|  Meritve dvakrat letno opravlja "National Snow and Ice Data Centre (NSIDC)", rezultati pa še vedno veljajo za zanesljiv kazalec ravni globalnega segrevanja. NSIDC je rezultate zimskega merjenja, ki ga opravijo marca, objavil prejšnji teden.
Polarni ledeni pokrov se je ob koncu zime raztezal na površini 15,25 milijona kvadratnih kilometrov, to je 650 tisoč kvadranih kilometrov manj od povprečja med letoma 1978 in 2000. Povprečno se je od leta 1978 zimski led stopil za 2,6 odstotka na desetletje.
Površina ledu se je v zadnjem letu sicer povečala, a je v primerjavi z zadnjimi desetletji še vedno zelo nizka. "Ge za šesto ali sedmo najnižjo izmerjeno površino v zadnjih 32 letih," je povedal raziskovalec pri NSIDC Walt Meier.
Tudi napovedi za poletno merjenje niso optimistične. "Mislim, da bo površina pokrova morda med najnižjimi, a še vedno ne tako nizka kot v rekordnem letu 2007. Glede na površino tankega ledu vemo, da bo poletna površina majhna, vprašanje je le, kako majhna," napoveduje Meier.
Taljenje ledu je odvisno od temperature zraka in od vetrov, ki led odnašajo iz polarnega morja v toplejše tokove Atlantika in Pacifika. Japonski znanstveniki so v reviji "Geophysical Research Letters" objavili rezultate raziskave, ki kaže, da so za tretjino staljenega ledu krivi vetrovi.
Japonci sicer niso oporekali vplivu globalnega segrevanja pri taljenju ledu, a njihova raziskava bo kljub temu porajala dvome v dosedanje trditve, po katerih naj bi se topljenje ledu v prihodnjih letih zaradi globalnega segrevanja hitro pospeševalo.
Vodja raziskave Catlin Arctic Survey Ann Daniels je pred dnevi opisala potovanje treh znanstvenikov po polarnem ledu. Pri meritvah kislosti morja so izkusili neverjetno močne severne vetrove. "Poleg tega smo videli tudi velike površine odprtega morja in zelo tankega ledu. To je bilo prvič, da smo kaj takega opazili v tako velikem obsegu. Doslej še nismo videli tako nenavadnega obnašanja ledu," je opisala Danielsova.
Vir: umanotera.org/etc
|
NE ZAMUDITE
Arktični ledeni pokrov si je pozimi nekoliko opomogel
Prispeval/a: Aarhon dne sreda, 5. maj 2010 @ 11:01 CEST
Vsa ta norija o globalnem segrevanju je bila nekaj takega, kot da bi vsakič, ko prihaja poletje z grozo gledali, kako se dan za dnem dvigajo temperature in noreli od strahu, da se to ne bo več ustavilo. Potem pa pride jesen in se olajšano čudimo, kako da je spet hladneje. To je otročje, a je točno to čemur smo bili priča v zadnjem desetletju.
Resni znanstveniki to 30 letno dekadalno pacifiško oscilacijo temperature kajpak dobro poznajo. Težko pa so prihajali do besede zaradi blokad s strani CRU in IPCC, ki jih je razkrila afera "Climategate".
Izdelani so že natančni in zanesljivi računalniški modeli za napovedovanje povprečnih temperatur do konca tega stoletja. Za razliko od nesmiselnih "strašilnih" modelov IPCC, ki so vsi po vrsti padli na testu realnosti, realni modeli ne napovedujejo nobenih kataklizem, pač pa realna naravna nihanja in so zelo zanesljivi.
Več kot očitno je da smo imeli v prejšnjem stoletju dve fazi naraščanja ob eni fazi padanja temperature, zato je preprosto gledano videti kot da je bilo v povprečju več segrevanja.
Že sedaj je jasno da bodo v tem stoletju 2 fazi padanja in le ena faza naraščanja, zato bo na koncu videti, kot da se zemlja bolj ohlaja.
V resnici se ne dogaja nič zelo posebnega, vse je odvisno kdaj začnemo šteti stoletje.
Al gore, Pačauri, Hansen, CRU in drugi, pa medtem služijo težke miljarde na naš račun s preprodajanjem nesmiselnih karbonskih odpustkov.
Nobenega dvoma ni, da bodo v prihodnosti naš čas opisovali kot obdobje nesmiselne gonje proti neobstoječemu globalnemu segrevanju.