Na svoji poti bolj ali manj zdravega življenjskega stila, sem nekako po dvanajstih letih začutil, da se je moje zdravje ustalilo nekako na osemdeset odstotkov tistega kar sem želel. Vmes se prebral kar nekaj knjig s tega področja. Najprej mi je v roke prišla knjiga Ernsta Günterja »ŽIVETI BREZ BOLEZNI«, ki jo je kasneje izdal še Marjan Videnšek v okviru Zavoda Preporod.
Spoznal sem, da je vegetarijanska hrana, ki je kuhana, v bistvu mrtva hrana, v kateri ni življenjsko pomembnih snovi – encimov, ki so v bistvu še pomembnejši od vitaminov, saj so sposobni obnavljati telesne celice in tako ob rednem uživanju presne - surove – hrane, pomladiti telesne celice in s tem celotno telo.
Encimi so posebne beljakovine, ki so značilne za vsa živa bitja. S kuhanjem jih nepreklicno uničimo, saj pregrevanje preko 40 stopinj živalske in preko 50 stopinj rastlinske encime popolnoma uniči.
Druga knjiga, ki sem jo tudi z velikim zanimanjem prebral, je znano delo nemškega presnojedca »HOČEŠ OSTATI ZDRAV, PROČ S KUHINJSKIM LONCEM«.
Obe knjigi temeljita na več kot 180 letni izkušnji higienistov, ki so na Floridi v ZDA ustanovili gibanje Naravne higiene. To gibanje bazira na dejstvu, da se je pračlovek na začetku svojega bivanja na našem planetu, prehranjeval enako kot se danes prehranjujejo šimpanzi, ki živijo v naravi in sicer s sadjem, zelenjem in nekaj malega z oreščki in semeni. Pri tem je treba vedeti, da so znanstveniki nesporno dokazali, da imamo ljudje in šimpanzi skupnega kar 99,4 genov. Pomembno je spoznanje, da šimpanzi v naravi nikoli ne zbolijo za rakom, aidsom ali drugimi boleznimi, ki ubijajo zahodno »razvito« človeško družbo. Res pa je tudi, da se je človek v kasnejšem obdobju oddaljil od tega načina prehranjevanja in začel, zlasti v obdobju ledene dobe prehranjevati z mesom.
Znanstveniki so tudi nesporno ugotovili na najdenih okostjih človeka, da se je z začetkom uporabe ognja in kuhane, predvsem pa pečene hrane, pojavil rak, z uporabo soli pa še druge bolezni. Higienisti so ponovno obudili način prehranjevanja prvotnega človeka. Dokazali so, da tak način prehranjevanja izključuje bolezni. Človek, ki tako živi, skoraj nikoli v življenju ne zboli zaradi prehrane. Če taki prehrani doda še dovolj gibanja in pozitivno mišljenje, mu življenje lahko skrajša samo višja sila, kot so razne nesreče. Malo za šalo in veliko zares taki ljudje zdravi umrejo, ko jim izteče od neskončne vesoljske inteligence ( lahko rečemo tudi od Boga) določena življenjska doba.
Zakaj sodobna medicina skoraj da ne omenja pomena encimov. Farmacevtska industrija na kateri sloni ta medicina, ne zmore sintetizirati encimov iz mrtve narave. Umetno lahko izdela vitamine in za te dela tudi ogromno reklamo, čeprav so ti vitamini skoraj brez vrednosti glede na tiste, ki jih zaužijemo v svežem sadju in zelenjavi, saj so tam v simpatičnem odnosu z encimi, ki tako pomagajo telesu do odličnega zdravja.
Tako sem se tudi sam odločil, da preidem na tak način življenja. Še pred tem, pa sem doživel hud stres, kar me je še dodatno spodbudilo k temu. Že pet let poprej, ko sem odhajal v pokoj, so mi ugotovili, da se mi sesedajo vretenca hrbtenice, kar se s starostjo dogaja vsem. V mojem primeru so na osnovi rentgenske slike ugotovili, da bo prišlo do cervikalne spodiloze, tako, da bosta šesto in sedmo vratno vretence ukleščila živec, ki izhaja iz hrbtenice. To se je tudi uresničilo.
Proti koncu leta 2005 sem naenkrat začutil, da mi več ne delujeta mezinec in prstanec na levi roki. Zame je bil to velik šok saj sem kot glasbenik igral kitaro, s tem pa mi je to »nepovratno« onemogočeno. Torej konec moje glasbene poti, sem si dejal. Kljub vsemu sem šel iskat pomoč k moji zdravnici, vendar mi fizioterapija, ki mi jo je predpisala, sploh ni pomagala. Tudi neka indijska naravna zdravila, ki sem jih našel na internetu niso bila uspešna. In spet mi je mi je pomagala narava. Ko sem pričel prehranjevati s presno hrano, sem najprej zmanjšal telesno težo z 92 na okoli 77 kilogramov, in kar zapored so pričele v celoti izginjati zdravstvene težave, ki sem si jih s prehodom na vegetarijansko hrano v letu 1992 precej omilil. Tako sem si v celoti ozdravil revmatizem, povečano želodčno kislino ter tudi težave s prostato.
Najbolj drastična ozdravitev je sledila nekako po treh mesecih od prehoda na presno (surovo) hrano, ko sem nekega dne začutil, da mi prsta na levi roki spet normalno delujeta in, da ponovno lahko igram kitaro. Moje veselje je bilo nepopisno.
Omeniti pa moram, da sem se občasno pregrešil in poskusil kuhano ali pečeno hrano. Narava me je vedno kaznovala, saj sem takoj začutil težave od napenjanja v prebavilih in ponovnega občasnega pojava zgage kot tudi revmatičnih bolečin. Konec lanskega leta sem se odločil, da za vedno izločim iz prehrane vse kar ni živa hrana torej vso kakorkoli termično obdelano hrano. Vam moram sporočiti, da se mi je zdravje od takrat v celoti tako izboljšalo, da ne čutim več nobenih težav, razen tistih, ki so posledica prometne nesreče leta 1973.
