Približno dvanajstina ljudi je rojenih v znamenju Dvojčkov, toda to niso "astrološki dvojčki". Prav tako ne gre za sorojence, dvojčke, trojčke in druge, tiste torej, ki so se isti materi rodili v časovnem razmiku nekaj minut.

"Astrološki dvojčki" so ljudje, ki si niso v sorodu, so pa se rodili na isti dan, po možnosti časovno in krajevno čim bližje. To pomeni, da ima tak par ljudi razmeroma podoben horoskop. Neredko ima tudi zelo podobne lastnosti, okuse, izbiro kariere, interese in podobno.

Najbolj osupljiv primer iz zgodovine predstavljata John Hemming, sin rudarskega mogotca, in kralj George III, ki sta se rodila v isti porodnišnici v Londonu ob 7.48 na dan 4. junija 1738. Njuni življenji sta bili dobro dokumentirani, zato je bilo zapisano, da je oče prvega umrl ter posle prepustil sinu na isti dan, kot je umrl kralj George II in vladavino prepustil sinu. Oba sta na stara leta trpela za izgubo spomina. Poročila sta se na isti dan (8. september 1761) in imela enako število otrok tudi ustreznega spola. Tudi umrla sta na isti dan, 29. januarja 1820 ob skoraj istem času. (Ta primer je kasneje ameriškemu pisatelju Marku Twainu služil za navdih pri pisanju romana "Kraljevič in berač".)

Takih primerov ni malo. Verjetno najbolj znan "par" iz današnjega sveta slavnih sta dosedanji ameriški predsednik George W. Bush in filmski igralec Sylvester Stallone, oba rojena (v razmiku približno pol dneva in vsega sto kilometrov drug od drugega) 6. julija 1946. Tudi Laura Bush, predsednikova žena je imela "svojega" astrološkega dvojčka, in sicer je bil to kontroverzni "umetnik seksa in drog" Robert Mapplethorpe, rojena pa sta bila 4. novembra 1946 (Mapplethorpe je leta 1989 umrl za aidsom).

Med številnimi drugimi primeri (na internetu lahko najdemo desetine spletnih strani, ki se ukvarjajo z iskanjem astrodvojčkov – astrological twins) omenimo še nekaj najbolj znanih parov:

Tudi če se ne bi lotili preučevanja njunih življenj in iskanja vzporednic – kajti Darwin in Lincoln se osebno nista poznala in nikoli srečala! -, pa že kratek pogled na njuni življenjski poti, kaj šele branje njunih biografij nakaže veliko podobnosti, ki jih ni mogoče spregledati. Oba sta bila vizionarja, strpna, svobodnega duha, uporniška, na svoj način genialna, toda istočasno oba tudi precej odmaknjena, vsekakor pa precej skregana z duhom časa, v katerem sta živela. Za razliko od premnogih "prezgodnjih ptic" v zgodovini, bodisi takih, ki so svetu prinesli novosti, ki so se za pomembne oziroma celo ključne izkazale veliko kasneje, nemalokrat celo po njihovi smrti, bodisi takih, za katerimi ni ostala nobena sled, pa naj ni bilo beležk o njihovem delu ali pa so njihove ideje skupaj z njimi zgorele na kaki grmadi, sta tako Darwin kot Lincoln s svojimi revolucionarnimi prepričanji uspela premakniti svet, zakoreninjena mišljenja tedaj uveljavljenih struktur.

A podobnosti tu še ni konec: oba sta zgodaj izgubila materi; oba sta imela napeta odnosa z očeti; oba je prizadela prezgodnja smrt otroka; oba sta se srečevala z religioznimi predsodki; za oba je bil značilen nemiren, skoraj požrešen um; vsak zase in vsak na svojem področju sta sprožila svetovni revoluciji; oba sta potrebovala več kot dvajset let za svoj življenjski uspeh; oba sta postala skoraj mitski osebnosti; oba sta trpela za depresijo (pri čemer je Darwin bolehal tudi za stalnimi težavami z želodcem in kroničnimi glavoboli) in nobeden od njiju svoje veličine ni uspel dokazati in utrditi prej kot v srednjih letih – Darwin je svoje kronsko delo objavil pri petdesetih, Lincoln pa je bil za predsednika izvoljen še leto kasneje. Oba sta veliko dajala na svojo zasebnost, ki sta jo ljubosumno čuvala. Tako je Darwin svoja prijateljstva vzdrževal le preko pisem in se po vrnitvah s svojih znanstvenih poti zadrževal skoraj izključno na svojem podeželskem posestvu, medtem ko je Lincoln, čeprav bolj človek javnosti, pazljivo razvil svojo podobo kmetavzarja, ker mu je povsem ustrezalo, da so njegovi tako prijatelji kot sovražniki podcenjevali njegovo izjemno, skoraj makiavelistično  politično spretnost in sposobnost.

