega zdravstvenega stanja, o možnostih morebitnih zapletov ter posledicah zdravljenja in ugotovili boste, da se pogovarjate s človekom, ki se dobro zaveda svojih meja, meja uradno priznane in morda tudi komplementarne medicine. Če podobnih izkušenj nimate, nič hudega, potem to ni več povsem vaš problem. Razen če niste k pogovoru pristopili pretirano samozavestno, vsevedno, skorajda arogantno.

Vprašanja, ki jih boste glede procesov pridobivanja zdravja in odpravljanja bolezni postavljali zdravniku ali zdravilcu, bodo vedno koristna, kajti spodbujala ju bodo k bolj poglobljenemu razmišljanju, k iskanju in približevanju resnici. Ne bodimo tako prepričani, da se vsa resnica vedno izliva skozi naše misli, besede in dejanja. Ko na veliko sodimo in mislimo, da mnogo vemo, še posebno pa, ko vsevprek delimo nasvete, ne da bi nas za njih kdo zaprosil, potem smo še daleč od pravih in resničnih moči védenj ali poznavanj. Namreč, znanje ni poznavanje in znanost še zdaleč ni modrost. Tega nikar ne pozabimo. Ko nekaj malega vemo, se še ne zavedamo, da nas že od nekdaj obdaja neizmerna vseobsegajoča Modrost. Šele ko smo malce globlje pogledali v skrivnosti življenja, vidnega in nevidnega, se pričenjamo zavedati, kako malo vemo in kako ponižni bi morali postati.

Se nadaljuje

Franc Božjak