Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20190709124643530

Kaj oblikuje stvarnost? 1.del sobota, 31. avgust 2019 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Naše na materialistični paradigmi temelječe gledanje na svet predpostavlja, da je materialno vesolje in snov kot njen gradnik osnova stvarnosti, kakršno lahko doživljamo. Toda spoznal sem, da s takšnim gledanjem ne prideš daleč. Ne le, da z njim ni mogoče razlagati duhovnih pojavov, tudi pri materialnih se marsikdaj močno zatakne. Želel sem si najti trdnejšo in verodostojnejšo teorijo, ki bi materialno in duhovno stvarnost razlagala enotno. Iz filozofskih razprav in besedil sem izluščil, da po idealističnem gledanju obstajata dva svetova: nemanifestirani in manifestirani svet. Platon je  nemanifestirani, potencialni svet imenoval »svet idej« (v nadaljevanju ga bomo imenovali absolut). Ta svet je najvišja resničnost, izvor vsega. Gre za neizraženo nesubstanco, osnovo, na kateri je zgrajeno vse vesolje, oziroma popolnoma vse, kar je izraženo, kar se izraža v obliki. V absolutu, ki je vse, kar je, in vse, kar ni,ni prostora in časa, v njem je vse prisotno in resnično, a na noben načinni izraženo, izoblikovano. V njem vladata red inpopolnost.Absolut je zame nekaj tako abstraktnega, da lahko o njem le slutim.Pa vendar, ko sem se sprijaznil s tem, da vsega pač ni mogoče razumeti, je ta neoprijemljiva podoba kljub temu postala nekakšnamiselna opora. Duhovni učitelj Nisargadatta, ki je med najboljšimi razlagalci tovrstne tematike, poudarja, da je absolut zavedanje, ki se ne zaveda sebe. Absolutni od ničesar ločen, je prisoten v vsem in se ne zaveda samega sebe; tu gre za absolutno enost, brez dvojnosti. Nima niti konca niti začetka, je neskončen, kar je najbolje razumeti v pomenu, da časzanj preprosto ne velja. Absolut jeizvor življenja, je dom, iz katerega izhaja zavedanje in v katerem biva življenjskabit.Obenem je tisti brezoblični svet, v katerem se rodi opažanje. V njem se rodi zavest, ki se zaveda»jaz sem«. Potemtakem je absolut še najbliže krščanskemu pojmu Duh, v nekaterih vzhodnih filozofijah (npr. sankhya) pa izrazu puruša. Carl Gustav Jung, velikan evropske gnoze, ki je zgradil most med moderno zahodno psihologijo in psihologijami predmodernih družb, je dejal: »Moje življenje je zgodba o samouresničevanju nezavednega. Vse, kar leži v nezavednem, se hoče izraziti; tudi osebnost, ki se želi razviti iz svojih nezavednih pogojev in se doživeti kot celota.« Iz absoluta izhaja drugi, po naravi povsem nasprotni, izraženi, stvarni, aktualni svet, svet pojavnosti, oblik in neprestanih sprememb, v katerem je vse izraženo, a ni resnično. Običajno mu rečemo narava (v teoriji sanhkye: prakrti). V njem nastopajo – se porajajo in izginjajo – vse možne pojavnosti. Vsaka sprememba se prej ali slejizniči in vrne v osnovno stanje. Zato svet sprememb v primerjavi z absolutom ni resničen. Izraženi svet se v grobem deli na neorganski in organski del. Organski del predstavlja množica rastlinskih in živalskih vrst, ki jih opredeljuje raven zavesti. Najpopolnejši izraz Duha (absoluta, puruše) v izraženem svetu je človek. Smisel evolucije kot tudi smisel duhovnega razvoja človeka je, da se skozi reinkarnacijski cikel naposled prepozna kot poosebljenje Duha. Izraženi svet je svet polarnosti: vse lastnosti nastopajo v parih, ki izražajo nasprotja: svetloba in tema, vroče in mrzlo, visoko in nizko, zgoraj in spodaj itd. Dobro in slabo je umetna polarnost, ki je odvisna od presojevalčevih meril. Vsakršno lastnost je mogoče zares prepoznati le tako, da spoznaš njeno nasprotje. Kako bi vedel, kaj je svetlo, če bi obstajala le svetloba in nikoli ne bi bilo teme? Prenos idej iz absoluta v izraženi svet je nalogauma.Ta mora neskončno preslikovati v končno, kar ni preprosta naloga.V izraženem svetu se zaradi skrčitve neskončnosti na končnost pojavita dva nujna dogodka: začetek in konec, kar za živa bitja pomeni rojstvo in smrt. Vse v izraženem svetu je obsojeno na ta dva dogodka. Kar je rojeno, mora umreti. Kar je ustvarjeno, mora razpasti. Neskončnost se v našem svetu odrazi tako, da se (končni, časovno omejeni) dogodki ponavljajo, na videz brez konca. Tako je smrt lezačeteknovega življenja, enemu pojavu sledi drugi, en zaključen cikel sproži novega itd. Eckhart Tole pravi, da je vse, kar lahko zaznaš ali izkusiš, vse, o čemer lahko razmišljaš, le površina stvarnosti, manj kot vrh ledene gore. Tvoja pozornost je namenjena izraženemu svetu, svetu utvare, a tvoja bit prihaja iz neizraženega sveta,absoluta.Ker pozabiš drugo, se povsem izgubiš v prvem. SE NADALJUJE Zoran Železnikar Vir: www.prisluhni.si Komentarji (0) www.pozitivke.net