Priznam, zataknila sem se. Le zakaj?

Zato, ker že nekaj časa uživam v svojem življenju, ker počnem stvari, ki me veselijo, ker že nekaj let komaj čakam ponedeljek, da lahko grem v službo delat tisto, v čemer res uživam, z ljudmi s katerimi se razumem, ker me ima družina rada in jaz njih, ker obožujem svoje prijatelje, s katerimi znamo iz vsakega skupnega druženja potegniti tisto, kar daje življenju večjo vrednost.

Ker živim na enem koščku raja, obdana s prelepo naravo in enkratnimi sosedi in ker imam še en košček raja doma, kjer je moja družina. Ker se že nekaj časa ne obremenjujem več z vsemi ostalimi ljudmi, saj vem, da poskušajo ravno tako polno živeti svoje življenje, kot ga poskušam jaz.

Vsak se trudi na svoj način in prav vsak izmed teh načinov je popolnoma pravilen. Vem, da smo tukaj na tej zemlji vsi enaki, čeprav smo tako drugačni. Sonce sije na vse na enak način, od našega notranjega pogleda pa je odvisno kako ga bomo videli. Drugačni smo tako zunaj kot navznoter. To je tisto, kar me znova razveseljuje, da na celem svetu niti dva človeka nista enaka. Da se lahko vsak dan od vsakega, ki ga srečamo na naši poti nekaj naučimo.

Nekateri nam pokažejo zrcalo, pogledamo v njihove oči in vidimo delček sebe ali pa so od nas toliko razlikujejo, da poskušamo ugotoviti, ali nam je to kar vidimo všeč in ali je to nekaj, kar bi tudi sami radi imeli. Se učimo, rastemo, na lastnih izkušnjah, skozi izkušnje drugih, naučimo se ene lekcije za drugo in gremo naprej, hodimo skozi življenje, vsak dan bogatejši, zrelejši, srečnejši.

In to je tisto. Se sprašujem, če mi gre preveč dobro, mi je prelepo. Ne sprašujem se, kako dolgo bo trajalo. Ker vem, da je prav vsak na dan na tem planetu neponovljiv in je prav vsak dan točno takšen kot si ga narediš, kot si ga želiš čutiti. Zato lahko sedaj, ko sem prelila vse občutke v pisano besedo rečem le, da je človekova sreča odvisna od tega, kako dojema sebe in svet ter ljudi okrog sebe.

Smo v dobi, ko so vse informacije na dosegu roke, neprenehoma in takoj. Od nas je odvisno, kako jih bomo dojemali, se nanje odzvali in na kakšen način bomo dopustili, da vplivajo na nas. Od nas je odvisno kakšen človek bomo v svojem notranjem svetu in kakšnega se bomo kazali svoji okolici. Ali bomo sočloveku ponudili nasmeh in opazili, kako to vpliva na nas.

Ko bomo dojeli, da je prav vse odvisno le od nas samih, da imamo le sami moč, da vplivamo na sebe, potem… upam, da se bomo vsi nekje zataknili in živeli na takšen način vsak dan.

Vsak na sebi, lasten srečen način.