Vsa tri na videz različna vprašanja imajo enak odgovor – telesu primanjkuje aminokislin. Aminokisline so eden od osnovnih gradnikov naših celic, mišic in tkiv. Brez njih se ne morejo tvoriti krvne celice, živčni prenašalci, hormoni ...

Aminokisline predstavljajo okrog 20 odstotkov naše telesne teže. Če vemo, da je vode od 60 do 70 odstotkov, hitro postane jasno, da je to druga najpomembnejša sestavina, potrebna za življenje. Aminokisline so kot lego kocke: telo jih poveže v verige in tako sestavlja različne beljakovine. 

Iz dvajsetih osnovnih aminokislin telo ustvari sto tisoč različnih beljakovin! Osnovnih gradnikov, iz katerih nastanejo – esencialnih aminokislin, naše človeško telo ne more sintetizirati, zato jih moramo zaužiti. Takih je devet: histidin, izolevcin, levcin, lizin, metionin, fenilalanin, treonin, triptofan in valin.

Neesencialne kisline pa telo pridobiva z recikliranjem različnih virov beljakovin, ki so mu že na voljo. Teh je enajst: arginin, glutamin, tirozin, cistein, glicin, prolin, serin, ornitin, alanin, asparagin in aspartat.

Tako imenovani bazen aminokislin zajema celotno količino razpoložljivih prostih aminokislin v človeškem telesu. Velikost tega bazena pri odrasli osebi znaša od 120 do 130 gramov in se zamenja od tri- do štirikrat na dan, zato je treba telo redno oskrbovati z aminokislinami, deloma z biosintezo beljakovin, deloma pa s prehrano in prehranskimi dopolnili.

Ker zahodnjaki že zdaj uživamo preveč beljakovin, je na mestu vprašanje, ali jih resnično moramo dodajati? Razumeti je treba, da aminokisline niso sopomenka za beljakovine. Beljakovine so dolge kompleksne verige medsebojno povezanih aminokislin. Če naj iz beljakovin nastanejo aminokisline in nato iz njih to, kar telo potrebuje, jih je treba uspešno razstaviti in nato na novo sestaviti. Ta kompleksni biološki proces se imenuje biosinteza beljakovin.

Odrasel človek na dan potrebuje 0,8 grama beljakovin na kilogram telesne mase, otroci, nosečnice, doječe matere, športniki in starejši odrasli pa še nekoliko več. Če torej tehtamo 60 kilogramov, bo naše telo oskrbljeno z vnosom 50 gramov beljakovin na dan. To ne bi smel biti problem, saj zahodnjaki v povprečju vnesemo več kot 100 gramov beljakovin na dan. V teoriji je torej vse v redu. 

OD KOD PRIMANJKLJAJI?
Če želodec nima dovolj želodčne kisline, če slinavka ne izloča dovolj encimov za razstavljanje beljakovin, če v črevesju ni prave flore ali če v beljakovinah, ki jih uživamo, primanjkuje katere od esencialnih aminokislin, se lahko v procesu presnove marsikaj zaplete, tako da telo kljub polnemu krožniku beljakovin trpi pomanjkanje aminokislin. 
Ker zaradi slabega izkoristka telo hlasta po še in še, nastopi dodatna težava. Prevelik vnos beljakovin, predvsem živalskih, v telesu povzroči nastajanje znatno prevelikih količin kislih presnovkov, ti pa v tkivih spreminjajo pH in ustvarjajo zakisanost. Zakisanost pa je odlična osnova za številne patogene procese. 

Igro dodatno zaplete pomanjkanje katere od aminokislin. Podobno kot avto ni uporaben, če mu manjka eno od koles, tudi beljakovina brez ene od potrebnih aminokislin ni uporabna. Če nam manjka katera od esencialnih »lego kock«, bo proizvodnja beljakovin oslabljena, presnova pa bo pešala. 

Nekatere beljakovine, kot je denimo kolagen, so tako zapletene, da se pogosto primeri, da telesu zmanjka katere od sestavin, ki so potrebne za njeno pravilno oblikovanje. 
Če telo zaradi preutrujenosti, bolezni, staranja ali motnje v katerem od presnovnih procesov ne zmore zagotoviti vseh potrebnih aminokislin, jih je najlažje dodajati v prosti obliki. Te se hitro vključijo v telo, saj omogočajo takojšnje oblikovanje encimske aktivnosti za nastanek specializiranih beljakovin, ki so pomembne za delovanje telesnih funkcij. Zaužite aminokisline v prosti obliki (kapsule, prah) pridejo v obtok že po petnajstih minutah, zaradi česar so nadvse učinkovite pri zmanjševanju utrujenosti mišic in njihovem okrevanju ter pri regeneraciji drugih tkiv (lasje, nohti, koža, zobje ...).
Aminokislin pogosto primanjkuje tudi vegetarijancem in veganom. Pri rastlinskih živilih je izkoristek esencialnih aminokislin zelo nizek, po nekaterih ugotovitvah celo ne presega 18  odstotkov. Da je organizem ob vegetarijanski ali veganski hrani beljakovinsko ustrezno oskrbljen, je treba uživati veliko različnih rastlinskih beljakovinskih živil, tega pa večina vegetarijancev ne počne. 

V vseh naštetih primerih neravnovesje najlažje obvladamo z vnosom čistih aminokislin v prosti obliki. Seveda če ne vsebujejo sporne soje, če so pravilno formulirane in če so sestavine iz ekološke pridelave. 

Tamara Bukovec

Vir: www.zazdravje.net