OSUPLJIVE PODOBNOSTI
Če naj bi razumeli njun prispevek, moramo najprej osvetliti obdobje, v katerem sta ta velikana živela. Rodila sta se v času vladavin Georgea III v Angliji in (drugega mandata) Thomasa Jeffersona v ZDA. Doba razsvetljenstva se je umaknila dobi romantike. središče človekovih vrednot sta bili prepričanji, da je Bog ustvaril svet in da je človek krona božjega stvarstva. In Darwin, oseba daleč od današnje podobe znanstvenika, je v takem času začel kot amaterski prirodoslovec, zbiralec hroščev in kamnosledec, dvaindvajsetletni bogati sin, ki si je potem, ko se je nekaj časa spogledoval s poklici zdravnika in pridigarja, lahko privoščil pot z raziskovalno ladjo kot "potnik, ki bi lahko delal družbo pri kapitanovi mizi". Njegov oče, ki ga je hotel na vse načine odvrniti od poti, misleč, da gre le za še en način izkoriščanja očetovske naklonjenosti, je kasneje lahko opazoval popolno sinovo preobrazbo v zagretega in do deloholizma (vse do smrti) predanega znanstvenega duha, skeptičnega in radovednega do take mere, da mu ni bilo težko obrniti vsake trditve, na katero je naletel, sina, ki je sam in golorok spremenil teorijo biologije in obenem postavil nove standarde za profil znanstvenika. Za Darwina je bila značilna tudi njegova govorica, ki je bila tako zapletena, da so se z njim mogli pogovarjati samo visoki znanstveniki. Toda še najbolj neverjeten preobrat v Darwinovem življenju pa je bil dejstvo, da se je iz človeka, ki bi kaj lahko preživel svojo dobo na dosežkih in bogastvu prednikov, zlasti očeta, razvil v self-made man, človeka, ki se je ustvaril sam.

Lincoln se je v podobnega samoustvarjenega človeka razvil na precej bolj konvencionalen način. Enako kot Darwin se je tudi on učil počasi. Sprva se je kot fant šolal malo tu in malo tam, dobro obvladal trigonometrijo in se izučil za zemljemerca (kar je bila tedaj v Ameriki precej perspektivna poklicna smer) in na svojo roko prebiral pravnike, na primer Blackstona, da bi se izuril na tem področju. Na izust je znal citate iz Biblije in Shakespeara. Ko je pri štiridesetih že služboval v Predstavniškem domu, je za mentalno razgibavanje vadil Evklidovo geometrijo.
Če je bilo suženjstvo v Angliji prepovedano že leta 1772, pa je bilo onstran oceana čisto uradno v veljavi še vse do 1833. Toda tudi zatem odpravljanje suženjstva v praksi ni potekalo v skladu s sprejetimi zakoni, kar je sčasoma pripeljalo do prevelikih razlik med državami na severu in na jugu Združenih držav ter naposled do državljanske vojne med Severom in Jugom. Iz tistega časa Lincoln kot predsednik države ni bil le zagovornik odprave rasnega razlikovanja (ki marsikje še danes praktično ni uveljavljena), ampak se je znašel v položaju, ko se je – tudi spričo vojaških neuspehov Severa, ki je zagovarjal enakopravnost – marsikdo na glas spraševal, za kaj v tej vojni sploh gre, ali za ohranitev svobode in države na Severu ali za prepoved suženjstva. V slovitem govoru pri Gettysburgu je Lincolnov politični genij prišel do izraza v najboljši možni obliki. Človek, ki je bil znan kot pikolovski zbiratelj besed in fraz, ki mu kdaj utegnejo priti prav (zapisoval si jih je na listke, ki jih je potem hranil v žepu, suknjiču ali celo v klobuku) in je znal svojo pisano ali govorjeno besedo piliti v neskončnost, je bistvo cele vojne povedal v enem samem stavku, "dolgem" 29 besed, in zatem v obrazložitvi, ne daljši od 272 besed. Medtem ko je njegov predhodnik na govorniškem odru, svoja prepričanja utemeljeval kar dve uri (kar v tistem času niti ni veljalo za "dolg govor"), je Lincoln končal v pičlih dveh minutah in sedel, še preden so se poslušalci dobro pripravili nanj – in poanti njegovega govora vse do danes nihče ne oporeka.

