Zdravje in bolezen 5.del

sobota, 28. december 2019 @ 05:02 CET

Eterskoslabimo, če vedno zamujamo z obrokom, vsaj za uro ali dve, če naši zobje niso v stanju hrano dobro prežvečiti, če nas neprestano mučijo in ožemajo skrbi, žalost, strahovi, če hodimo v službo v gripoznem stanju in med hudo močno mesečno čiščo, če veliko časa preživimo v nakupovalnih centrih, če premalo počivamo in še bi lahko naštevali.

Utruja nas tudi vožnja z avtomobilom, ko smo v zelo kratkem času bombardirani z mnogimi neživimi zaznavami, vibracijami. V mislih imam v isto ali v nasprotno smer vozeča vozila, asfalt, prometne znake, obcestno ograjo. Ostati budni, previdni in zaznati ter dodobra ozavestiti toliko neživega, bo za centre v glavi, še posebno za dušo, zelo težko »prebavljivo«.

Verjamem, da smo skozi ravnokar opisane primere že odkrili nekatere slabosti, nesvobode ali celo vzroke trenutnega zdravstvenega stanja. Pomembno se bo naučiti umiriti, odpočiti in etersko napolniti. Kako bomo to dosegli, pa ob drugi priložnosti, saj smo šele na začetku. Dodati pa moramo še nekaj, in sicer, da si je potrebno po vsaki polni, če že ne šolski uri kakršnegakoli dela, privoščiti petnajst do dvajset minut počitka. Zakaj ravno dvajset? Če bi jedi kuhali dvajset minut ali dinamizirali (stresanje, oživljanje, praniziranje) bodoči homeopatski pripravek, bi le-ta deloval in prinašal obilo ozdravitvenih moči predvsem v trebušno votlino. Pri štirideset minutnem obdelovanju pripravka ali kuhanja, bomo utelešali moči harmonije v prsno votlino, šestdesetminutno delo ali počitek pa bo okrepil ali razbremenil glavo kot živčno-čutni pol zaznavanja, razmišljanja. Kako smo do teh spoznanj prišli, pa pozneje.

Težko bi rekli, da se zdravja in bolezni zavedamo šele takrat, ko smo že zboleli. Dobro smo vedeli, da z umskim in fizičnim delom pretiravamo, da se bomo zgarali, obrabili in pregoreli mnogo prej, kot bi se, če bi delali in živeli zmerno. Poglejmo si, kaj bi ob vsem tem rekla naša duša:

»Pa kaj, če sem večino zdravja že zapravila. To je povsem moj problem. Priznati pa moram, da me ob vsem tem še najbolj jezi to, da sem se pustila zapeljati, misleč, da jo bom vseeno odnesla z mnogo manjšimi posledicami. Kolikokrat me je spreletela skrb glede mojega zdravja ali občutek, da je že napočil čas za obisk pri zdravniku, zobozdravniku, okulistu, za posvet z zdravilcem, pa si za nekaj podobnega nisem vzela časa. Kar nekajkrat sem se tolažila, da so podobne skrbi le strahovi in nikakor moj notranji glas, ki bi me navdihoval, da mi pregled krvi, urina, ultrazvok trebušne votline ali celo kolonoskopija ne more škodovati. Nisem ga poslušala, podobno kot nisem prisluhnila tistim, ki so me opominjali na morebitno prisotnost geopatogenih sevanj pod posteljo. Z velikim veseljem sem jih preglasila, rekoč, da že vem, kaj počnem, da je za to še čas, da sem dovolj zaščitena in da vsak radiestezist odkrije Hartmanove vozle na drugem mestu. Pa vendar me je to odlašanje, zanemarjanje sebe in družine ter zatiskanje oči, končno le pripeljalo do zdravstvenih izzivov, ki nikakor niso lahki. Le-ti so prisotni že na tolikih frontah, da si kar težko predstavljam, kje in kako začeti. Da je še najboljše investirati v svoje zdravje in da sem za vse, kar se mi dogaja, v veliki večini sama odgovorna, tega se danes, čeprav pozno, a upam, da ne prepozno, že zavedam. Glede na izkušnje sem prepričana, da sem vzroke zdravstvenih tegob že odkrila, a vseeno se bom, vsaj po nasvet, odpravila k nekomu, za kogar mislim, da ve, kako se temu streže. Na kakšen način se bom »pocajtala« z močmi uradne ali/in komplementarne medicine, o tem se bom odločala pozneje.

In, kako bom izpregla in se odpočila? Najprej se bom lotila odpravljanja vzrokov obolenj, za kar si moram moči znanja in poznavanj šele pridobiti, potem pridejo na vrsto prijemi zdravljenja ali doseganja vsestranskega ravnovesja. Toda zakaj bi z njimi čakala, odpravljala le vzroke in morebitne posledice obolenj.

Vzporedno in vzajemno, to bo še najboljša odločitev.«

Kot smo se lahko prepričali, odmik od zdravja le ni tako nezaveden, kot se nam je nekoč dozdevalo. Če smo to tudi prepoznali in sprejeli, potem nismo daleč od tega, da bomo procese vračanja, ponovnega pridobivanja zdravja, lahko tudi dovolj ozaveščeno izpeljali. Biti vedno zdrav ni tako pomembno, pomembnejše je dejstvo, da zmoremo najti moči, da vedno znova ozdravimo. Tega nikar ne pozabimo. Kaj več o tem pa v nadaljevanju.

Čas je, da se poslovimo, da tudi moja malenkost vsaj malce zadiha, se sestavi in napolni. Brez skrbi, kmalu bomo na zvezi.

Se nadaljuje

Franc Božjak

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20191212200535935