Odkar so znanstveniki utemeljili obstoj recipriverseksluzonov* (števil, ki so vse razen tega kar so), strašno nerad navajam številke. Ker pa jih navajajo drugi, jih meni zato mogoče niti ni treba.

S številkami je utemeljena nadvse zanimiva zgodba o biodizlu. Na kratko, odkar so zaslutili, da so zaloge fosilnih goriv omejene, so se mnogi domislili, da bi gorivo pridelovali iz oljne repice, konoplje ali kake druge rastline. Vendar se računica ni izšla, preprosto zato, ker konvencionalno kmetijstvo za proizvodnjo ene kalorije česarkoli porabi nekajkrat preveč kalorij, kot bi bilo primerno.

To je celi zgodbi o kmetijski proizvodnji biodizla dalo negativen prizvok in na veljavi je pridobilo gorivo, pridelano iz odpadnih jedilnih olj. Skratka, na odpadek so začeli gledati kot na nekaj, kar bi bilo dobro vrniti v obtok.

Eden od prijemov izboljšanja učinkovitosti porabe energije je namreč tudi čim daljše zadrževanje energije v sistemu. Najboljši primer za tako ravnanje je opazovanje dogajanja na stranišču. Fekalije imajo namreč ob lastnosti, ki se je zavedamo vsi, tudi precejšnjo energijsko vrednost. To je eden izmed razlogov, zaradi katerih kmetje zbirajo iztrebke domačih živali in jih trosijo po njivah. Tisti, ki so se lotili proizvodnje bioplina, znajo povedati, da povprečno sranje zadostuje za pripravo skodelice čaja. Puščavski nomadi pa so zadevo skrajno poenostavili in preprosto zakurijo s kravjeki. Konvencionalni arhitekti o fekalijah razmišljajo takole: znebiti se jih, čim prej, če je potrebno ob tem porabiti še deset litrov pitne vode, toliko bolje. Vendar so v krajih, kjer ni kanalizacije, probleme začeli reševati tudi na druge načine.

Eden izmed takih je dvoprekatno kompostno stranišče. V slovenskem prostoru so stranišča na štrbunk, tiste male hišice, le malo večje od vrat, na katerih je ponavadi lina v obliki srčka, najboljši približek. Med spomini na moje otroštvo obstaja tudi spomin o stranišču na domačiji mojega očeta. Stalo je tik ob gnojišču, človeški iztrebki so se sami po sebi mešali z gnojem in se tako vključili v kmetijsko proizvodnjo. S časom se je povezava med gnojiščem in straniščem na štrbunk izgubila. Fekalije iz današnjih stranišč na štrbunk pronicajo prosto v podtalnico, in povzročajo močno in težko obvladljivo obremenitev okolja.

Za razliko od stranišča na štrbunk so kompostna stranišča nadgrajena z bistroumno pogruntavščino usmerjanja fekalij. Pri kompostnih straniščih je dno stranišč nepropustno, tako da lahko vse lastne proizvode uporabimo v lastnem sistemu. Urin lahko razredčimo z vodo in z njim neposredno zalivamo vrtnine. Nekateri ga tudi pijejo, vendar jaz na to gledam kot na jemanje zdravil, skratka raje ne bi. S trdim prispevkom naše prebave pa je potrebno biti bolj previden. Iz higienskih razlogov ga je dobro sproti zasipavati z organsko 100% razgradljivimi dodatki. Pri izbiri zasipnega materiala se moramo zavedati, da je naše blato izjemen vir dušika, ki ima v procesu kompostiranja pomembno vlogo. Za nemoteno kompostiranje z dušikom bogatih organskih odpadkov pa potrebujemo še močan vir ogljika. V odvisnosti od lokalnih razmer je blatu že na izvoru primešan delež toaletnega papirja, če za zasipanje uporabimo žaganje pa smo zagotovo na pravi poti. Ko je prvi skladiščni prostor v kompostnem stranišču poln, začnemo uporabljati drugega. Po določenem času se zmes v prvem prekatu že razdiši; to je čas, ko ga je potrebno izprazniti.

Za to opravilo so predvideni različni postopki. Eden preprostejših je kidanje. Iz vej, zemlje, trave … in materiala iz kompostnega stranišča napravimo kompostni kup, počakamo, da se dogajanje v njem umiri, ga presejemo in na jagode. No, tu večina sogovornikov reče: »Ups, poleg dušika človeške fekalije vsebujejo še marsikaj, česar si ne želimo dobiti v usta«. In res je tako. Primerneje je s tem kompostom pognojiti rastline, ki jih uporabljamo za zastirko, recimo gabez, koprivo ali preslico. S temi rastlinami nato zastreti vrtnine in tako energijo v svojem sistemu zadržati še eno leto.

Energijo, katere glavni namen do sedaj je bil uničevanje pitne vode, smo tako vklopili v naš sistem za več let, lahko bi celo rekli za vedno.

Več na: http://janezbozic.wordpress.com

* Doglas Adams; O življenju vesolju in sploh vsem; prevod prof. dr. Alojz Kodre -mojster za vse; Tehniška založba Slovenije;1989; Ljubljana; str: 40.