Sedaj sem v svojo prehrano vključil sveže sadne in zelenjavne sokove. O tem pa več v drugih člankih.
Rajko Stropnik |
Živa hrana ali zakaj sem postal presnojedec
Prispeval/a: Pozitivke dne nedelja, 26. julij 2009 @ 20:59 CEST
V dobro zeloženi kuhinji si lahko vsakdo izbere jedi in njih pripravo kot se mu zdi, da je zanj najboljše. In prav je tako. Nobeni skrajnosti ne dajem prednost. Sem pristaš zmernosti in srednja pot mi najbolj prija. Meso, nak ga ni v moji sicer dobro zeloženi kuhinji. Drugo pa se spreminja glede na letne čase in moje razpoloženje.
Neta
Živa hrana ali zakaj sem postal presnojedec
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 27. julij 2009 @ 12:53 CEST
Srednja pot in zmernost je običajno tisto, kar določimo sami. Zase zelo radi rečemo, da smo zmerni. Recimo, jaz sem zmeren presnojedec :-)) (V resnici se SKRAJNO oziroma EKSTREMNO ZMEREN presnojedec!)
Dejansko pa zmernost predstavlja samo POVPREČJE navad, kakršnih se držijo (vsi) ljudje v našem okolju. Človek v zlati sredini (,ki ga imamo za zmernega) je torej povprečno (zlatosredinsko) bolan, nesrečen, degeneriran, obupan, materialističen, malomeščanski, in seveda uživa zmerno količino nezdrave hrane in seveda tudi zmerno količino tablet… TO JE POVPREČJE!
POVPREČJE NI NIKOLI ZLATO! (Zlato povprečje je v bistvu »oxymoron«!)
Vegetarijancev je nekje med 5 do največ 10%. Vegetarijanci torej absolutno niso v povprečju, niti ne spadajo v kategorijo zmernosti. V resnico so skrajno nezmerni v svojem odklanjanju uživanja mesa. Tudi vegetarijanstvo je torej (zaenkrat še) EKSTREMIZEM!
NAJ ŽIVI EKSTREMIZEM!
p.s.:
ŠE NEKAJ O ENCIMIH IN "ŽIVI HRANI"
Encimi, ki naj bi bili bistvo surove hrane, so PRESNOJEDSKI MIT. Rastlinski encimi so samo vrsta proteinov in ko vstopijo v telo s hrano, seveda ne sodelujejo pri presnovi hrane (kot zmotno razlagajo mnogi presnojedci), ker pač temu niso namenjeni. Rastlinski encimi v surovi hrani so encimi, ki sodelujejo na primer v procesih zorenja samega sadeža (npr.pri pretvorbi škroba v manj kompleksne ogljikove hidrate, npr. v glukozo) in imajo torej pomen za samo rastlino. Človeški metabolizem rastlinske encime prebavi na podoben način kot ostale proteine v kataboličnem ciklu na posamezne aminokisline, potem pa organizem v anabolični fazi izgradi tiste kompleksne sestavine, ki jih potrebuje (svojstvene proteine, med njimi tudi prebavne encimi, ki jih potrebuje pri presnovi hrane, kjer sodelujejo kot katalizaorji presnovnih procesov) V encimih torej ni nič živega, niti encimi sami niso živi - so samo kemične snovi, ki sodelujejo pri presnovi - človeški encimi sodelujejo pri presnovi človeka, rastlinski encimi pač ne!
Če bi bilo tako, kot mislijo in razlagajo nekateri (oziroma na žalost) večina presnojedcev (da npr. encimi iz sadja sodelujejo pri presnovi same hrane, potem bi se sadje, ki ga pustimo na mizi, prebavilo kar samo od sebe - vendar se ne - kvečjemu nekaj časa zori - tipičen primer banana, (potem pa začno procesi gnitja) - zorenje banane je torej nekaj, kar poteka bistveno počasneje in seveda drugače, kot če se banana znajde v našem prebavnem traktu - banana v našem želodcu in dvanajstniku ne zori, marveč se prebavlja in to zelo, zelo hitro ob relativno majhnem vložku energije in v okolju, ki dopušča relativno visok (manj kisel) Ph. To so potem tudi bistvene prednosti presne oziroma sadno zelenjavne prehrane.
Tisto, kar je "živo" pri presni hrani, je v bistvu dejstvo, da se v taki hrani (tudi potem, ko ni več v stiku z zemljo in/ali rastlino) še vedno odvijajo procesi, ki še niso procesi gnitja, marveč so procesi, ki so se odvijali, preden smo rastlino ali sadež nabrali, odtrgali, poželi, izruvali. Če solato s korenino ali celo brez potopimo v vodo bo še nekaj vzdrževala procese rasti oziroma celice ne bodo začele takoj propadati. Surovo žitno zrno (oziroma kalček) ima v sebi še vedno potencial novega življenja.
V primeru crkovine procesi gnitja nastopijo praktično takoj!
http://www.ecologos.org/lenzyme.htm
http://www.fredericpatenaude.com/enzymes.html
Še o encimih
Prispeval/a: alesk dne sreda, 29. julij 2009 @ 09:16 CEST
v "presnih krogih" naletimo na veliko govoričenja o skrivnostnih
encimih, vnaprej določeni omejeni zalogi encimov v človeškem
telesu, itd...
Še en dober članek na to temo - Enzymes - are they for real?:
http://foodnsport.com/blog/articles/enzymes-are-they-for-
real.html