Piše: Fani Okič

Pred kratkim je izšla najnovejša knjiga slovenske avtorice Fani Okič "Nepretrganost življenja". V njej pisateljica zaokrožuje svoj bogati opus raziskovanja starodavnih kultur in izročil ter razmišljanja o skrivnostih in lepotah življenja, človekovo poklicanostjo na Zemljo in medčloveških odnosih na širši ali višji način, ne zgolj kot opisovanje življenja, kot ga poznamo iz vsakdana, časnikov in interneta.

Nedavno, ne spominjam se več v katerem časopisu, reviji, sem prebrala, da je Stephen Hawking, svetovno znani britanski fizik in kozmolog objavil, da v začetku vesolje ni bilo nič večje od makovega zrna, iz katerega je po velikem poku – »big bangu« nastalo Vesolje.  Le zakaj je moralo preteči nešteto časovnih intervalov med našimi pradavnimi Predniki in visoko spoštovanim Stephenom Hawkingom, da bi védenje Davnih dobilo vsaj delno potrditev eminentnega znanstvenika naše civilizacije?

Torej je »veliki pok« povzročilo »makovo zrno«. Davni bi rekli: Da bi nekaj počilo, bi tisto »nekaj« moralo obstajati. Torej koruzno zrno Davnih ali grahovo zrno spoštovanega Stephena Hawkinga ... Pradavni in Davni so celo vedeli, kako je nastalo »makovo« ali »koruzno« zrno. Dve osnovni praenergiji sta se združili v enost, in sicer tako, da se je prva gibala krožno in horizontalno, druga se je spuščala vertikalno in ko se je vertikalno padajoča energija združila s horizontalno energijo, je nastajalo in nastalo »koruzno zrno« Davnih ali »makovo zrno« Stephena Hawkinga. V zemeljskem smislu so Pradavni in Davni takšno združenje energij videli v oplojevanju Zemlje s Soncem, katerega žarki padajo na Zemljo in jo oplojujejo, pogojujejo življenje na njej.

Temu enako je oplojevanje ženske z moško energijo, ki se vertikalno združuje s horizontalno lego ženske v spolnem odnosu. Spolni odnos je bil izvir življenja, sveta hierogamija, ponovitev kozmičnega akta Stvarjenja. Pradavni in Davni so imeli svoj uvid, ki je uvajal spoštovanje moškega in ženskega principa življenja, popolno enakost obeh v procesu nastajanja življenja, kar je izoblikovalo absolutno zakonitost v njihovih kulturah in civilizacijah: »Z moškim se življenje začne, po ženi se nadaljuje, za nadaljevanje življenja sta  potrebna oba«. V tej zakonitosti ni bilo kupčkanja, kdo je več in kdo manj vreden. V sedanji Zahodni, visoko razviti civilizaciji je bil spolni odnos med moškim in žensko obsojan kot nečistovanje s tem, da je bila nečista predvsem ženska, po Aristotelu in prvih cerkvenih učiteljih ustvarjena zato, da zadovoljuje moško pohoto.

