Poslušam redkokdaj slišano pesem "Dekle je po vodo šla, je ribico zajela" in se zamislim ob besedah: "Vodo je zajemala, je ribico zajela." Besede so dobro izbrane - ribico je zajela in ne ujela, kar bi nakazovalo, da bo bitje na koncu pristalo na krožniku.
Naši bližnji in daljni predniki so imeli odprto srce in sposobnost soobčutenja z živalskim svetom; takrat z mesno hrano niso pretiravali. Nekoč so tudi za pitje in kuho zajemali vodo tudi v potoku in je še dokaj čista včasih pritekla po strešnih žlebovih.
Danes je v mnogih krajih voda iz pipe ali okolju in denarnicam neprijaznih plastenk slabša od tiste iz potoka z značilnim imenom Bistrica, v kateri je moja mama nekoč izpirala doma delno oprano perilo.
Vračam se k ribici, ki ji je bilo nekoč še dovoljeno odplavati, ker je bilo tisto dekle usmiljeno. Koliko deklet pa je danes usmiljenih in ne sledi zavajanju, da so ribe dovoljena jed tudi ob postnih dneh? Čudna tradicija ali pa sprenevadanje? Še nismo opazili, da ima vsaka riba - kot mi - par očesc? Kar ima oči, tega ljudje naj ne bi jedli - najbolje na noben dan v letu, če bi znali prisluhniti vesti.
Kaj prepevajo potoki, morja in oceani, bolj polni plastičnih odpadkov in naftnih madežev kot rib, pa lahko povprašamo sebe.
Poslušam redkokdaj slišano pesem "Dekle je po vodo šla, je ribico zajela" in se zamislim ob besedah: "Vodo je zajemala, je ribico zajela." Besede so dobro izbrane - ribico je zajela in ne ujela, kar bi nakazovalo, da bo bitje na koncu pristalo na krožniku.