Lincolnovo politično izhodišče je stalo na dveh stebrih: izjemen občutek za to, kaj bi bilo mogoče napraviti v določenem trenutku in velika sposobnost spremeniti svoje mišljenje, se prilagoditi okoliščinam, rasti. Toda če se je Lincoln skozi svojo kariero izkazal za pronicljivega zapisovalca, analitika in zlasti govornika, katerega besede so sveže in močne še po dveh stoletjih, je Darwin od vseh zapisanih znanstvenih besedil le eno napisal tako, da ga je mogoče brati kot literarno delo. Tudi on si je stalno delal zapiske in jih potem urejal, pa tudi najrazličnejše spiske. Celo pred zaprositvijo za roko svoje bodoče žene je napravil zelo dolg spisek razlogov za in proti zakonski zvezi. Njegovo prvo objavljeno delo, "Potovanje z Beaglom", ni nič drugega kot prepis neskončne vrste opažanj in beležk, ki jih je napravil na petletni raziskovalni vožnji. V njegovem znanstvenem razvoju ni nikakršnega heureka! trenutka. Šele dve leti po vrnitvi s potovanja in potem, ko je prebral delo ekonomista Thomasa Malthusa, ki govori o vojni med ljudmi za vire, do katere bo prišlo zaradi prenaseljenosti, je Darwin dobil, kar je iskal – bistvo teorije, ki govori, da se le najbolj sposobne in prilagodljive vrste lahko obdržijo, medtem ko ostale izginejo v prahu zgodovine, torej osnovni koncept ideje o naravni selekciji.

SPRETNO IZMIKANJE CERKVI
Tako kot je bil Darwin navdušen nad svojim odkritjem, je bil po drugi strani tudi prestrašen, saj se je zavedal njegovih posledic. V pismih prijateljem znanstvenikom je priznal, da je njegova teorija ne nek način kot "priznanje umora". Ni niti čudno, da svoje teorije ni objavil takoj – kar dvajset let je "sedel na njej"! Namesto tega je začel s serijo zvezkov, v katerih je svojo teorijo brusil in prečiščeval, da bi bila bolj spremenljiva, v njih pa je počasi prišel tudi do tako temeljnih vprašanj, kot sta na primer "Ali imajo živali zavest?" in "Od kod prihaja ideja o Bogu?". Namesto da bi bil pri podajanju svoje snovi avtokratski, učiteljski, je mogoče v njegovih spisih na mnogih mestih naleteti na priznanje, da marsičesa ne ve ali ne razume, ter na številna retorična vprašanja. Ker pa je znal tudi dobro prodajati, je delal tako, da ne bi izgubil kupcev – vse je napisal tako, da bi bralci razumeli tvar in se ne bi odvrnili od njega. Že sam začetek knjige se sploh ne ukvarja z bistvom, ampak je posvečen tistemu, kar so tedanji ljudje poznali najbolj – z vzrejo domačih živali. Njegov veliki um je opazen vsepovsod, toda v velikodušni, odkritosrčni in vedno spoštljivi maniri, to pa je kvaliteta široke osebnosti, ki ustvarja za druge, za svet.

Zanimiv je tudi odnos obeh mož do vere in Boga. Če je Darwin že sam svoje delo umeščal v nevarno območje bogokletnosti in seveda tudi – ne glede na vso previdnost in evidentne poskuse omilitve svojih trditev – trčil ob cerkveno strukturo, katere ni omajal nič manj kot Martin Luther dobra tri stoletja ali Galileo dobri dve stoletji prej, potem je Lincolnov primer zelo drugačen. Njegov pravniški partner, William Herndon, je prisegal, da je Lincoln ateist, in vendar so njegovi govori polni oslanjanja na Boga ter božjo voljo. Posebej v primeru, ko mu je zmanjkalo retoričnih prijemov, je kar rad posegel za "trdnejšimi" argumenti, kar v močno krščanski deželi, kot so bile ZDA, ni moglo zgrešiti namena. Znan je primer, ko se je na Boga v enem samem odstavku skliceval kar šestkrat. Toda na katerega Boga? Lincoln je sicer verjel, vendar se ne ve točno, v kaj. Tako je svoj drugi inavguracijski govor temeljil na trditvi "Bog ima svoje lastne namene", in ker so vse njegove besede kronisti zapisovali kot suho zlato, je znano, da prav nikoli ni trdil, da bi bil "Bog na njegovi strani".

