Pojavlja se vprašanje, kakšno vrednost ima znanje, če nam to ne ponuja odgovora na osnovno, bistveno vprašanje: Kdo sem? Kakšno korist ima znanje, če ti ne omogoča prodreti do tistega osnovnega, do jedra vsega, kar je? Če ne poznamo sebe, kako bomo potem zares poznali kaj drugega? Kako naj vemo, da vse zbrano znanje ni samo skupek iluzij nekoga, ki ni v stiku z resnično realnostjo, halucinacije lažne persone, katere identitete ne poznamo?

Tisto, kar ljudje najbolj cenimo, je znanje. Vse življenje si prizadevamo zanj. Pomagalo naj bi nam iz težav in stisk, razrešilo naj bi naše probleme. Vsaka civilizacija znanje kopiči od svojega nastanka dalje. Toda, ali smo po več tisočletjih zbiranja znanja dosegli raven, ko nas je znanje osvobodilo strahu, nam omogočilo blagostanje ter mirno in prijetno življenje v harmoniji z naravo in samim seboj? Očitno ne. Kot kaže, je z znanjem, ki smo ga zbrali, nekaj narobe, kajti ni nam prineslo pričakovanega napredka. Očitno se bo potrebno preusmeriti k drugačnemu znanju.

Sedanje znanje je osredotočeno na materialnost. Snovnost je pravzaprav vse, kar nas je doslej zanimalo. A človek je vse prej kot le materialno bitje, čeprav znanost o tem ne govori. Predstava, da smo telo, je le ena od predstav, ki se nahajajo v naši zavesti, v umu. Težava je v tem, da smo dovolili, da je um, ki je le orodje zavesti, prevladal nad vsem drugim in nas ujel v svoje miselne zanke, iz katerih skorajda ne najdemo več poti.

Vprašanje kdo sem je temeljno vprašanje, na katerega človek išče odgovor že tisočletja. Ko ga razjasnimo, vse ostalo izpade v povsem drugačni luči. A spoznati sebe ni tako preprosto. Zavest ne more postati objekt sami sebi. Kako naj oko vidi samo sebe? Ker v trdilni obliki ne moreš izraziti tistega, kar si, se lahko približaš temu le tako, da odkriješ in zavržeš vse tisto, kar nisi (kar si zmotno mislil, da si). Torej - kar si mislil, da si, so ovire, prepreke do tistega, kar v resnici si. Dokler jih ne odstraniš, ni napredka. Pot do spoznanja svojega bistva je takšna, da odvržeš vso sedanjo umsko navlako.

V življenju nas polnijo z vse mogočimi informacijami - o nas samih, o dobrem in zlu, nebesih in peklu, grehu in ljubezni, zakonih sveta... A nikoli se nismo potrudili, da bi kaj od tega verificirali z lastnim izkustvom! Resnici na ljubo - doslej ni bilo zaželeno, da bi to storili. S človekom, ki bi to vedel, bi bilo namreč nemogoče manipulirati tako, kot to počno zdaj. Nemogoče bi ga bilo pripraviti, da bi šel nad sočloveka, da bi zasledoval sebične cilje in ogrožal harmonijo z naravo.

Vse znanje je nekoristno, če ne omogoči spoznanja svojega bistva, božanske iskre v nas.

Brez spoznanja lastne biti ni miru za iskalca Resnice.

Resnično znanje o sebi ni znanje. To ni nekaj, kar bi našli z iskanjem, čeprav bi iskali povsod. Tega se ne da najti v prostoru in času. Znanje je samo spomin, način mišljenja, mentalna navada.

Znanost se bavi z imeni in oblikami, s kvantiteto in kvaliteto, z načini obnašanja in z zakoni. Vse znano je preteklost.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si