Večina bolnih oseb se zateka k bioenergetikom z namenom, da dobijo energijo in se s tem pozdravijo. V očeh »bolne osebe« je bioenergetik nekdo, ki ima več energije in zato lahko zdravi. Bolna oseba smatra, da nima dovolj energije in zato potrebuje pomoč. Kaj naj bi ta pomoč bila.
Skoraj vsi potrebujejo ob sebi nekoga, ko se počutijo slabše. Ta bližina bi jim dala toplino, razumevanje in občutek pripadnosti posebno sedaj, ko je oseba bolna. Zakaj pa jim ni dovolj bližina osebe? »Bolna oseba« se smatra za bolno in da nima dovolj energije, celo to, da ima pomakanja energije in to v določenem predelu.
Ker je naše telo zelo inteligentno to zazna kot »ukaz« in ustvari bolezen. S tem naj bi se oseba iztočila določenih negativnosti, ki jo bremenijo in motijo. Povečini gre za pretekle izkušnje, za zaznavanje določene vibracije kot motnjo. Ker je občutek neprijeten, ga oseba takoj označi za negativen in nezavedno določi najšibkejši del telesa za bolnega.
Zdaj ima bolezen in zdaj lahko določi svoj položaj. Situacija je razumljivo opredeljena in določena. Za osebo obstaja šele zdaj možnost rešitve, saj zdaj ima razlog za to. Rešitev, oziroma ozdravitev je novost za osebo, saj potrebuje osvežitev in novo energijo za nadaljnje spremembe. Torej impulz preteklega dogodka, vživite v tega, odziv na to-reakcija, opredelitev, razlaga in določitev mesta.
Kje je zdaj ta bližnja oseba, da bolna oseba sprejme podporo? Ob določitvi in razlagi nastale situacije se stanje osebe spremeni, ker ugotovi, da ne potrebuje samo bližino in podporo nekoga, temveč potrebuje zdravljenje, saj zdaj ima fizično bolezen. Um prevzame glavno vlogo, kot vedno, vendar ima najlažjo pot do fizičnega telesa, saj ga oseba ne zazna pravočasno in zato dovoli reakcijo vse do tega, da se zgradi umska tvorba, to je bolezen.
Družba nam je privzgojila in v večini primerov, skoraj 99% celo prirodila način razmišljanja, da smo odvisni od drugih in da nimamo lastne energije za samo ozdravitev, torej potrebujemo pomoč. Potrebujemo nekoga, ki nas bo vodil in povedal kaj se z nami dogaja. Zaradi potrebe po pripadnosti in zaradi mišljenja, da smo soodvisna socialna bitja, se oseba podredi in preda nekomu ki to zna, nekomu, ki ve kaj se z osebo dogaja.
Sama mislim, da je ravno ta primanjkljaj največja težava na poti do sebe, na poti do zaznavanja svojega telesa. Torej ta praznina, ta razdalja med drugimi in nami samimi.
Zdaj, kdo je ta oseba, ki ve kaj se z nami dogaja? V mislih »bolne« osebe, je to oseba, ki ima veliko energije, nekdo, ki je močna oseba, nekdo ki veliko moli, ki je razsvetljena, nekdo, ki živi zelo sveto življenje in se predaja drugim. V mislih se porodijo vse lastnosti osebe, ki jo potrebuje za svojo ozdravitev. S svojim telesom se vedejo kot s predmetom.
Ko se jim recimo pokvari avto, ga odpeljejo mehaniku, da ga ta popravi, seveda pričakujejo da bo avto popravil in ko to stori, ga primerno plačajo. S tem je stvar rešena, avto je zdaj popravljen in služi svojemu namenu. Ker oseba ni mehanik, je avto predala pooblaščenemu serviserju, ki je zato pristojen in s tem je rešila stvar.
Ravno tako se obnaša s svojim telesom. Svoje telo zaznava kot predmet in ga zato želi na nek način »popraviti«. Vpliv družbe je ta, da nas je naučila imeti razdaljo s svojim telesom, s svojimi občutki, s svojimi zaznavami,…Ker ima človek močen nagon pripadnosti in je socialno bitje je to sprejel brez obotavljanj.
Se pravi zobobol potrebuje zobozdravnika_ ico, želja po znanju potrebuje učitelja_ ico, psihološke težave potrebujejo psihologa_injo, bolezen potrebuje zdravnika,… Naučeni smo, da nimamo vsega potrebnega znanja, da bi se sami lotili tega kar se nam zgodi. Se pravi bolna oseba gre k zdravniku ali k bioterapevtu_ki.
Um je označil, da nima zadostnega znanja za samoozdravitev in da ni strokovnjak, zato preda in zaupa zdravitelju_ici.
