Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20190709132113581

Lepilo zavesti - istenja 4.del torek, 24. september 2019 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Sem duša? Ob nekje prebrani trditvi, da bistvo človeka ni duša, sem bil sprva razočaran. Kasneje pa sem sprevidel, da je upiranje tej trditvi podobno upiranju stališču, da človek ni telo. Petero naših fizičnih čutov duše ne potrjuje – kako bi jo le, saj gre za nesnovno entiteto. Ali vam jo uspe začutiti v telesu? Kje se pravzaprav nahaja? V srcu? V glavi med očmi? Ali je to mesto fiksirano? Očitno ne, saj se duša lahko premika in tudi zapusti telo. V besedilih različnih šol nisem našel zadovoljivih razlag. Prizadeval sem si, da bi našel odgovore, ki bi temeljili na lastnem izkustvu. Duša mora biti povezana s središčem duhovnega videnja, sem si rekel. V meditaciji se mi je večkrat zgodilo, da se je središče opažanja iz glave preselilo više, kot bi se oči nahajale kako ped nad temenom. Ali je duša takrat zavzela drugačen položaj? Kakorkoli že, namesto termina duša raje uporabljam izraz zavest, ki ni versko obarvan pojem. Zavest in duša sta podobna pojma, pri čemer je prvi širši od drugega in ni omejen z verskimi omejitvami. Pojem zavest je bolj natančen, bolj tehničen in nima mitskih ali verskih primesi. V skladu s tisočletno tradicijo večina ljudi verjame, da je duša nekakšna neumrljiva entiteta, ki naseljuje telo. Je ločena od telesa in slednjega preživi. Najsi to verjameš ali ne, prej ali slej trčiš ob duhovno razsežnost, ki stoji (tudi) za materialno stvarnostjo. Ugotoviš, je mora obstajati nekaj nesnovnega – entiteta, ki oživlja sicer mrtvo telo. Lahko jo imenuješ zavest, duša ali kako drugače. Od kod pojav duše? Pojem duše se običajno predstavlja kot subtilen spoj zavesti in energije ter obenem vez med snovnim in duhovnim svetom. Teorije o nastanku in življenju duš so povezane s stvarjenjskimi mitologijami ter verskimi nazori civilizacij in kultur. Tako kot se spreminja civilizacijsko-religijsko okolje, se spreminjajo tudi te predstave. Tako ni popolnega soglasja ne o nastanku duš ne o njihovem izvoru, njihovem številu, hitrosti utelešenja (inkarniranja) kot tudi ne o tem, kdaj duša naseli (vstopi v) telo. Zanimivo je, da duše in duha tudi Sveto pismo ne opredeljuje in opisuje natančneje teh pojmov temveč jih le uporablja. Telo naj bi postalo »živo«, ko se vanj spusti duh v obliki duše. Duša naj bi bila tisto prvobitno, duhovno bistvo človeka, ki oživlja fizično telo. Dušo sam pojmujem kot osebno zavest, duh pa kot čisto zavedanje. Z dušo je neločljivo povezana teorija o reinkarnaciji, ki jo vsebuje večina vzhodnih religij; bila je tudi neločljivi del doktrine zgodnjega krščanstva. A le do drugega cerkvenega koncila leta 553, ko so vse navedke o tem brisali iz Svetega pisma. Teorija o reinkarnaciji sloni na razumevanju krožnega gibanja narave in vesolja ter na zakonupovratnega učinkovanja vzroka in posledice. Duša je neumrljiva, večna, zato je eno telesno življenje smešno kratko. Duša zato v procesu reinkarnacije prehaja skozi niz zaporednih utelešenj, v katerih lahko duhovno napreduje in se uči. Načrt duše je, kot pravijo vzhodne modrosti, duhovno izpopolnjevanje skozi zaporedna utelešenja duše do popolnega očiščenja ter dokončne odrešitve iz kroga rojstev in smrti, ko se zlije z Bogom. Teistične religije kot krščanstvo ali islam omejujejo dušo na eno samo utelešenje v življenju in jo postavljajo v precep dobrega in zla, o odrešitvi ali pogubljenju duše pa naj bi odločal Bog ob poslednji sodbi. Past, ki se skriva v arhetipu duše in v doktrinah religij, je v tem, da med dušo in njenim »resničnim izvorom« (ta naj bi bil Bog) obstaja ločenost, kar ruši njen resnični božanski temelj. Obenem je pravica razlaganja Boga pridržana izključno duhovščini oz. duhovni hierarhiji, ki so postali božji posredniki, s tem pa so verski koncepti postali odlično orodje za manipulacijo. Duši Boga, kot trdijo religije, ni dano spoznati, olajšanje njenih bremen pa je mogoče le ob pomoči angelov in »dušnih pastirjev« ter ob »Bogu všečnem ravnanju«. Čeprav z dušo pridobi nekakšen občutek večnosti, je človek s tem konceptom nesvoboden, odvisen od duhovnih sil (Bog, angeli, pa tudi hudič!), ki imajo moč nad njim. V krščanskem pojmovanju nad dušo visi meč poslednje sodbe, zato istenje z dušo prinaša tesnobo in strah. Religije, ki človeka enačijo z dušo, so zato miselni koncepti, ki sicer človeku odstirajo duhovno dimenzijo, a mu v zadnji fazi preprečujejo spoznati njegovo pravo naravo, njegovo resnično bistvo. Raziskovanju vprašanja, ali je