Podobno nas lahko prevzamejo sile pretiranega ponotranjenega sočutja do bolnika ali še bolje, zdravljenca, kar seveda ne bo nikomur koristilo. Pravo sočutje je, da sočloveku stojimo ob strani, mu pomagamo, ga razumemo in sprejmemo, obenem pa se učimo življenja tudi skozi njegov bolezenski izziv. »Kar ne zdravi ali harmonizira, ponavadi slabi, pomehkuži ali celo ubija,« bi pripomnila naša nekajletna sodelavka Klavdija.

Torej, izgovarjanje, da smo nevede zboleli, smo, vsaj upam, delno že prerasli. Na vrsti je še nekaj vzrokov odmika od harmonije, ki jih bomo v temle poglavju le bežno omenili, kajti pobliže si jih bomo ogledali pozneje, ko bo čas za to in dovolj moči razumevanja ter povezovanja v celoto.

Vedno bolj sem prepričan, da je najpomembnejši, pa čeprav težko dokazljiv in razpoznaven vzrok mnogih težko ozdravljivih bolezni, predvsem raka in sladkorne bolezni, pretirana, skorajda celodnevna uporaba intelekta. Neprestano delujoče moči uma zato poizkusimo izklopiti vsaj med čustveno-umskimi odmori, in sicer s sprehodi, telesno ali športno aktivnostjo, tuširanjem in obedovanjem. Če drugače ne zmoremo utišati miselnega stroja, potem zaprimo oči, ali poizkusimo zadremati po opravljenem delu ali zaužitem obroku. Tudi na tak način lahko omogočimo imunskemu sistemu, da se bo zmogel z večjo močjo spustiti v trebušno votlino in organizirati procese čiščenja, prebavljanja, presnavljanja, strukturiranja in obnavljanja. Med sprehodom bomo namesto miselno-govornega »mletja« mnogokrat ne tako zelo pomembnih vzrokov in posledic vsakodnevnih dogodkov, vtisov, čustev in dejanj, raje aktivno opazovali naravo, se ji čudili in zahvaljevali. Saj veste, komu? Bitjem narave in rastlin, nesnovnim poslancem ali »delavcem« štirih elementov, »delovodjem« sedmih planetov in »projektantom« dvanajstih ozvezdij.

Ravnokar napisane, malce bolj poduhovljene misli nas ne utrujajo, ne slabijo eterskih moči in imunskega sistema. Naj vas spomnim, da nam vsaka mrtva intelektualna misel odvzame nekaj življenja v obliki eterskih moči in da se vsaka energija, ki je v resnici sila ali moč, vedno le preoblikuje. Namreč, nobena moč ne nastane iz praznine in nobena sila ne odkaplja v nič. Celo imunski sistem se hrani in krepi skozi moči eterskega telesa, ki živi predvsem v trebušni votlini. Kaj mislite, od kod izvirajo podzavestne potrebe intelektualcev po redni telesni aktivnosti, trimčkanju, kolesarjenju, pohodništvu, oblikovanju gline, vrtičkarstvu, slikarjenju? Več moči kot bomo namenili glavi, manjše bodo sile imunskega sistema v prsnem košu in trebuhu. Se potem še lahko čudimo, če nas po vsakem bolj zahtevnem čustveno-umskem naporu nekaj ščemi, boli, stiska, peče v šibki točki ali v oslabljenem, preobremenjenem telesnem tkivu, organu? Ko se umirimo pa vse skupaj hitro mine, skorajda tako hitro, kot se je pojavilo. Le zakaj se sečni mehur lahko ponovno napolni v nekaj minutah in zakaj so diareje bolj pogoste ob težjih stresnih situacijah? V zadnjih letih celo priznana znanost govori o destruktivnem vplivu stresa na imunski sistem. Zakaj malce ironičen stavek, ste se morda vprašali. Če smo zmogli nekaj tako vsakdanjega tudi znanstveno dokazati ali zgolj na podlagi opazovanj znanstveno okarakterizirati, zaključiti, potem bi na podoben način lahko proučevali tudi vpliv različnih čustvenih stanj na eterske moči posameznih telesnih organov, in lahko bi razumeli tudi delovanje bioenergije, akupunkture, homeopatije.