OSLEPLJENA ZGODOVINA

Koliko zmot od Hadarja do danes je zapeljalo današnje človeštvo na napačno pot razvoja in s tem pred dan X, ker nismo imeli in nimamo védenja. Ker ga nismo ne znali ne hoteli sprejeti od resničnih Prednikov. Uradno, znanstveno smo kot prvinski hominidi pred 3,5 milijona let začeli izgubljati dlako in rep in  po borih 6 do 7 milijonih let brez obojega pristali na Luni, pred tem pa z ognjem in mečem očistili Zemljo »primitivizma in poganstva«, uzurpirali pravico do odločanja, kdo sme in kdo ne sme živeti na tem planetu in končno postali »visoooko« razvita civilizacija Kajna ...
Eden od vzrokov za to črno dejstvo je v resnici, da znanost sedanje civilizacije ni bila in še vedno ni zainteresirana za odkrivanje dejanske resnice o poti vrste homo skozi prostor in čas planeta Zemlja. Ne vidi ali noče videti okoliščin, ki niso in ne morejo biti zanemarljive. Za resnično odkritje te poti v okviru znanosti ni enotnosti, ni sinhronizacije vseh vej znanosti, ki raziskujejo človeško preteklost. Arheologija, paleoantropologija, paleoontologija, paleobiologija, paleogeografija, paleoklimatologija niso združene v enotno znanost, v svojih raziskavah se pogosto razhajajo in nasprotujejo v svojih mnenjih. Ob vsej našteti paleoznanosti pa občutno manjka primerjalna arheologija, ki bi odkrivala stične točke med prostorsko enormno oddaljenimi civilizacijami in kulturami, ki kažejo na skupen izvor in primerljivo modrost, ki je usmerjala življenje. Manjka tudi paleopsihologija, ki bi iz zapuščine Davnih odkrivala njihovo iracionalno raven zavesti in s tem omogočala večji uvid v njihov način doživljanja  življenja. Vse to bi osvetlilo prehojeno pot minulih človeških rodov in dalo uvid tudi v celotno sfero njihovega sveta. Na ta način bi zgodovina, Magistra vitae, lahko bila resnična učiteljica naših življenj.

Evolucija po Darwinu, ki utemeljuje selekcijski razvoj nižjih oblik v višje, postaja vedno bolj majava, nedokazana hipoteza, saj neizpodbiten manjkajoči člen med primati in človekom niti po 150-letnem intenzivnem iskanju ni najden. Neštetih reliktov in tudi artefaktov iz stotine milijonov starih zemeljskih plasti znanost ne upošteva, primatski izvor človeka pa ni nekaj, kar bi dalo človeku ponos, da je to, kar je – človek od samega začetka njegovega pojavljanja na Zemlji. Kljub takšnim dejstvom znanost najbrž nikoli ne bo priznala, da je vrsta homo planetarna vrsta, kot so planetarne vrste mehkužci, insekti, vretenčarji, kopitarji, ptice, ribe in mnoge druge življenjske oblike, ki se spreminjajo skladno s časom, prostorom in podnebjem, kar se je dogajalo tudi s človeško vrsto. Katastrofe in kataklizme so povzročale izumiranje neštetih življenjskih oblik, medtem ko je človeška vrsta kot edina razumska vrsta preživela mnoge apokaliptične katastrofe in kataklizme zaradi svojega načina življenja v navezi Zemlja-človek-Vesolje, iz njega izhajajočega racionalnega in iracionalnega potenciala in izjemne prilagodljivosti.

VEČNA VPRAŠANJA IN VÉDENJE DAVNIH

Resnica je, da znanost kljub visoki stopnji razvitosti, ki kreira naša življenja, nima odgovorov na človekova večna vprašanja od kod, zakaj, kam, ki so si jih vsakokratno človeštvo, vsakokratna civilizacija, vsaka človeška združba in človek kot individuum postavljali skozi eone časovnih obdobij.

Teorije znanosti in védenja Davnih se bistveno razlikujejo. To, kar je predstavljeno v knjigi Nepretrganost življenja,je možen prikaz razlik, ki pa nikogar ne obvezuje. Vsak človek ima svobodno voljo, kaj bo prebral in pustil na papirju, ki prenese vse, in kaj od tega bo lahko sprejel po lastni presoji. Davni niso poznali ene same absolutne resnice v dualnem svetu Zemlje. Faraoni in Inke so bili Gospodarji dveh resnic.
A pojdimo po vrsti:

Kaj je človek in od kod prihaja?

Znanost dokazuje, da se je človekova evolucija začela pred tremi in pol milijona let v afriškem Hadarju (*1) in Oldowayu (*2), natančneje v etiopski puščavi Afar iz vrste primatov do vrste homo sapiens sapiensa in se še nadaljuje.
Davni pa so vedeli, da je človek bitje materije in duha - energije. Je prejemnik, splet in odraz vseh  energij, ki so se v času njegovega spočetja in rojstva prepletale v prostoru planeta Zemlje. V visoko razvitih kulturah Davnih je bilo to osnovno védenje o človeku in njegovi poti skozi zemeljski prostor in čas. Spoznanje teh energij je usmerjalo njihovo življenje. V naš čas se je ozek, droben žarek tega védenja preko vseh anatem prebil kot astrologija, a je še vedno le drobcen žarek, ni (še) luč, ki sveti v temo človekove biti, mu pomaga in omogoča spoznati  samega sebe 

Zakaj je človek edino razumsko in zavestno bitje v vsem planetarnem življenju?

