| Piše: Tatjana Svete
 Prihod naših prednikov izza Karpatov je le učenjaška domneva
Slovenci smo na našem ozemlju staroselci. Nismo prišli v šestem stoletju nekje izza Karpatov. To potrjuje DNK rodoslovje. O tem smo se pogovarjali s prof. dr. Antonom Perdihom. O izsledkih DNK rodoslovja je napisal knjigo Izvor Slovencev in drugih Evropejcev. In kaj vse piše v njej?
Da smo Slovenci na svojih ozemljih staroselci oziroma avtohtoni, kažejo genske analize haploskupin na moškem Y kromosomu in rezultati analiz haploskupin na ženski mitohondrijski DNK. Prav to lahko razberemo iz slovenskega ljudskega izročila. Pa tudi iz jezikovnih, tlopisnih, etnoloških in mitoloških podobnostih med Slovenci in ljudstvi drugje v Alpah, v Skandinaviji in v Britaniji.
Zgodnjesrednjeveški prihod naših prednikov izza Karpatov je samo učenjaška domneva in stalno ponavljajoča se razlaga, za katero še vse do sedaj ni na voljo nobenega izvornega podatka. Prof. dr. Anton Perdih zato priporoča, da se nove ugotovitve, ki so pojasnjene v njegovi knjigi, vnesejo v izobraževalni sistem.
Koliko smo glede na raziskave populacijske genetike in DNK rodoslovja stari Slovenci?
Glede na žensko mitohondrijsko DNK, ki se prenaša samo z matere na otroke, kaže, da je med slovensko populacijo še sedaj prisotnih okrog 20 do 25 odstotkov prebivalstva z evropskimi predniki izpred več kot 30.000 let, večina ostalih pa je prišla s prihodom kmetijstva pred okoli 7500 do 6000 leti.
Jože Škulj je ugotovil, da je v Alpe od bronaste dobe do danes, to je v obdobju zadnjih tri tisoč let, prišlo samo sedem odstotkov novega ženskega prebivalstva. To pomeni, da podatki o ženski mitohondrijski DNK zavračajo domnevo, da bi bilo okrog Alp kakšno večje preseljevanje ljudstev v zadnjih tri tisoč letih.
Kaj pa kažejo podatki po moški liniji?
Podatki haploskupin na moškem Y kromosomu, ki se prenašajo samo z očeta na sinove, na hčere pa ne, kažejo, da je v Sloveniji enaintrideset odstotkov moških s haploskupino I, ki je prvotna in splošna evropska haploskupina in je sedaj značilna za južne Slovane. Osemintrideset odstotkov je pri nas moških s haploskupino R1a, ki je značilna med drugim za vzhodne Slovane in Indoarijce, ter osemnajst odstotkov moških s haploskupino R1b, ki je značilna za zahodne Evropejce.
Moških s haploskupino N, ki je značilna za ugrofinska ljudstva, pri nas ni. Že Jože Škulj je opazil, da je haploskupina N prisotna povsod na ozemlju za Karpati, pri nas pa je ni, kar pomeni, da naši predniki niso prišli izza Karpatov!
Kaj je haploskupina?
Haploskupina je dolgo zaporedje nukleinskih baz, ki ima nekatere mutacije enake pri velikem številu ljudi. Lahko pa se od človeka do človeka nekoliko razlikuje po drugih mutacijah in tako dobimo posamezne podskupine. Najstarejša znana haploskupina je stara več kot dvesto tisoč let in ni prednica nobene od teh, ki jih sedaj poznamo. Splošna evropska haploskupina I izhaja iz potomk haploskupine BT in je nastala pred okrog 43.000 leti.
Kaj o priseljevanjih ljudstev v Evropo in odseljevanjih iz nje povedo te haploskupine?
Ljudje s haploskupino I so nastali v Evropi pred okoli 43.000 leti in so pričeli poseljevati Evropo. Ves čas je bila haploskupina I po večini prisotna po nezaledeneli Evropi, njene veje pa so velikokrat izumrle ali skoraj izumrle.
Največja gostota haploskupine R1b, ki sedaj prevladuje v zahodni Evropi, je na zahodni irski obali, v Baskiji in Kataloniji, potem pa njen delež pada proti vzhodu. DNK rodoslovje kaže, da so ljudje s haploskupino R1b do pred okoli 16.000 leti še živeli nekje v srednji Aziji.
A ti predniki sedanjih zahodnih Evropejcev niso bili tisti, ki so prinesli v Evropo kmetijstvo. V Evropo so kmetijstvo prinesli nekaj tisoč let pred prihodom ljudi s haploskupino R1b predvsem ljudje s haploskupino G2a.