ŠE DANES SE SLIŠIJO NJUNE BESEDE
Oba, Darwin in Lincoln, sta bila revolucionarja, seveda v takem smislu, da sta presegla mišljenje in omejitve, ki so bile v veljavi v času, ko sta živela in delovala. Še dandanes zveni njuno delo moderno, to pa zaradi njune predčasnosti in zaradi dejstva, da je nadaljnji razvoj človekovega razmišljanja njune ugotovitve presnavljal neprimerno bolj počasi in z opaznim odporom. Letos, ob obletnici njunih rojstev, je tako debata o Božji kreaciji še vedno živa in po drugi strani Lincoln ni bil zadnji, ki je zahteval rasno enakopravnost; tudi novi ameriški predsednik Obama ima glede tega veliko poslanstvo, da o ubitih aktivistih Martinu Luthru Kingu, Malcolmu X in mnogih drugih ne govorimo.

Če se vprašamo, kakšen bi bil svet brez njiju, to lahko za seboj potegne številne špekulacije. Lincolnova izvolitev za predsednika je za seboj nemudoma potegnila odcepitev južnih držav, toda vojna med Severom in Jugom, ki je temu sledila, se zdi neizogibna – do nje bi nedvomno prišlo prej ali kasneje. Da je bil prav Lincoln v celi kampanji ključni dejavnik tudi še kasneje, se je izkazalo kmalu po njegovi prezgodnji smrti – ideja se je razvodenela, proces enakosti ras pa se je zavlekel globoko v naslednje stoletje. Kljub temu Lincoln ostaja velikan – njegove besede so jasni svetilnik na poti k enakosti, vodnik mnogih humanitarnih delavcev in nasvet mnogim politikom vse do danes. Za kako pomembno osebnost gre, priča tudi podatek, da je bilo o njem napisanih več knjig kot o komerkoli v zgodovini, z izjemo Jezusa.
Kot Lincoln je bil tudi Darwin pogumen mož, ki se je na rovaš svojega zdravja in ugleda boril za idejo, ki ni bila nad svetom, ampak njegov neločljivi del. Njun prispevek človeštvu in svetu je neprecenljiv, a čeprav sta rojena na isti dan, ju je nemogoče primerjati, kaj šele tehtati, kdo je pomembnejši. Pri njunem preučevanju moramo vzeti v obzir okoliščine, v katerih sta delovala, in prepričanja, s katerimi sta se soočila in ju sklenila premagati. Brez njiju svet v veliki meri ne bi bil tak, kakršen je danes.

KAJ PRAVIJO ZVEZDE
Če se Charlesa Darwina in Abrahama Lincolna dotaknemo tudi z astrološkega zornega kota, potem najprej recimo, da njuni podatki o rojstnem času (ameriški astrologi včasih za Lincolna uporabljajo nepreverjeni rojstni čas okoli dveh zjutraj) niso znani, tako da v ozir lahko vzamemo le kvaliteto dneva kot takega. Tako najdemo njuno Sonce v zadnji tretjini Vodnarja, tisti, ki je nekoliko bolj idealistična in prinaša veliko navdiha. Zelo neugodno postavljena Luna ob koncu Kozoroga kaže na verjetnost težav z materjo (v resnici obe umrli zgodaj). Njun Mars se nahaja v Tehtnici, kar govori o uravnovešanju ali pa iskanju pravičnejšega reda. Težave z izražanjem so vidne v odnosu med Merkurjem (v Ribah) in Neptunom (vladarjem Rib), medsebojni odnos Saturna in Venere pa njuno čustvenost in ljubezensko življenje postavlja za kariero in znanstveno delo. Vsi planeti v obeh primerih so položeni v eno samo polovico horoskopa, kar priča o odločenosti uspeti in skoncentriranosti na področja delovanja, po katerih ju poznamo. Da pa je Vodnar ob vsem tem čudak, da prinaša inovatorske misli in piše zakone (sebi in drugim), pogosto, ne ozirajoč se na posledice, je bilo pa na različne načine že mnogokrat povedano.

Astrološko društvo Slovenije
www.astrology.si