Sem razum?
Prepričan sem, da je um ali razum tako pomemben dejavnik v življenju, da bi se morali z njim v šolah resno ukvarjati. Žal ga zelo slabo poznamo. Kljub temu smo z umom tako očarani, da si večinoma predstavljamo, da je prav on naše bistvo. Razviti zahodni svet trpi pod prevlado uma. Namesto da bi ga uporabljali, um uporablja nas.

Celo istimo se z njim. Verjamemo, da smo utelešeni um. To je zabloda. Orodje je prevzelo nadzor nad nami, a se tega ne zavedamo. Na vsakem koraku mu pojemo hvalnico, češ da je ustvaril monumentalne dosežke v znanosti in tehniki ter človeka povzdignil v položaj, da je zavladal naravi. Toda glavni krivec za težave, v katerih se je znašla civilizacija, je prav razum. V njem smo se preprosto utopili in posledično pozabili svoj pravi izvor.

Ali se tudi vam zdi, da bi se s prenehanjem razmišljanja zaključil tudi vaš obstoj? Ker ga povzdigujemo v višave, je postal hiperaktiven. Uporabljamo ga zelo nespametno; deluje tudi takrat, ko bi bilo bolje, da bi molčal. Ustvarja resen odliv naše življenjske energije. Menda kakih 80 do 90 odstotkov misli večine ljudi ne le, da se ponavlja in ne prinaša nikakršne koristi, temveč zaradi svoje neučinkovite in pogosto negativne narave pogosto prinaša škodo. Takšna vrsta prisilnega razmišljanja je pravzaprav odvisnost.

Kako razumeti razum? Razum ali intelekt je ključni element zavesti. Um pa je orodje razuma. Moja prispodoba je naslednja: če je zavest kot prazno slikarsko platno, na katerem nastajajo poljubne slike, potem je um kot čopič, ki ustvarja slike z nanašanjem barv. Barve so misli in čustva. Težava je v tem, ker je čopič postal hiperaktiven in v iskanju popolnosti packa slike drugo čez drugo. Pozabil je, da nobena od slik ne more biti popolna. Popolna je le tista slika, ki vsebuje vse barve hkrati: prazno platno. Zavest oziroma platno pa si je začelo o sebi zmotno misliti, da je slika. S tem je neskončnost omejilo na en sam pojav.

Um in zavedanje sta tesno povezana. Zavedanje je dvodelen proces: do popolnega vedenja duša pride po poti skozi duhovni svet, do popolne izkušnje pa po poti skozi snovni svet. Duhovni in snovni svet obstajata prav zato, ker je treba prehoditi obe poti. Prav prevlada uma, ki se je tako rekoč izgubil v snovnem svetu, je povzročila oslabitev duhovne zavesti; zapostavljanje duhovne plati življenja pa vodi v neuravnotežen razvoj in v prav takšen svet, ki nam zdaj poka po šivih. Tako se vse globlje potapljamo v materialnost in pozabljamo na svojo pravo, božansko naravo. Um je prevzel nadzor nad vsemi področji našega življenja, vključno z našimi odnosi do ljudi in narave, in postal monstruozni zajedalec brez nadzora, ki je sposoben uničiti celotno življenje na planetu in naposled še samega sebe.

Um ima zelo težavno in precej nehvaležno nalogo: neomejeno, brezčasno stvarnost (absolut – domovanje Biti) mora z orodjema čas in prostor prividno skrčiti na omejen pojavni svet, kakršen se kaže zavesti. Kako bi lahko s končnim umom dojel nekaj neskončnega? Ker se pri tem krčenju marsikaj izgubi, ta svet, v nasprotju z absolutom, ni svet popolnosti; v manifestiranem, materialnem svetu ni nič popolnega. Omejevanje, končnost, je potrebna za spoznanje, kajti učiti se je mogoče le iz končnega.

Opravilo, ki ga um najbolje obvlada, je ustvarjanje strahov. Tisti, ki strahovom vdihne življenje, je čas. Strah je neločljivo povezan s časom in spominom na neko neprijetno doživetje. S tem ko odmisliš čas, izgine tudi strah. Moč uma se meri z »znanjem« in količino strahov, oba pa gradita na spominu. Zato um najraje beži v preteklost ali prihodnost – projekcijo preteklosti, kjer svojo moč najlaže dokazuje. Bivati miren v sedanjosti – edinem trenutku, ki zares obstaja – je umu odveč in v nadlego; kot bi ga silil v shujševalno kuro.