Kakšna je bila pri tem vloga ljudi s haploskupino R1a, še ni čisto jasno. Nastanek te haploskupine sega dvajset tisoč let nazaj v srednjo Azijo, verjetno na južnejšem območju kot zahodnoevropska haploskupina R1b. Največja pogostost te slovanske in indoarijske haploskupine R1a je sedaj v vzhodni Ukrajini in jugozahodni Rusiji, vzhodni Poljski in povsod okrog, močan pas pa sega tudi v Slovenijo. Drugje je manj prisotna, na zahodu pa je videti, kot da je bila tam iztrebljena. Njene arheološke in genetske sledi se pojavijo severno od Alp in Karpatov proti koncu mlajše kamene dobe.
Za severno Sredozemlje in Podonavje se jasno kaže, da so sem prinesli poljedelstvo predvsem ljudje s haploskupino G2a. V tem času so se v zahodnem Sredozemlju in Podonavju kmetijci pomešali s prvotnimi prebivalci. Od tod so kmetijstvo ponesli vse do Škotske in Skandinavije. Drugje pa so se prvotni prebivalci marsikje umikali pred prihajajočimi poljedelci v odročne kraje. Iz Podonavja so čez Karpate kmetijstvo prenesli tudi v porečje Visle in tam se je počasi širilo skoraj dva tisoč let. Kasneje, pred okoli 4500 do 3500 leti, ko so v zahodno Evropo vdrli predniki sedanjih zahodnoevropejcev, ljudje s haploskupino R1b, in napadali staroselce, so po nižinah prejšnje moške prebivalce večinoma iztrebili, na primer ljudi s haploskupino G2a.
Takrat je velik del ljudi s haploskupino R1a pobegnil na rusko ravnico in proti severu vse do Laponske ter deloma k nam. Z ruske ravnice so se potem širili tudi v Azijo. Ti ljudje so torej naredili krog iz srednje Azije v Evropo in potem nazaj v Azijo. Pred 4800 do 4400 leti so iz srednje Evrope pobegnili na rusko ravnico in potem iz ruske ravnice več ni bilo množičnih selitev nazaj. DNK rodoslovje tudi kaže, da se je del prebivalstva s haploskupinama I2a in R1a spet selil pred 2000 do 1200 leti iz Podonavja na rusko ravnico. To je bilo obdobje osvajanj Rimljanov in osvajanj Karla Velikega. Videti je, da sta obe ti obdobji zelo prizadeli prvotno prebivalstvo naših krajev.
Kako komentirate zakarpatsko teorijo?
Zakarpatska teorija je zgrešila tako čas kot tudi smer selitve. Kaže, da bo treba iskati izvor Slovencev najkasneje pred okrog 7500 leti ob uvajanju kmetijstva in nastanku trakokeramične kulture. Če ne že pred tem pri prvotnih ljudeh s haploskupino I pred 43.000 leti ali še več. Nakazuje se možnost, da so bili prvotni proto-Indo-Evropejci dejansko proto-Sloveni, ljudje s haploskupino I, ki so živeli v Evropi in na Bližnjem vzhodu.
Jezikovne, tlopisne, etnološke in mitološke podobnosti med Slovenci in ljudstvi drugje v Alpah, v Skandinaviji in v Britaniji ne izvirajo iz rimskega ali keltskega časa, temveč iz obdobja pred 4000 do 6000 leti ali celo prej, ko je bil po Evropi tostran Karpatov prisoten proto-slovenski kontinuum vse od Egejskega morja do Škotske in Skandinavije.
Ohranitev teh podobnosti in ostankov haploskupin I in R1a kaže, da v teh predelih, kjer sedaj ni več Slovencev, proto-slovensko prebivalstvo pred okrog 4000 leti ni bilo popolnoma iztrebljeno. In da je, čeprav je bilo v nekaterih področjih dejansko potujčeno, vendarle preneslo del svojega izročila na svoje potomce.
Kakšna mešanica smo torej Slovenci? Bi lahko dejali, da ženske ostajajo, moški pa se menjajo?
Da. Moški se skozi vso zgodovino iztrebljajo in si prilaščajo ženske. Slovenci smo pri obeh spolih močno genetsko mešani, imamo veliko moških haploskupin in imamo veliko ženskih. Recimo tri glavne moške in štiri glavne ženske haploskupine, kot smo jih našteli prej.
To pomeni, da je priliv ženskih genov od drugod manjši?
