Zlomljeno krilo podpira opornica.

Vseeno letim,
naslanjam se veter.
Zamahi kril so previdni,
bolj togi, manj odločni in rahli.

To krilo se še opira nanjo.
Morda iz navade,
morda pa ga res še boli.

Čutim zamolčano drhtenje,
ki si želi svobodno
počesati perje peruti,
opornica mu tega ne pusti.

Še veter se boji
zaplesti v puhaste kodre,
me ponesti v višine
in gnati moja jadra svobodno, po navdihu.

Porežem vezi in osvobodim togo krilo.
Boli, opornice ni.
Perut pa drhti vedoč,
da je uporabna, čeprav se še celi.

Ko tako letim,
se perut, ki celi, krepi.

Z opornico to ne bilo možno.
Ostala bi njena ujetnica.

Diši mi svoboda.
Ko tako letim,
se perut, ki celi, tudi krepi.