Še nekaj! Povezanost hiperintelektaz rakom, diabetesom in še marsičem, vzemite resno. Če tega ne verjamete, potem zaščitite vsaj svoje otroke. Kadar se vam zdi potrebno, jih z igro ali sprehodom zvabite vstran od računalnika in televizije, morda tudi knjige.

Drugi, dokaj pomemben in morda še manj poznan vzrok eterskegaizpitja, duševne nestabilnosti in zloma imunskega sistema, bi lahko bilo neprestano hitenje. Prenatrpan urnik, obilica opravkov, veliko več, kot jih zmoremo v umirjenem tempu opraviti, omogoča nastajanje nervoze, notranjega nemira, ki se lahko pojavi povsod, tudi na sprehodu, v čakalni vrsti, ob srečanju in pogovoru z znancem, celo med branjem knjige in izkazovanjem nežnosti. Zanimivo je opazovati uslužbenko, kako hitro in vešče opravlja mnogo del skorajda hkrati, toda kako bo nekajletno ali večdesetletno hitenje vplivalo na njene življenjske procese in imunski sistem, bo pokazal čas. Mnogo bo odvisno od tega, če se bo znala po končani službi umiriti in napolniti, sestaviti, ali delo opravlja z ljubeznijo ali le kot nujno zlo za preživljanje. Tudi sami ste lahko občutili, kako vas je izmučilo opravljanje večih del hkrati. Na primer, kuhate in obenem varujete otroka, poslušate radio in pospravljate, morda še kaj zapisujete in hkrati jeste. Groza, da ne omenjamo, kaj vse lahko počenjamo v nevarni vožnji z avtomobilom. Ali mislite, da bi res kaj izgubili ali zamudili, preveč potrošili, če bi se pogosteje vozili z javnimi prevozi? Ste se že kdaj zalotili, kako ste se utrudili, medtem ko ste partnerju zelo natančno in intenzivno razlagali, kaj vse se vam je pripetilo in zakaj ste tako ali drugače ravnali? Nakar vas je morda še okaral ali vas ni niti poslušal. Pogovoriti se seveda moramo, izbiramo pa lahko teme in načine izražanja, ki bodo zanimale oba in ne bodo utrujale. Modri ljudje zelo malo govorijo, nemalokrat celo molčijo.

Kaj pa poslušanje? Morda zato tako težko prisluhnemo sogovorniku, ker se naš ego rad izpostavlja in mnogo govori. Morda do sočloveka ne gojimo dovolj moči spoštovanja in nas utruja, ker smo prepričani, da se od njega ne bomo ničesar novega naučili, da je pogovor le izguba časa ali nas je strah, da nas bo prelisičil, prenesel žejne čez vodo, itd. Včasih nas mnogo bolj utruja, če moramo postati buden in dovolj pozoren poslušalec, kar je ponovno naš problem.
In dihanje? Se vam zdi, da se lahko energetsko, ali bolje, zadovoljivo etersko napolnimo, če vdihujemo le skozi usta. Težko bi verjel. Pravo praniziranje z difuznim življenjem ali s prostim etrom, ki stopa v nas skozi zrak, je mogoče le z vdihovanjem skozi nos, medtem ko so usta zaprta. Med govorjenjem, ko smo pljuča skorajda popolnoma osvobodili zraka, poizkusimo nareditikratko pavzo, kot če bi postavili vejico, zaprimo usta in vdihnimo skozi nos. Potem pa, če že moramo, nadaljujmo z govorjenjem.

Se nadaljuje

Franc Božjak