Tako je. Do prihoda kmetijstva so bile v Evropi ženske ene vrste, to je bila haploskupina U, recimo proto-slovenska. Moški pa so bili v glavnem haploskupina I, tudi proto-slovenska.
To so tisti, ki so preživeli zadnjo ledeno dobo?
Da. Nastali pa so pred približno 40.000 leti, preživeli so zadnjo ledeno dobo in se po njej razširili po vsej Evropi. Do kam na vzhod so prišli, še ne vemo. Verjetno do Urala in tudi na Bližnji vzhod. Nekaj podatkov kaže, da so verjetno bili tudi na Bližnjem vzhodu. Kurdi imajo kar precej haploskupine I. Moja domneva je, da so ljudje s haploskupino I razvili kmetijstvo na Bližnjem vzhodu, potem pa so od drugod začeli prihajati drugi in si osvajati to ozemlje, kjer se je bolje živelo. In da so imeli s seboj tudi svoje ženske.
Ker je zanimivo, da je s prihodom kmetijstva v Evropo prišla pretežno moška haploskupina G2a, z njo pa še vsa mešanica ženskih haploskupin. Na Bližnjem vzhodu so se ženske vse pomešale, moške so v glavnem iztrebili, po prihodu kmetijstva se pa ženski del v Evropi ne spreminja več kaj dosti; videti je, da so večinoma prišli le moški vojaki, pobili moško konkurenco in si prisvojili njihove ženske.
Zakaj je sploh pomembno vedeti resnico o izvoru narodov? Je pomembno, kdo so praprebivalci Evrope?
Ni pomembno, dokler ti nihče nič noče. Ko pa to drugi uporabljajo kot izgovor, da nas podrejajo, tlačijo in izkoriščajo, tedaj pa je to zelo pomembno. Zakarpatska teorija je bila razvita ravno zato, da bi opravičili, da Germani zasužnjujejo Slovane oziroma Slovene in jih potujčujejo. Teorija, da smo mi prišli v šestem stoletju, je bila razvita namensko. In značilno slovensko je, žal, da so to teorijo pri nas nekritično uveljavili naši, v nemškem okolju vzgojeni učenjaki, takoj po tem, ko smo se rešili nadvlade Germanov.
In mi, ki vemo, da so bili naši predniki tu že več deset tisoč let, ne bi smeli proti temu ugovarjati? Še genetika ne podpira te teorije. Zakaj bi morali imeti okupatorji prav, okupiranci pa ne?
Zdaj nismo več okupirani, pa svoje zgodovine še nismo popravili …
Da, ker smo še vedno tako hlapčevski, ker so nas stoletja vzgajali v hlapčevstvu. Že približno tri tisoč let večinoma nismo samostojni in ves ta čas se je pri nas izvajala negativna selekcija. Vsi sposobni so morali drugam in so se tam potujčili. Vsi krepki in vojaško sposobni so bili vzeti v prve vrste v vojski, da so umrli. Tu je ostajala ponižna raja, ki je še sama sebe tlačila.
Če pa pogledamo posoško staroverstvo, je to bila silno miroljubna ureditev, a zelo učinkovita. Zelo me je presenetilo, ko sem slišal komentar od naših profesorjev na Fakulteti za družbene vede, ki so zgroženo rekli, da je bila ureditev meritokratska, to pomeni, da so bili najboljši izbrani za vodje. Oni pa zagovarjajo demokratično ureditev, to pomeni, da naj bi vladalo ljudstvo. A ta prastara lokalna ureditev, ki so jo vodili najboljši, je uspešno delovala desettisoče let. Vzdržala je, dokler jih R1b ljudje, predniki sedanjih zahodnih Evropejcev, niso začeli napadati pred približno 4500 leti in jih niso pred okoli 2000 leti dokončno podjarmili.
Kako dolgo ste to vse študirali?
Od drugega razreda osnovne šole. Moja prva učiteljica je bila nečakinja slovenskega zgodovinarja, geografa in arheologa Simona Rutarja (1851-1903). V drugem razredu osnovne šole nam je povedala marsikaj o zgodovini Slovencev; tudi stvari, o katerih se potem v Jugoslaviji ni smelo več govoriti.
Na primer?