Kaj se takrat začenja dogajati? Z vidika razuma se začne dogajati ogromno zadev, um ima vedno več razlag za to ali za ono, da bi opredelil in vedno znova zaključil situacijo, saj jo drugače ne more sprejeti. Toda nas ne zanima kaj se dogaja z umom.
Um je zelo enostavno »pogruntati« z opazovanjem in zavedanjem, ter ga tako z distanco opazovati in ne reagirati nanj. S pravo tehniko meditacije je to zelo enostavno narediti. Toda to sedaj ne bom razlagala, temveč bom poizkušala prikazati kaj se dogaja z energijami nas samih in z energijo zdravitelja_ico.
Ob gledanju in videnju aure in celotnega energijskega telesa je zgodba popolnoma drugačna. Zanimivo mi je pa vedno, kako ljudje nasedajo in se vedno znova prepričujejo, da je kot si sami želijo da je. Torej kaj se dogaja z našim energijskim telesom? Poizkušala bom to prikazati v več korakih, da bo slika bolj jasna.
1. Oseba ko pride k zdravitelju_ici:
Oseba na levi strani je »bolna oseba« A, na desni je zdravilec_ka B. Oseba A »pokaže« svoj majnko in svojo potrebo osebi B tako, da stisne energijsko polje ob »prizadetem« mestu, zato, da dobi energijo. Oseba B od reagira na to in razširi svojo polje, kjer ima oseba A stisnjeno polje.
Zelo jasno in razvidno je, da oseba A ne prejema energije od zdravilca_ke, saj sta njuni energijski polji vsaka v svojem telesu in ob njem. Toda ali se dogaja kakšen pretok ali kakšne vibracije v tem predelu zdravljenja? Pri zelo dobrih zdravilcih_kah se dogajajo prenosi mikro vibracij, prenosi frekvenc, zelo inteligentnih mikro sporočil. Vendar gre povečini za igro energijskih polj in samo za prikaz energije, kako naj bi le ta izgledala.
Primer: sem lačen, želim jesti. Grem k zdravitelju, da mu to povem in le ta mi pokaže hruško. Pokaže mi kako izgleda, ko je oseba sita in ne lačna. To zaznam in dobim informacijo, vendar mislim, da mi je zdravilec hruško dal, vendar tega ni storil, jo je samo pokazal. Mislim, da sem ozdravljen lakote, zdaj ko vem kako zgleda biti sit. Gre za prenos informacij in ne prenosa zdravilne energije, kar ni slabo, ni pa to kar oseba pričakuje od zdravitelja_co.
Za primerjavo bi lahko temu rekli homeopatski prenos energije, majhna količina z veliko informacijo. Bolna oseba dobi zmotno informacijo, da je zdaj ozdravljena, ker je začutila in sprejela informacijo, vendar do ozdravitve ni prišlo, vsaj za zdaj ne. Veliko bioenergetikov celo pove, da gre lahko na začetku za poslabšanje stanja, čeprav tolmačijo to tako, da se bo zdaj začelo čiščenje negativnosti. Po eni strani je res tako, ker oseba to pričakuje in zato to tudi sprejme in točno tako se bo začelo dogajanje v telesu.
2. »Ozdravljena« oseba :
Dejansko oseba ne prejme nobeno energijo, ampak samo informacijo, zato se začne proces samozdravljenja. Ta proces samozdravljenja bi se lahko pričel brez vsega tega scenarija. Brez druge osebe, brez zdravitelja, brez vsega…celo vedenje ni potrebno. Človek ima mogočno energijsko polje, ki je zmožno velikih stvari, to da se lahko samo ozdravi je za človeško energetsko polje zelo naravna stvar. Največja napaka je na koncu, ko pride do zahvale in poveličanja zdravitelja_ice in celo do govorjenja o tem kako je ta oseba mogočna in kako močno energijo ima.
Drugi to slišijo in gredo probati ali deluje to tudi pri njih. Seveda, da deluje, saj so vnaprej programirani in imajo željo in isto pričakovanje kot oseba pred njimi. Tudi oni si želijo dobiti energijo. Tudi oni želijo nekaj dobiti in verjeti v drugo osebo, saj so tako naučeni. Dejansko gre škoda tudi zdravitelju v tem primeru, saj se tako jača njegov/njen ego in samo verovanje, da je res tako, da ima zdraviteljsko energijo.
Ob gledanju aure se vidi popolnoma drugačna realnost.
Večina bolnih oseb se zateka k bioenergetikom z namenom, da dobijo energijo in se s tem pozdravijo. V očeh »bolne osebe« je bioenergetik nekdo, ki ima več energije in zato lahko zdravi. Bolna oseba smatra, da nima dovolj energije in zato potrebuje pomoč. Kaj naj bi ta pomoč bila. 
