Sistematični razvoj aktivnosti in terapije s pomočjo konja (TPK) ima svoje začetke v petdesetih letih minulega stoletja, ko so zdravniki in fizioterapevti začeli odkrivati pozitiven vpliv gibanja konja na človekov gibalni, živčni in mišični sistem.

Nepričakovani uspeh mlade danske jahačice Liz Hartel, ki je kljub preboleli otroški paralizi (in posledični paraliziranosti) na olimpijskih igrah leta 1952 osvojila srebrno medaljo v konkurenci z »zdravimi« jahači, je dal zeleno luč številnim raziskavam na tem področju.

Terapije so sprva izvajali predvsem za osebe z boleznimi ali poškodbami gibalnega in živčno-mišičnega sistema, kmalu pa so začeli opažati še druge blagodejne učinke ne le z motoričnega in senzornega vidika, temveč tudi na psihosocialnem, čustvenem in kognitivnem področju. Razvijati se je začelo vse več pristopov, povezanih z vlogo konja v terapevtskem procesu, in postopoma se je širil tudi krog uporabnikov tovrstnih storitev.

V razvitejših evropskih državah (Avstrija, Nemčija, Švica, Finska, Švedska, Norveška, Velika Britanija) je TPK že pomemben del medicinske, pedagoške in psihosocialne obravnave oseb s posebnimi potrebami in težavami v duševnem zdravju, ponekod so tovrstne terapije že vrsto let delno sofinancirane tudi prek zdravstvenega in socialnega zavarovanja.

Terapija s pomočjo konja v Sloveniji

Pri nas se je to področje začelo bolj sistematično razvijati šele pred dobrim desetletjem in še vedno gre za precej inovativno metodo dela z omenjenimi ciljnimi skupinami, v glavnem pa se TPK obravnava kot podporna terapija na področju razvojnih, čustvenih ali vedenjskih motenj, učnih težav ter duševnega zdravja, pri čemer se glede njene uporabe za dotično osebo v sodelovanju z zdravnikom specialistom in osebnim zdravnikom vedno izdela dosleden terapevtski načrt.

Strokovna vodja in terapevtka ter soustanoviteljica Zavoda Nazaj na konja, ki deluje v Starošincah pri Ptuju, Metka Demšar Goljevšček pojasnjuje: »Terapija vedno temelji na individualnem pristopu. Če gre za obravnavo otroka z motnjo v duševnem razvoju, se v proces vedno vključijo tudi starši, prav tako je zaželeno sodelovanje sorojencev. V skladu z diagnostično oceno naredimo program dela s postavljenimi terapevtskimi cilji, z opisom izbranih metod, postopkov in pripomočkov ter vodeno analizo oziroma evalvacijo srečanj. Terapevtske obravnave lahko vodijo le posebej usposobljeni strokovnjaki ustreznega osnovnega profila z dodatno specializacijo.«

Na tem mestu je treba pojasniti, da so najpogostejši primeri, zaradi katerih ljudje iščejo pomoč TPK, povezani z motnjami v psihomotoričnem razvoju, pogosto pa tudi z namenom izboljšanja čustvenih in vzgojnih komponent. Starši poiščejo alternativno rešitev zdravljenja za svojega otroka največkrat med tretjim in šestim letom njegove starosti, po zaključeni diagnostiki.

Med uporabniki terapije je največ mladih od šestega do dvanajstega leta in najstnikov, ko so razvojne motnje tudi najizrazitejše. Spekter uporabnosti terapije pa je po besedah Metke Demšar Goljevšček veliko širši, saj je metoda primerna tudi za odrasle s čustvenimi težavami, ki so največkrat posledica stresa v delovnem okolju, kakor tudi za pomoč pri zdravljenju različnih oblik zasvojenosti, razpoloženjskih, anksioznih, osebnostnih, psihotičnih motenj...

Sodelovanje z medicinsko stroko

Metka Demšar Goljevšček je glede pomena sodelovanja z različnimi strokovnjaki z medicinskih in drugih specializiranih področij povedala: »V celotnem procesu terapevtske obravnave sodelujejo zelo različni strokovnjaki, od specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, socialnih pedagogov, psihologov, psihoterapevtov, učiteljev predšolske vzgoje, delovnih terapevtov, fizioterapevtov, socialnih delavcev do zdravnikov specialistov, denimo psihiatrov, nevrologov in podobno. V zavodu denimo sodelujemo z Zdravstvenim domom dr. Adolfa Drolca Maribor (Oddelek za otroško in mladostniško psihiatrijo), Pediatrično kliniko v Ljubljani, centri za usposabljanje, delo in varstvo, Zavodom Janeza Levca...«

Kot je sogovornica še dodala, TPK ne temelji izključno na jahanju, saj ga sestavljajo tudi druge aktivnosti, povezane s konjem, namreč delo ob konju oziroma delo na tleh in delo na konju.

Šolanje terapevtskega konja

Pri TPK je glavni terapevt konj. Zanj so normativi glede stopnje izšolanosti, ki je pogoj za izvajanje terapij, zelo visoki. »Resno šolanje konja za terapije se začne po njegovem tretjem letu, že v najzgodnejšem obdobju pa je zanj pomembno, da ima reden in topel stik z ljudmi, da je veliko zunaj, sredi svoje črede prijateljev in da je aktiven. Če je večino časa zaprt v hlevu, postane podobno kot človek apatičen, naveličan, nerazpoložen. Pomembno je, da ga tako kot otroka spodbujamo k radovednosti in igrivosti.

Po treh letih uvodnega šolanja, od njegovega tretjega do šestega leta starosti, podobno kot pri urjenju športnega konja, sledi nadaljevalni del, ki traja načeloma dve leti in temelji na učenju privajanja konja na verbalne, taktilne in druge neverbalne ukaze. Sledi še tako imenovani trening desenzibilizacije, ko se začne konj prilagajati zunanjim dražljajem (zvok, vonj) brez strahu, s čimer razvije temeljno zaupanje do trenerja,« je še povedala naša sogovornica.

Veronika Soroki

Vir: viva.si