Avstralska je legenda znana,
ki o trnovkah govori,
naravnemu zakonu dana
je moč, usodo jim kroji.

Ko ptice gnezdo zapustijo,
bodeči grm iščejo
in vztrajno vsepovsod letijo,
da končno ga le najdejo.

Na divji veji trn čaka,
je najostrejši, dolg zelo,
prav tja jih sila vleče taka,
da ptice nanj se usedejo.

Zaradi trnja v bolečini
zapojejo tako lepo,
da vse utihne v daljini,
prisluhne sinje še nebo.

Zapojejo najslajšo pesem,
ki v bolečinah se rodi,
pojo vse dokler še živijo,
ves svet v krasoti ostrmi.

Ko spev ta v svoji muki hudi
pojo najlepše iz srca,
ne vejo, da ta pesem tudi
življenje njihovo konča.

Ljudje posledice poznamo,
za tisto, kar škoduje nam,
pa ne glede na to ravnamo,
da pot gre tja in ne drugam.

Zabadamo si trnje bridko,
a si težko pomagamo,
saj radi bi dobili bitko,
ovir pa ne premagamo.

Žal mnogokrat kot tiste ptice,
stvari najlepše srečamo,
ko najdemo trpljenja klice,
in v bolečini srečni smo.