torej človek po svoji resnični naravi duša, sem v obdobju, ko sem skušal najti vzporednice med zavestjo in dušo, posvetil veliko časa. Razmišljal sem takole: duša je resnična prav toliko, kolikor je resnično telo, v obeh primerih gre za zavestni pojav. Ko se odlepiš od ozkega pojmovanja in istenja sebe s telesom, takrat se ob zavedanju duhovnih pojavov običajno odločiš za drugo identifikacijo – s svojo primarnejšo, duhovno naravo, ki jo duša pooseblja. Duša je pripraven miselni objekt  z duhovnimi kvalitetami in lastnostmi, s katerim spoznavaš svetove in pojave, ki so zemeljsko usmerjenemu človeku tuji. Te predstave in zaznave širijo zavest in vodijo k spoznavanju višjih, duhovnih svetov in potencialov. Ko se človek prične buditi (v duhovnem smislu), poizkuša vzpostaviti stik s svojo dušo, se vživeti vanjo. Pričakuje, da je tisto, kar lahko začuti v meditaciji, ko utihne blebetanje uma – duša. A kako je čutiti dušo? Kdo bi vedel? Ali se občutenje duše da opisati? Tega ni sposoben noben jezik. Nekega dne se mi je posvetilo, da zaradi sedanje miselne usmeritve, ki gradi na primarnem pomenu snovnosti in zunanjosti, pristopamo k raziskovanju duše povsem napačno. Namesto, da bi človek izhajal iz svoje duhovne narave in pojave v zunanjem svetu razumel kot odslikavo notranjega, v skladu z naučenim ustvarja (nepopolne) miselne predstave in zatem poskuša sebe najti v njih (se z njimi isti). Sebe torej poskušamo najti v objektih ali pojmih, ki so rezultat razumevanja nekih mentalnih (npr. verskih) konceptov, kar je seveda popoln nesmisel. Identificiranje z nečim, kar je plod našega uma, je napačen pristop in tragična zabloda. Tak pristop pa je zelo pogost, kajti um sodobnega človeka, ki je nagnjen k neprestanemu vživljanju v miselne tvorbe, v običajnem življenju to nenehno počne. Postalo mi je jasno, da se nikakor ne smem identificirati z objektom duše, kot sem si ga na osnovi opisov zgradil v mislih. Takšna duša je le miselna predstava, utvara, katere avtor je um. Identificirati se z nečim, kar si je izmislil um, je popolnoma napačno. Zagotovo sem mnogo več od tega, kar si lahko izmisli um, ki je omejeno na trirazsežno stvarnost. Če bi res bil nekaj, kar si izmisli um, bi to pomenilo, da sem se omejil na svoj miselni proizvod. To pa je nesmisel. Če želim začutiti dušo, moram ob povsem tihem umu, zelo tenkočutno, predvsem pa brez vsakega pričakovanja, prisluhniti nečemu, kar začutim globoko v sebi. A takoj, ko dovolim umu, da se vmeša in prične to občutenje primerjati z neko miselno predstavo v umu, se pričnem oddaljevati od njega. Um je tu le v napoto. Posvetilo se mi je tudi, zakaj religije pojma duša ne opisujejo natančneje: to preprosto ni mogoče, obenem pa prinaša dodatno težavo – vzpodbuja k misli, da je duša, tako kot smo vajeni, le še eden od objektov, podoben tistim, ki jih opazujemo v zunanjem svetu. A tu gre za nekaj popolnoma drugačnega. Naj bosta koncept duše in z njim povezana predstava o duši še tako prepričljiva, gre le za predstavo v umu, z besedami upodobljen vtis o nečem, česar se z besedami ne da izraziti. Svojega pravega bistva ne smem iskati v ničemer omejenem (npr. v umskih podobah), temveč moram sebi ob mirnem umu prisluhniti na takšen način, da se lahko zavem svoje neomejene in brezčasne narave. Trenutek, v katerem se lahko tega zavemo, je večni »zdaj«. Moje končno spoznanje o duši je bilo naslednje: predstava o duši je boljši približek k bistvu človeka kot telo, a na višji ravni zavedanja ne ustreza resnici. Duša je lahko le koristen miselni pripomoček pri raziskovanju povezave telo-absolut, vendar očitno ni moja Bit. Tisto, kar iščem, se je sprva istilo s telesom, zatem pa z dušo, v resnici pa je tisto, kar si predstavlja, da je duša. Donald Walsch pravi, da naj bi človek v eni od stopenj umiranja, v tretji fazi smrti, spoznal, da je tudi istenje z dušo le privid, in se dotaknil svojega resničnega božanskega bistva, preden se poda v nov reinkarnacijski cikel. Kljub očitanim pomanjkljivostim koncepta duše bi bilo arhetip duše napačno razglasiti za zablodo in napako. Treba jo je videti v kontekstu razvoja človekove zavesti – na tej poti se oprijemaš napačnih, a vseeno vse bolj izpopolnjenih konceptov, ki te vodijo h končnemu spoznanju svoje Biti. Sprejeti sebe kot dušo vendarle pomeni napraviti korak od ozke materialnosti k duhovnosti. Pomeni odreči se omejeni predstavi, da si umrljivo telo. Pomeni, da se začneš spogledovati z neskončnostjo in večnostjo – to pa je velik in zelo pomemben korak naprej. SE NADALJUJE Zoran Železnikar Vir: www.prisluhni.si Komentarji (1) www.pozitivke.net