Recimo, da je bil Ljudevit Posavski, ki je umrl leta 823, slovenski knez, ki se je uprl Frankom, ker ni hotel plačevati višjih davkov od dogovorjenih. Franki so ga napadali, on jih je pa vedno premagal. Potem so se pa Franki povezali s Hrvati, ki so tedaj bivali okrog Knina. To je bila majhna vojaška skupina. Ko so Franki desetič napadli Ljudevita, so ga Hrvati napadli v hrbet in Franki so ga premagali. Franki so tedaj Hrvatom v zahvalo dovolili mejo na reki Kolpi, ki pa je niso takoj mogli zasesti, raje so zasedali bogata dalmatinska mesta. Dubrovčani pa da so bili prvotno Srbi, ki so se pokatoličanili in s pravoslavnimi Srbi niso šli več skupaj.
Kdo pa je torej gradil Bosanske piramide pred več kot 30.000 leti?
Tedaj so na tem ozemlju živeli naši predniki, proto-Sloveni, ljudje s haploskupino I in njihove predniške haploskupine. Domnevamo lahko, da so jih gradili naši predniki, saj drugih skupin tedaj tam ni bilo. Pri Bosancih je še zdaj največ haploskupine I, kar šestdeset odstotkov, haploskupine R1a je šestnajst odstotkov in le tri odstotke haploskupine R1b. Hrvati, ki živijo v Bosni in Hercegovini, imajo še več staroselskih genov, kar triinsedemdeset, Srbi pa šestintrideset odstotkov.
Oboji so torej za Hrvate oziroma Srbe proglašeni potomci prvotnih pra-Slovenov. Bošnjaki so potomci Slovenov, prav tako je bilo veliko Slovenov proglašenih za Hrvate in Srbe. Za Srbe je bilo proglašenih dvainštirideset odstotkov Slovenov, Srbi pa imajo tudi osemnajst odstotkov severnoafriške haploskupine E1b. To pomeni, da je med Srbi tudi veliko potomcev prišlekov.
V šoli so nas učili, da so bili Bošnjaki svobodni, potem so jih podjarmljali z vzhoda Srbi, z zahoda pa Hrvati. V tistem so jih napadli še Turki. Bošnjaki so rekli, da pravoslavci nočejo biti, ker niso Srbi, katoličani tudi ne, ker niso Hrvati. Sprejeli pa so muslimanstvo, ker so s tem dobili tudi višji status od svojih prejšnjih okupatorjev. Njihova kultura se je pomuslimanila, genetsko so pa dokaj čisti potomci staroselcev.
Kako dolgo pa je kdo avtohton v Evropi, če gledamo jezikovno?
Če gledamo po jezikovnih skupinah, so recimo Romani v Evropi jezikovno avtohtoni največ 3200 let, Grki največ 3700 let, Kelti največ 4500 let, Germani pa tudi ne več kot 3200 let; prej germanstva tu ni bilo. Prišli so, del moških iztrebili, ženske si prisvojili, to se pravi, da so ženske avtohtone od prej. Med Germani je tudi precej ljudi s haploskupino I, ki pa so prvotni Evropejci, ti so avtohtoni več kot 40.000 let.
Leta 1996 so jezikoslovci in računalničarji v ZDA računalniško analizirali indoevropske jezike. Ugotovili so, da so germanski jeziki začeli nastajati iz satemskega jedra, kar pomeni iz praslovenščine. Pomešali so se z nekimi drugimi jeziki, nato so prevzeli še italske in keltske značilnosti in iz vsega skupaj se je potem razvila germanščina. Potem je nek kitajski jezikoslovec primerjal kitajščino in nemščino in ugotovil, da je med njima zelo veliko jezikovnih podobnosti. Oba jezika sta kentumska.
Tam nekje pred 50.000 leti so se ljudje od nas širili čez Rusijo proti vzhodu, tam je pred približno 36.000 leti nastala haploskupina R, ki je dala podskupini R1a in R1b. Ti so se iz srednje Azije po koncu poledenitve priselili v Evropo. R1a ljudje so prišli recimo na področje sedanje severne Francije, Nemčije, Poljske, Belorusije.
R1b ljudje so se ustavili ob srednji Volgi, kjer so domnevno iztrebili prvotne I ljudi. Sčasoma so se širili proti jugu in pred okoli 6000 leti so udarili v Bolgarijo, pobrali vso tamkajšnjo zgodnjebronasto industrijo ter napadali in ropali tudi po Panonski nižini. Slovensko ljudsko izročilo ima spomin nanje kot na pasjeglavce in volkodlake. Proti njihovim vpadom so pred 6000 leti naredili prva gradišča na Dolenjskem. Ko so vse izropali, so se umaknili nazaj na vzhod Črnega morja, od tam so vdrli v Mezopotamijo, Egipt, srednjo Afriko, kjer jih je veliko, in prek severne Afrike na Pirenejski polotok in od tam po zahodni Evropi.
