Permakultura sloni na načelih katerih upoštevanje vašemu sistemu omogoči izvajanje različnih nalog. Če smo kot prvo omenili načelo naj vsak sistem opravlja čimveč nalog, je treba razmisliti tudi o njegovem nasprotju. Vsako pomembno nalogo naj podpira več različnih sistemov. Zakaj je to pomembno zelo dobro vedo v bolnišnicah. Javno električno omrežje za njih ni dovolj. Za določene naloge, pri katerih ni dobro, da pride do prekinitev, je dobro imeti asa v rokavu.

Prav tako razmišlja vsak gospodar v deželah z nam podobno klimo. Če o svojem domu razmišljamo kot o sistemu, je toplota ena izmed osnovnih človeških potreb, le ena izmed nalog, ki jo lahko podpirajo različni sistemi. Za toploto je torej potrebno poskrbeti na več načinov.

Tradicionalno je v Sloveniji za toploto poskrbelo ognjišče. Večinoma so ognjišča danes del takšnih ali drugačnih centralnih sistemov. Vendar v marsikaterem domu najdemo tudi več ognjišč, številne gospodinje še vedno uporabljajo štedilnik, gospodarji pa praviloma bolj razmišljajo o kaminu ali pa vsaj žaru.

Seveda pa za toploto poskrbimo tudi na drugačne načine. V grobem jih delimo na aktivne in pasivne. Peč ali kurišče je tipičen predstavnik aktivnih načinov v katere je potrebno, poleg vhodne energije, energijo v obliki takšnih ali drugačnih reagentov vlagati tudi ves čas delovanja. Med bolj poznanimi izmed pasivnih načinov ogrevanja, ki za svoje delovanje potrebujejo le vhodno energijo, pa so velika okna na južni strani stavbe, dobra izolacija ali premišljena izbira lokacije za hišo.

Seveda pa se v okoljih z drugačnimi pogoji ogrevajo tudi drugače. Eskimi prisegajo predvsem na močno hrano, telesno bližino in popolno izolacijo tako telesa kot bivalnega prostora, Islandci radi priporočijo geotermalno energijo, Polinezijci pa so prepričani, da sonce zadostuje. In tudi pri nas še vedno uporabljamo vse te načine ogrevanja. Vsi ne glede na način prehrane pozimi raje pojemo malo več, z delno vkopanimi hišami izkoriščamo dejstvo, da je temperatura le nekaj decimetrov pod zemljo bolj ali manj stalna in v prvih toplih spomladanskih dnevih hitimo odpirati okna.

Ugodje toplote pa si lahko zagotovimo tudi z ustvarjanjem mikro klimatskih pogojev. Ljubitelji permakulture so med svoje najbolj priljubljene sisteme uvrstili tako imenovane sončne pasti. Najbolj priljubljene so iz rastlin iz katerih oblikujejo črke U odprte proti soncu. V naravi sončne pasti pogosto najdemo na gozdnih robovih. Za izgradnjo sistema, ki bi pripomogel k ogrevanju hiše, tako lahko ustvarimo ali najdemo sončno past iz velikih dreves, grmov in grmičev.

Najočitnejši učinek sončne pasti je koncentracija toplote v žarišču parabole, vendar ni edini; drugi nič manj pomemben je zaščita pred vetrovi. V krivini U-ja tako prevladujejo visoka zimzelena drevesa, ki nas ščitijo pred severnimi vetrovi. Na posameznih krakih pa svojo nalogo bolje opravi listopadna vegetacija, ki pozimi odvrže svoje liste, spusti sončne žarke na fasado, hkrati pa še vedno nudi določeno stopnjo zaščite pred vetrovi.

Pogosto je tudi ogrevanje s kombinacijo sistemov, katerih stranski proizvod je toplota. Tako lahko rastlinjak prislonimo na južno stran hiše. Vendar ne smemo pozabiti, da je lahko toplote tudi preveč, zato moramo steklenjake opremiti z senčili in zagotoviti ustrezno kroženje zraka. Nekateri so šli pri ustvarjanju mikro klimatskih pogojev celo tako daleč, da so na južni strani hiše zgradili umetne vodne površine, ki sončne žarke odbijajo v južno fasado in jo tako še dodatno ogrejejo.

Teoretično lahko zgradimo 100% pasivno hišo, ki ne bo potrebovala zunanjih virov energije. Vendar moramo kot ekologi pomisliti tudi na energijo, potrebno za ustvarjanje ogrevalnih sistemov, saj izgradnja nekaterih sistemov porabi več energije kot jo le ti proizvedejo v celotni življenjski dobi. Zato je naloga permakulturnega načrtovanja predvsem uskladitev potreb in možnosti v zaključeno celoto, ki bo kar v največji možni meri poskrbela za naše ugodje.

Janez Božič

janezbozic.wordpress.com/2010/01/09/gozdni-vrt/