Ko v izraelsko-palestinskem sporu poleti nekaj kamnov ali kakšna raketa in ko se glede tibetanskega strahu pred invazijo večinskega ljudstva na Kitajskem Hanov oglasi Dalajlama, je to prvovrstna novica za svetovne medije.

Agonija Saharcev, ljudstva na severozahodnem robu Afrike pa zelo redko zaide na strani zunanje politike, čeprav gre za zadnjo afriško kolonijo, ki je morda najbolj jasen primer borbe za neodvisnost v današnjem svetu in žal tudi eden manj znanih konfliktov.

Zahodna Sahara, dežela izjemno bogata z naravnimi viri leži na severozahodni obali Afrike in je bila do leta 1975, ko sta jo okupirali dve sosedi, Maroko in Mavretanija, španska kolonija oz. njena najjužnejša provinca. Maroška zasedba je bila rezultat pohlepa in poskusa odvrnitve domače javnosti, od nakopičenih notranjih problemov. Invazija je izzvala dolgotrajno in krvavo vojno s Saharci.

Mavretanija se je že kmalu umaknila iz ozemelj, ki jih je okupirala, ta pa je nemudoma zasedel Maroko, ki vse od okupacije naprej sistematično krši človekove pravice. V invaziji leta 1975 je bila večina Saharcev prisiljena v begunstvo v sosednji Alžiriji, kjer še vedno živijo v petih begunskih taboriščih v nemogočih vremenskih in bivalnih razmerah, odvisni zgolj od tuje pomoči.

Humanitarna kriza se poglablja in je že presegla tisto v Darfurju. S svetovno gospodarsko krizo in tudi zaradi same dolgotrajnosti situacije pa je tudi pomoč donatorjev usahnila. Saharci, ki so ostali pod maroško okupacijo, doživljajo eno najhujših kršitev človekovih pravic na svetu. Kljub vsemu se po več kot osemintridesetih letih okupacije še vedno niso odpovedali upanju in nenasilnemu boju za svoje pravice.

Zahodna Sahara je ena izmed najbolj minsko onesnaženih območij na svetu. Maroška in mavretanska vojska sta na območju velikem 266.000 km² postavljali mine, kasetne bombe in ostala ubojna sredstva. Maroška vojska še vedno uporablja mine in kasetne bombe v Zahodni Sahari za vojaške namene, saj se učinkovitost tega orožja ni končalo s prenehanjem sovražnosti med sprtima stranema v konfliktu leta 1991. Mine so postavljene tudi ob 2720 km dolgem obrambnem zidu, ki ga je Maroko gradil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Oseba, ki nehote stopi na mino in jo aktivira, je tista, ki je poškodovana in postane minska žrtev. Eksplozija mine lahko povzroči slepoto, trajno invalidnost, saj ljudje najpogosteje ostanejo brez rok ali nog, ali celo smrt. Minske žrtve, ki preživijo eksplozijo pogosto potrebujejo amputacijo, protezo in rehabilitacijo, do konca svojega življenja. Če je minska žrtev otrok, bo ta v svojem življenju potreboval približno 35 različnih protez, kar je dodatno ekonomsko breme, saj so proteze zelo drage.

Več Saharcev letno umre zaradi min, še več pa je tistih, ki jih mine ranijo in pohabijo, a jim kakovostna obravnava, rehabilitacija in reintegracija v družbo pogosto ni dostopna in ostajajo težko zaznamovani za vse življenje. Preživele žrtve min pogosto ostanejo invalidi in proteze morajo menjavati vsakih tri do pet let, otroci celo vsakih šest mesecev.

Vojna je pustila za seboj mnogo nevšečnosti in posledic, s katerimi se še vedno spopadamo. Ena izmed teh posledic so področja, polna protipehotnih min. Zahodna Sahara se na število položenih min na km² površine v svetovnem merilu nahaja na vrhu lestvice.

Inštitut za študije Zahodne Sahare si prizadeva ozaveščati javnost in politike o minski problematiki; spodbuja rešitve tega problema ter nagovarja tako politične kot tudi vojaške moči, naj odpravijo minska polja. Mine ne izbirajo svojih žrtev. Mine ne vidijo in ne sodijo ljudi po rasi, veri, spolu ali starosti. Žrtve min so naključne. Otroci, ženske, nedolžni. Zato so mine ene najzahrbtnejših orožij. So nevarne in nepredvidljive. Postopki za odstranitev teh pa so dragi, počasni, nevarni in zelo naporni. Mine so trajno orožje in njihov rok trajanja ni omejen.

Naša pomoč bo namenjena žrtvam in preživelim neeksplodiranih ubojnih sredstev in eksplozivnih ostankov vojne, za doseganje ekonomske neodvisnosti, izboljšanje socialne in gospodarske vključenosti ter izboljšanje kakovosti življenja. Naš način ni kratkotrajnost. Naš način je trajno izboljšanje življenja posameznika.

Zagotavljanje zdravstvenega varstva v saharskih begunskih taboriščih je finančno zelo omejeno. Veliko zdravil, ki jih je že sicer težko dobiti, so na voljo z že potečenim rokom trajanja. Obravnavanja kompleksnih poškodb ali kroničnih obolenj je malo in preživeli navajajo, da potrebujejo vsaj eno obliko medicinske oskrbe ali psihološke obravnave. Mesečni strošek oskrbe 30 varovank in varovancev, ki trenutno bivajo v Centru in so odvisni povsem, od tuje pomoči znaša 700.00 evrov.

Inštitut za študije Zahodne Sahare zbira finančna sredstva za ustrezno rehabilitacijo in nakup protez. Glede na svetovno gospodarsko krizo in posledično upad pomoči, je vsak prispevek še kako dobrodošel.

Na vas se obračamo s prošnjo, da nam z donacijo omogočite uresničitev zastavljenih ciljev. Zavedamo se, da so trenutne gospodarske razmere resnično hude in nenaklonjene donacijam. V kolikor bi želeli postati naš podpornik in glede na vaše finančne zmožnosti, vas naprošamo za enkratno donacijo.


Donatorska sredstva zbiramo na tekočem računu številka SI56 2900 0005 0803 122 , odprtem pri UniCredit Banka Slovenija d.d.

Za vse dodatne informacije smo vam na voljo na tel. 041 336 979

Za vašo pomoč se vam najlepše zahvaljujemo.