Eckhart Tolle pravi, da um nikoli ne more najti prave rešitve, kajti prav on sam je bistven del problema. Predstavljajte si inšpektorja policije, ki poskuša najti piromana, a piroman je on sam. Um je le razumsko orodje, ne pa nekaj, kar je sposobno globokega spoznanja v jedru zavesti. Njegovo področje je obdelava informacij in predstav, pri čemer teži k temu, da poenostavlja. Zato imajo prav tisti, ki trdijo, da Boga ni mogoče dojeti. Verjamem, da je razumeti Boga nekaj, česar um nikoli ne doseže. Toda človek poseduje še kaj več kot le razum. A dokler ta ne umolkne, dokler ne sestopi s svojega prevladujočega položaja, ni mogoče usmeriti zavesti v sedanji trenutek, v katerem je možno odkriti svojo resnično naravo in začutiti Stvarnika v sebi.

Problemov ne moreš zajeziti, dokler ne ustaviš mehanizma razmišljanja, ki se ukvarja z beganjem v času. Tudi bolečine se ne moreš osvoboditi, dokler se istovetiš z umom. Um je dober razčlenjevalec, a o ustvarjalnosti nima pojma. Ne more prepoznati niti ustvariti lepote. O lepoti poseduje le spomin. Ljudje smo vse večji »umetniki uma«. Zato je vse manj resnične umetnosti in ustvarjalne lepote. Um, prepuščen sam sebi, pa ustvarja grozote. Poglej industrijske puščave. Resnična ustvarjalnost in umetnost sta možna šele potem, ko se um umakne, in vzpostaviš stik z notranjim bistvom.

Neum predstavlja zavest brez misli. Vsa ustvarjalnost izvira iz neuma. Umetniki, pa tudi znanstveniki, ustvarjajo v trenutkih notranje tišine. Večina današnjih znanstvenikov je le malo ustvarjalnih, ker – preveč razmišljajo. Čudo tvojega življenja ali obstoj tvojega telesa nista ustvarjena niti vzdrževana s pomočjo uma, s pomočjo misli. Jasno je, da je na delu inteligenca, mnogo močnejša od uma. Ko se um poveže s to inteligenco, postane čudežno orodje. Tedaj služi nečemu mnogo večjemu od sebe.

Presenetila me je Tollova trditev, da se človek tudi v stanju, ki ga imenujemo budna zavest, ne zaveda dejanske stvarnosti, temveč gre v splošnem za nihanje med običajnim nezavednim in globoko nezavednim. V obeh primerih pa gre za stanje istovetenja z umom – z miselnimi procesi in čustvi, reakcijami, željami itd. V vsakdanjih položajih – ko si ogrožen ali napaden in ko gredo, po sodbi uma, stvari narobe, postaneš »nezaveden« in ne želiš sprejeti danosti, ki se ne ujema s predstavo v umu. Tako podležeš vzorcem reagiranja, ki jih vsiljuje jaz. Ravnaš v nasprotju s svojo pravo naravo; napadaš, se braniš, obsojaš, odobravaš, uničuješ, ubijaš itd. Vse to se seveda odraža tudi na globalni ravni. Rezultat: samo v 20. stoletju smo ljudje usmrtili več kot sto milijonov svojih bratov in sester.

Mi vsi smo odgovorni tako za svoj notranji prostor kot za ta planet. Ko bomo prenehali z notranjim onesnaženjem, bo to vidno tudi zunaj. Prevlada uma ni nič drugega kot določena stopnja v evoluciji zavesti. Če se ne bomo sposobni dvigniti na višjo raven, nas bo um, pretvorjen v monstrum, uničil. Umsko dejavnost, ki je pomemben del zavesti, je treba dvigniti nad tiranstvo uma in jo uporabiti za tisto, za kar je namenjena. Takrat bo misel mnogo bolj ustvarjalna in bo omogočila razvoj v skladu z etiko, z duhovnimi ideali.

Podoba o umu ne sme biti enostranska, saj bi bila to laž. Njegove zgoraj omenjene pomanjkljivosti odtehtajo lepota, pestrost, natančnost in dovršenost podob, ki jih ustvarja na vsakem koraku. Je namreč čudovit in nenadomestljivpripomoček zavesti, ki s pomočjo mentalnih kategorij – prostora, časa in vzročnosti – slika na platno tvoje zavesti osupljive prizore, ki jih imenuješ svet. Svoje podobe povezuje z genialno utvaro, na katero veže svoj obstoj – s telesom. Telo in um sta tesno povezana. Um je potrpežljiv spremljevalec na poti tvojega duhovnega razvoja, vse do zadnjega dejanja, ko sam sebi prizna, da ne zmore več kot toliko.

Odgovor na vprašanje, ali sem razum, je jasen. Razum je orodje zavesti, jaz pa vsekakor nisem orodje, temveč tisto, kar to orodje uporablja in uživa v njegovih sadovih.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar

Vir: www.prisluhni.si