Znanost  ne daje znanstvenega,  utemeljenega odgovora na to vprašanje.
Davni Tolteki in še pred njimi Tlavatli so govorili: »Človek je rojen iz zvezde«. V vesolju ni ničesar, kar bi bilo samo sebi namen. Vse je povezano z vsem, vse je odvisno od vsega. Tudi zvezde se rojevajo in umirajo po enaki zakonitosti: rojstvo-življenje-smrt-regeneracija. Ko umre supernova zvezda, se njeni energijski naboji in njen  prah razpršijo po vsem vesolju, pripotujejo tudi do Zemlje in sooblikujejo življenje in zavest njenih organizmov.

Če bi znanost svoje znanje povezala z védenjem Davnih, bi morda našla odgovor v tem okviru, saj je življenje in umiranje zvezd v vesolju znanstveno dokazano. Smrt supernove je veličastna katastrofa, termonuklearen ognjemet nepredstavljivih razsežnosti. Čeprav se dogaja v neizmerni oddaljenosti od Zemlje, ni brez vpliva na življenje na njej. Razsežnost tega vpliva je odvisna od tega, v katerem delu Vesolja, v kakšni oddaljenosti od našega Osončja, se je zgodila smrt supernove. Njena eksplozija v nekaj trenutkih izžari več svetlobe in toplote kot milijarde zvezd, podobnih našemu Soncu. Na mestu odmrle zvezde nastane meglica, ki je izvor kozmičnih sevanj. Njeni mikroskopski delci se z nadsvetlobno hitrostjo razpršijo po vesolju.

Sevanja po eksploziji supernove niso enaka in ne vplivajo na vse življenjske organizme enako. Vsako nebesno telo ima sebi lastno energijo, tudi Zemlja, ki se s svojo energijo odziva sprejemljivo ali odbojno na energijske izlive Osončja in Vesolja. Morda je zaradi smrti neke supernove izliv energije iz kozmosa v določenem geološkem in časovnem obdobju izzval nastanek čisto posebne vrste bitij, dojemljivih za energijo, ki širi zavest in zmožnost prilagajanja, bitij, ki so se skozi različna geološka in časovna obdobja, skladno s časom, prostorom in podnebjem oblikovala v različne značilnosti vrste homo od pritlikavstva do gigantizma in zopet nazaj do današnjega človeka. To je bila evolucija z neštetimi spremembami, vzponi in padci, padci in vzponi, kar se v življenju Zemlje ponavlja od prvih živih oblik do danes.

To resnico potrjujejo na vseh razsežnostih Zemlje najdeni človeški relikti in artefakti iz stotine milijonov starih zemeljskih plasti. Različnost vrste homo je tudi v sedanjem času vidna v različnosti ras.

Ker smo kot civilizacija odtujeni od narave in tudi od vesolja, katerega integralni del je Zemlja, ne zaznavamo in ne razumemo njegovih zakonitosti, ne priznamo zakona soodvisnosti, ki je bil med zakoni in zakonitostmi, ki so jih poznali Davni, ključnega pomena. Davni so poznali razliko med vidnim in nevidnim Vesoljem. V njihovih pojmovanjih je bil Kozmos nevidni, prazni del Univerzuma, Vesolje pa njegov vidni del. Morda je v tem tudi odgovor, zakaj nekatere vrste deloma ali popolnoma izumrejo v različnih geoloških obdobjih, nastajajo pa tudi nove, medtem ko nekatere preživijo s sicer skoraj do minimuma zmanjšano populacijo, a nadaljujejo svojo vrsto.