Napadali so tudi naše kraje. In pred njimi so R1a ljudje iz Francije in zahodne Nemčije pobegnili v Rusijo in od tam na vzhod do severne Kitajske. Iz kitajskih zapisov vemo, da se je del teh ljudi pomešal s Kitajci in je ustanovil kitajsko državo, druge pa so nagnali na zahod. Zdi se, da so ti potem postopoma prišli v Evropo. Po kateri poti, še ne vemo. Ampak očitno so po neki poti prišli do Skandinavije, kjer so že bili proto-Kelti. Z njimi so se pomešali, prevzeli oblast in do konca razvili germanske jezike. Še preden sem prebral ugotovitve kitajskega jezikoslovca, mi je v nemščini padla v oči končnica -ng. Denimo Ordnung, Bedingung … Germanski jeziki jo imajo, prav tako jo poznajo v kitajščini, mandžurščini in še v nekaterih južnoazijskih jezikih.
Tatjana Svete
SREDNJEEVROPEJKA IZPRED 10.500 LET
 3D rekonstrukcija obraza je narejena po okoli 10.500 let stari ženski lobanji, ki jo hranijo v Paleontološkem muzeju v Münchnu. Avtorja rekonstrukcije sta Marco Silvestri in Giancarlo Tomezzoli. Članek o tej 3D rekonstrukciji in slike sta objavila v Zborniku četrte mednarodne konference Evropski staroselci (Založništvo Jutro, 2006); konferenca je bila v Ljubljani leta 2006. Najnovejši podatek pa je, da je imela ženska mitohondrijsko haploskupino U5b in je bila torej ena v vrsti prvotnih Evropejk.
Silvestri in Tomezzoli sta zapisala: »Lobanjo so našli v Oberkasslu pri Bonnu. Videti je dobro obnovljena, popolna in ne veliko spremenjena ter brez sledi resnih bolezni. Ženska je bila stara od petnajst do petindvajset let. Vzroka smrti ne moremo ugotoviti. Ker lobanja ni videti preveč različna od lobanj sedanjih ljudi in ker je bila ženska, kot je videti, zdrava, je smiselno predvidevati, da se debelina tkiv na njej ni dosti razlikovala od debeline tkiv sedanjih mladih Srednjeevropejk oziroma Američank srednjeevropskega izvora.
Predvidevava, da je imela svetlo kožo in svetle obrvi, lase in oči. Rekonstruirani ženski obraz ni videti drugačen, kot so obrazi sedanjih Srednjeevropejk. Zaradi dobre ohranjenosti lobanje in smiselnih predpostavk o videzu lahko rečeva, da je rekonstruirani 3D model obraza in njegov umetniški prikaz dober približek videza dekleta, ki je živelo v würmskem času zadnje poledenitve.«
GENSKE RAZISKAVE ODKRIVAJO NAŠO ZGODOVINO
Prof. dr. Perdih pravi, da rezultati DNK rodoslovja kažejo tudi na naslednje možnosti:
• Da je znamenita piščal iz jame Divje babe I na Cerkljanskem, ki so jo našli leta 1995, morda izdelek ljudi s haploskupino BT, torej sodobnih ljudi in ne neandertalcev, kot to danes učijo v šolah.
»Leta 1999 je pokojni prof. Mitja Brodar (1921–2012), slovenski geolog, arheolog in paleontolog, v jubilejni petdeseti številki Arheološkega vestnika napisal, da najdbe iz tistega časa, kot je tudi ta piščal, kažejo, da so to naredili naše vrste ljudje in ne neandertalci. Potem pa je ravno v tistem času prišla ven teorija, da so naše vrste ljudje nastali v Afriki pred petdeset tisoč leti in naša takrat mlada generacija arheologov je to prevzela. To se pravi, da šestdeset tisoč let stare piščali niso mogli narediti naše vrste ljudje. A hipotezo, da so naše vrste ljudje nastali v tropski Afriki pred petdeset tisoč leti, so njeni avtorji že preklicali. V šolah pa jo še vedno učijo, zgodovine pa tudi ne popravijo.
