Evropska komisija je konec junija objavila dolgo pričakovani predlog proračuna za naslednjo »sedemletko«. Komunikacije predloga z evropsko javnostjo se je lotila na način, da smo tudi tisti, ki nam tovrstna razprava povzroča nelagodje zaradi diskurza, ki je poln številk, plusov in minusov, količnikov gor, faktorjev dol, itd., prišli na svoj račun.

Sporočilo pripravljavcev proračuna za obdobje 2014-2020 je bilo jasno in vzpodbudno: Evropskim državljanom ponujajo inovativen in ambiciozen proračun, saj zahteva povečanje celotnega proračuna EU za 4,8 odstotka* in uvaja zamisel o uvedbi novih virov lastnih dohodkov, poleg tega pa proračun od davkoplačevalcev ne bo terjal dodatnega denarja, v zameno pa nam bo ponudil več kot doslej. To je sicer nekoliko v neskladju s staro ekonomsko resnico, da dodatni strošek na koncu vedno plača potrošnik ali v tem primeru državljan. Tudi Evropski unija ima dober PR oddelek.

Pomembno orodje evropske solidarnosti bo po njihovo v novem finančnem obdobju nadaljevalo svojo nalogo in jo še izboljšalo, če bodo tudi njene članice pripravljene stati za veliko evropsko idejo, katere cilj je spodbujanje gospodarskega razvoja celotne Unije.
Vendar pa ima vsaka zgodba dve plati. Nikakršna forenzična raziskava dokumentov predlaganega proračuna, ki je sestavljen iz skupnega predloga o proračunu in bolj podrobnega opisa vseh izdatkov, ni potrebna za sklep, da je poudarek optimizacije predloga proračuna na ukrepih, ki bodo poskrbeli za večjo liberalizacijo in povečano konkurenčnost. Pri zagovornikih socialnih pravic pa to povzroča nelagodje.

Res je, predlog proračuna naredi prostor za povečanje proračunskih sredstev na številnih področjih, kot sta recimo izobraževanja in kultura. Še več, kultura je recimo postala ena od »novih prednostnih nalog«. V duhu rebalansa slovenskega proračuna, ki je kulturi grozil s štirikrat večjim rezom kot za ostala področja, bi lahko bila evropska logika razdeljevanja javnih sredstev popotnico pri glasovanju glede le-tega v slovenskem parlamentu.

Vendar pa se predlog Evropske komisije na področju kulture močno osredotoča le na kulturne in ustvarjalne industrije, ki se skoraj izključno osredotočajo le na gospodarsko rast. Ta omejen pogled na vlogo in potencial kulture, najbolj vitalnega micelija družbe (tako slovenske kot evropske), lahko osiromaši priložnosti (drugačnega) razvoja, ki jih ponuja ta sektor. Mirovni inštitut recimo je nekoč dokazal, da evropska kultura in umetnost, ki je mnogo več kot pa samo kulturne in ustvarjalne industrije, zaposluje veliko več ljudi, kot pa evropska avtomobilska industrija. Torej zakaj ne razdelimo radodarnega proračunskega kolača med vsemi raznovrstnimi akterje v kulturni sceni, ki ustvarjajo dobrobit v evropski skupnosti?

»Kultura ne gre v lonec«
To je pred kratim izjavil eden od slovenskih parlamentarcev kot odgovor na peticijo »Proti krčenju sredstev v kulturi!«. Moja mama, ki je seveda najboljša kuharica na svetu, pa me je naučila, da najboljšo jed naredijo na pogled skromne sestavine, presežek pa presenečenje tistih sestavin, od katerih pričakuješ najmanj. Le voljo in možnost kreativnega razmišljanja je treba imeti.
Dodatnih 465 milijonov evrov, ki jih Evropska komisija predvideva za področje kulture znotraj proračuna za obdobje 2014-2020, bo tako imelo smisel (in bo skuhalo okusno jed) le v primeru, da se bo oddaljila od obstoječe razvoje (kuharske) paradigme, ki se je že izkazala za neuspešno.

Anela Bešo, samostojna ustvarjalka na področju civilne družbe

Besedilo izraža osebno stališče avtorja in ne stališča Evropske komisije.

* Avtorica zapisa je ta podatek pridobila z lastno primerjavo podatkov iz finančnega okvirja 2007-13 in 2014-2020 in iz spletne strani http://newsletter.cultureactioneurope.org/newsletter-july-2011.html

Vir: www.euekspres.eu