Krokodili so živeli sočasno z dinozavri in preživeli vsa eonska časovna obdobja, medtem ko so dinozavri izumrli. Ni pa nemogoče, da se je kje, v kakšnem zemeljskem zakotju ohranil še kakšen primerek, saj izjeme vedno potrjujejo pravila, kot je zakon Nepretrganosti življenja, planetarnega življenja Zemlje. Tudi ni nemogoče, da se je kje v  kakšnem odmaknjenem prostoru Zemlje ohranila kakšna prvinska oblika vrste homo, o kakršnih govorijo srečanja s povsem neznanimi hominidnimi bitji.

Kakšen je namen in pomen človeka v planetarnem življenju?

Znanstvenega odgovora ni.
Davni so se zavedali, da je človek edino racionalno in iracionalno, zavestno bitje, ki je odgovorno do Zemlje in do sobitij; da živi v sožitju in usklajeno z njimi in vsem, kar ga obdaja, kajti edino tako je lahko usklajen tudi sam s seboj. Le tako lahko v dualnosti svoje narave oplemeniti svoje življenje, dviguje in širi svojo zavest kot edino evolutivno bitje na področju zavedanja, zavesti, iz katere izhaja njegov način življenja, odnos do življenja, njegova ustvarjalnost in prilagajanje prostoru. Edino v tem okviru je mogoče  doseči končni  cilj evolucije - postati človek človeku ČLOVEK, postati Zemlji partner in sodelavec v njenem ustvarjanju. Biti del in udeleženec Stvarstva.

Ali veljajo enaki zakoni in zakonitosti za vse planetarno življenje?

Znanost ne upošteva dejstva, da so vse oblike zemeljskega življenja splet materije in energije. Znanost sicer priznava, da sta neuničljivi tako energija kot materija, kljub temu pa vsem oblikam planetarnega življenja odreka neuničljivost njihovih energij, tistih, ki jih za vrsto homo poznamo pod nazivi duša, psiha, pneuma. Toda če sta neuničljivi materija in energija človeka, je tudi energija ostalih oblik planetarnega življenja neuničljiva.
Davni so enako spoštovali vse oblike planetarnega življenja. V vseh oblikah so videli in vedeli tudi za silo, ki oživlja materijo. V našem času in prostoru pa smo kot srčni kirurg, ki ve vse o srcu, le tega ne, kaj ga poganja in kaj ga zaustavlja v nikomur znanem času.
Za vse planetarno življenje veljajo enaki zakoni in zakonitosti, potrebno jih je spoznati in živeti v njihovem okviru. Izven tega okvira ni mogoča človekova evolucija.

Kaj se dogaja po smrti, kam gremo?

Znanost zanika obstoj življenja po smrti. Ni ga (še) znanstveno dokazala, smrt je dokončno prenehanje življenja.
Davni niso verjeli, da je smrt dokončno prenehanje življenja. Nobena kultura ali civilizacija ni živela s takšnim prepričanjem. Vsi Davni so verjeli v življenje po smrti, v Nepretrganost življenja, vsaka kultura pa si ga je predstavljala na svoj način kot večno mladost, kot večna lovišča, kot selitev duš (metempsihozo), reinkarnacijo. Nobena civilizacija ni poznala toliko strahu pred smrtjo kot sedanja, zahodna civilizacija, ki v okviru prevladujoče religije veruje v neumrljivost duše in večno življenje po smrti. Nobena ni tako oskrunila smrti, kot to počne sedanja civilizacija, ki brez vsake pietete na TV ekranih razkazuje oskrunjena pobita človeška bitja v naših vojnah. Smrt je vsem človeškim združbam bila  najsvetejša, zadnja skrivnost, vstop v Nepretrganost življenja.

*1 - Hadar – vas v Etiopiji, kjer so leta 1974 našli fosilizirane ostanke tri milijone let starega avstralopiteka ženskega spola, ki so ga poimenovali Lucy.

*2 - Oldoway – arheološko najdišče v Tanzaniji, kjer so bila odkrita kamena orodja, ki naj bi jih uporabljali ljudje v zgodnjem paleolitiku. Stara naj bi bila 2,5 milijona let.

Povzeto po knjigi Nepretrganost življenja