Iz genskih in drugih raziskav namreč vemo, da so naše vrste ljudje v naših krajih preživeli veliki potop. Pred približno 68.000 leti je v sredino Tihega oceana padel velik meteorit, ki je povzročil velikanski morski val, visok nekaj deset kilometrov. Preplavil je Avstralijo, velik del Azije, Afrike in Amerike. In povsod iztrebil veliko ljudi. Naše vrste ljudje v naših krajih so to preživeli, zato je povsem možno, da so lahko oni naredili to piščal. Je pa res, da arheologi dozdaj v jami niso našli ostankov ne neandertalca ne naše vrste ljudi. Nobenega še niso odkopali, zato bi morala to ostati odprta možnost; je pa vsaj petdeset odstotkov možnosti, da so to naredili tedaj živeči ljudje, haploskupineod BT do F. Haploskupine I tedaj še ni bilo.
Piščal pravzaprav ni neka pastirska piščal, na kar nakazuje ime, temveč je to popolno glasbilo. In sicer aerofono glasbilo. Pihalo, ki ima največji glasovni razpon. Nanjo je lahko akademski glasbenik in umetnik Ljuben Dimkaroski zaigral lestvico kar sedemintridesetih poltonov.«
• Da slovensko ljudsko izročilo o divjih možeh, divjih babah, vilah … izvira izpred 6000 do 7500 let in govori o tem, kako so ljudje s haploskupino G2a in morebiti R1a – kmetijci – dojemali prvotne prebivalce s haploskupino I.
»Slovensko ljudsko izročilo govori o ›divjih ljudeh‹, ki so živeli v višjih predelih. Videti je, da so bili ti nabiralci in lovci in da so govorili jezik, podoben tistemu, ki so ga govorili kmetovalci v dolinah. Po našem ljudskem izročilu so se bili namreč sposobni sporazumevati o zelo podrobnih stvareh.
S kombinacijo arheologije in genetike so ugotovili, da so se recimo v Panonski nižini ljudje s haploskupino I, torej prvotni prebivalci, pomešali s prihajajočimi kmetijci s haploskupino G2a. In ustvarili so novo kulturo, ki se je širila po večini Evrope, to je tako imenovana trakokeramična kultura.
Prvotni prebivalci so se drugje pred kmetijci umikali v bolj zakotne predele, kjer so še živeli po svoje. S kmetijci so pa prihajali včasih v stik in domnevam, da je to ustno izročilo odsev spomina kmetijcev, ki so živeli v plodnih ravnicah, na prvobitne prebivalce, ki so živeli višje in na malo drugačen način. Baba tedaj ni bila zmerljivka, kot je sedaj, ampak je bil nagovor. Ob vdoru R1b ljudi pa so morali tudi nižinci bežati v višje predele, tam so se pomešali s prvoselci. In ko je bila nevarnost mimo, so šli skupaj v ravnice in zdaj smo pomešani, kot smo.«
• Da pripoved o Kralju Matjažu izvira vsaj izpred štiri tisoč let, iz časov spopadov z vdirajočimi ljudmi s haploskupino R1b, ki so govorili takratno turščino.
»Ker je v izročilu o Kralju Matjažu izrecno poudarjeno, da so Tur(k)i napadali z zahoda, to je bilo pa pred približno štiri tisoč leti, se pravi, da smo tedaj že imeli svoje voditelje. Zdaj mu pravimo Kralj Matjaž, kako so mu tedaj rekli, ne vemo, ker nimamo podatkov.
Tudi star slovenski običaj ustoličevanja vojvod izvira že izpred okoli štiri tisoč let, lahko pa tudi že mnogo prej. Tudi to je povezano s Kraljem Matjažem. Tudi nastanek gradišč je odgovor na vdiranje ljudi s haploskupino R1b, ki so takrat vdirali z zahoda.«
ANTON PERDIH
Prof. dr. Anton Perdih, rojen leta 1939 v Zatolminu, je diplomiral iz kemijske tehnologije in doktoriral iz kemije. Od leta 1974 do 1999 je bil na predhodnici sedanje Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo univerzitetni učitelj za živilsko tehnologijo, biotehnologijo, del organske kemijske tehnologije ter sanitarno kemijo. Bil je mentor okoli sto diplomantom, petnajstim specializantom, trinajstim magistrantom, šestim doktorantom. Sam ali s soavtorji je objavil več kot dvesto znanstvenih in strokovnih prispevkov v mednarodnih in domačih znanstvenih oziroma strokovnih publikacijah, je soavtor štirih patentov, sam ali s soavtorji ima okoli dvesto nastopov na znanstvenih in strokovnih konferencah.
Po upokojitvi raziskuje na področju matematične kemije in izvora Evropejcev. Bil je urednik zbornikov mednarodnih konferenc projekta Korenine slovenskega naroda v letih od 2001 do 2008.
VAS ZANIMA GENSKA ANALIZA VAŠIH PREDNIKOV?
Kogar zanimajo predniki, si lahko gensko analizo, kdo so bili njegovi predniki, naroči prek spletne strani Familytreedna.com. Moški si dajo analizirati na kromosomu Y in pa haplotip 111 markerjev ter mitohondrijsko DNK, ženske pa samo mitohondrijsko DNK.
Genska analiza se dela prek sline. Pošljejo vam ovojnico, v kateri so plastična posodica in navodila. Navadno je notri vatirana paličica, z njo si podrgnete po ustih in jo daste nazaj v posodico, v kateri je konzervirna tekočina, zaprete, daste v kuverto in pošljete nazaj. Analizo potem dobite po pošti.
Že pred leti si je dal analizo narediti tudi prof. dr. Perdih. Po analizi je bil njegov oče praevropejec haploskupine I, mama praevropejka haploskupine U.
»Včasih so določali le glavne skupine. Danes določajo tudi podskupine. Sem potomec dveh vej praevropejcev, ki sta živela 40.000 let nazaj. Da, to so bili proto-Sloveni. Slovenci se imenujemo šele, odkar smo se razšli s Slovaki in Čehi. Drugače pa smo bili Sloveni,« še pojasnjuje prof. dr. Perdih.
Da smo Slovenci na svojih ozemljih avtohtoni, kažejo genske analize haploskupin na moškem Y kromosomu ter na ženski mitohondrijski DNK.
Podatki o mitohondrijski DNK Slovenk zavračajo domnevo, da bi bilo okrog Alp kakšno večje preseljevanje ljudstev v zadnjih tri tisoč letih.
Zakarpatska teorija, da smo mi prišli v šestem stoletju, je bila razvita zato, da bi opravičili, da Germani zasužnjujejo Slovane oziroma Slovene in jih potujčujejo.
»Če pogledamo posoško staroverstvo, je to bila silno miroljubna ureditev, a zelo učinkovita.«
Računalniška analiza indoevropskih jezikov je pokazala, da so germanski jeziki začeli nastajati iz satemskega jedra, kar pomeni iz praslovenščine.
Prof. dr. Anton Perdih (Foto T. Svete)
Avtorica umetniške slike, narejene po 3D rekonstrukciji Marca Silvestrija in Giancarla Tomezzolija, je slovenska slikarka Lili Garbajs. Naslikala jo je maja 2019.
Prvine slovanskih jezikov v baskovščini ter v semitskih in indijanskih jezikih
Slovenščina je prajeziku najbližja
Ivan Topolovšek je genialen, a nepriznan slovenski jezikoslovec. V njegovem času so vsi jezikoslovci iskali le razlike med jeziki, sam pa je iskal in tudi našel velike podobnosti in sorodnosti med besedami v jezikih narodov, ki sicer zgodovinsko, časovno ali zemljepisno niso prav nič povezani. Že pred koncem devetnajstega stoletja je Topolovšek odkrival fascinantne podobnosti med slovenskimi besedami oziroma besedami drugih slovanskih jezikov ter baskovskimi, irskimi, kaldejskimi in hebrejskimi besedami, pa celo sorodnimi besedami iz nam docela neznanih indijanskih jezikov, kot sta kečuanščina in ajmarščina.
Odkrite neštete sorodnosti je pripisal njihovemu skupnemu jezikovnemu prasorodstvu, saj je zagovarjal tedaj priljubljeno tezo o enotnem izvoru človeštva; to so na začetku dvajsetega stoletja izpodrinile rasistične teorije in je nato za skoraj sto let izginila, danes pa je že splošno sprejeta znanstvena resnica.
Celotno človeštvo ima torej en sam izvor in na samem začetku je imelo tudi en sam skupni prajezik, iz katerega izvirajo prav vsi jeziki. Topolovšek seveda še ni mogel vedeti, da je temu prajeziku od vseh jezikov še najbližja ostala prav naša slovenščina, kar je nesporno dokazala šele moja malenkost v enaindvajsetem stoletju. Je pa Topolovšek nesporno odkril besedne prvine slovanskih jezikov v baskovskem jeziku ter v semitskih in indijanskih jezikih, kar je nato dokazal s po sto in več nespornimi primeri takšnih skupnih besed, ki pa jih je vse nato razložil in prikazal še v več drugih jezikih. Ta knjiga je nadvse zahtevno in kompleksno delo, saj vsebuje nekaj ducatov različnih jezikov in črkopisov, kar pa nam razkrije, da je bil Topolovšek velik poliglot, zaradi njegovega eruditskega znanja pa je tudi pravi primerek slovenskega vseveda, ki so do danes pri nas sicer skorajda že povsem izumrli ali pa se le modro skrivajo.
Avstrijska oblast Topolovškovih odkritij oziroma njegovih knjig ni niti skrila niti prepovedala, sta pa to potem storili obe Jugoslaviji, tudi s knjigami njegovega soborca Žunkoviča, avtorja knjige Kdaj so Slovani prišli v srednjo Evropo. Njunih knjig, ki so jih celo na veliko ponatiskovali, niso prepovedali, je pa oba avtorja doletela težka usoda in žalostna smrt. Bila sta pač prezgodnja petelina, ki jih prve zakoljejo. Žunkoviča, ki je bil vojaški častnik, so kazensko invalidsko upokojili že pred prvo svetovno vojno, Topolovšek pa je bil Miklošičev študent, vendar ni mogel diplomirati, ko se je Miklošič upokojil in je svojo stolico predal hrvaškemu nacionalistu Vatroslavu Jagiću. Zato se je nato moral preživljati kot najnižji pisar in je dobesedno stradal, medtem ko je ves svoj čas posvečal svojemu pionirskemu in genialnemu jezikoslovnemu raziskovanju, naposled pa je osamljen in zapostavljen preminul v ljubljanski umobolnici na Studencu.
Oba sta bila pravzaprav naša prva venetologa z začetka dvajsetega stoletja in tudi naši vodilni venetologi iz druge polovice dvajsetega stoletja – pater Tomažič, Šavli in Bor – so prve argumente in spoznanja črpali prav iz teh njunih dveh knjig, ki sta kot globoka vodnjaka, polna hladne in osvežilne vode resnice o naši zakriti preteklosti, ki jo razkrivata vsak po svoje; Žunkovič z izredno zanimivimi in zelo pisanimi arheološkimi, zgodovinskimi, zemljepisnimi in jezikovnimi dokazi, Topolovšek pa z izjemnimi, podrobnimi in obsežnimi študijami besed in njihove sestave, ki jih nato najdeva v povsem različnih jezikih.
Oba sta pri svojem dokazovanju prav po detektivsko domiselna in genialna, niso pa pomembna samo njuna nesporno ugotovljena dejstva, temveč tudi načini in postopki preiskav in argumentacij, ki sta jih sama iznašla in nato spretno uporabljala. Pri svojem delu nista imela prav nobenih pravih vzorov ali zgledov, oba sta namreč orala ledino, vsak na svojem polju zanimanja, vendar sta skupaj posejala semena, ki so nato po sto letih znova zrasla v bogato žetev, ki jo lahko danes vsi, ki nas vsaj malce zanima prava preteklost Slovencev in človeštva, požanjemo že samo s tem, da pozorno preberemo njuni knjigi.
Peter Amalietti
IZ TOPOLOVŠKOVE KNJIGE
»Najodličnejši in najbolj pravi vir baskovščine je slovenski ljudski jezik, kot ga danes govorijo na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem, v jugovzhodnem delu Koroške, Gorici, na področju Trsta, v severozahodni Istri, Benečiji in na jugozahodu Madžarske. V prid nekdanje povezave Baskov s Slovani govori na najbolj očiten in prepričljiv način sorodnost baskovščine s slovanskimi jeziki. Ujemanju vseh bistvenih potez lahko sledimo vse do podrobnosti: isti koreni, enako tvorjenje besed s pomočjo dodajanja pripon. Najdemo enaka imena za dan in noč ter za mnoge druge naravne pojave, za družbeno življenje, za dele telesa in bolezni, za hrano in dele obleke.«
»Indijanska kečuanščina se ujema z jezikom Indoevropejcev in Semitov in tu znova prevladajo še zlasti slovanski elementi. Skladnosti so zelo opazne, gradnja besed je tako enaka, da na kakšno naključno podobnost tukaj ne moremo niti pomisliti. Našli smo kečuanske besede za sorodstvena razmerja, dele telesa, oblačila, jedi in pijače, bivališče, leseno ključavnico obešanko, vreteno, več naprav, glasbila, obrambna orožja, živali (sesalce, ptice, dvoživke, plazilce, ribe, žuželke, lupinarje …), rastline, naravne pojave, praznovanja, višje bitje, hudiča in za številne druge pojme, ki se povsem skladajo z indoevropejskimi besedami, še posebej pa z besedami slovanskih jezikov.« |
NE ZAMUDITE
