»Kako v Evropi in Sloveniji slišimo glas beguncev?«
ponedeljek, 29. junij 2009 @ 20:03 CEST
Uporabnik: Sonce
Javna razprava »Kako v Evropi in Sloveniji slišimo glas beguncev?«, ki je 18.6.2009 potekla v Ljubljani, je bila priložnost, da prisluhnemo pogumnim posameznikom, ki so se znašli v izrednih okoliščinah in bili prisiljeni zapustiti dom in prijatelje ter se podali na negotovo pot, kjer so ponovno pogosto žrtve diskriminacije.
Razprava, ki je potekala v okviru kampanje Sveta Evrope »Spregovori proti diskriminaciji«, je bila peta v vrsti in se tako dotaknila še ene diskriminirane skupine posameznikov - beguncev. Potekala je v sodelovanju s Slovensko filantropijo pred 20. junijem, ko obeležujemo svetovni dan beguncev.
»Pravica zaprositi in uživati azil je ključno načelo v univerzalni deklaraciji o človekovih pravicah«, je v uvodnem nagovoru poudarila Kristina Plavšak Krajnc, direktorica Informacijskega urada Sveta Evrope v RS in pred svetovnim dnevom beguncev citirala tudi komisarja Sveta Evrope za človekove pravice Thomasa Hamarberga, ki pravi, da »je zelo pomembno, da sprejmemo vse begunce in jim damo možnost, da dokažejo, da so resnično begunci in potrebujejo zaščito.
Izogibati se moramo kakršnim koli nagnjenjem k rasizmu, ksenofobiji ali izključitvi iz družbe. Menim, da moramo v času, ko čakajo na razrešitev prošenj, poskrbeti, da bivajo v normalnih življenjskih pogojih. Ne smemo pozabiti, da ti ljudje niso kriminalci in le iščejo zatočišče, da bi rešili sebe in svoje družine.«
Moderatorka razprave Neža Kogovšek z Mirovnega inštituta je najprej naznanila, da je bilo v 14 letih v Sloveniji podarjenih le 170 statusov beguncev, vloženih pa 17600 prošenj, s čimer se Slovenija uvršča na sam rep vseh evropskih držav. Ob tem pa ni zanemarljivo tudi dejstvo, ki ga je predstavila predstavnica Visokega komisariata Združenih narodov za begunce Melita Šunjič in pravi, da je po celem svetu 42 milijonov beguncev, od katerih jih je prejšnje leto prišlo v Evropo (le) 80.000. Tako so pravzaprav najrevnejše države tiste, ki sprejmejo največ beguncev.
Kogovškova je omenila, da se begunci največkrat srečujejo z diskriminacijo na podlagi etničnosti, rase, barve kože, jezika in veroizpovedi. Obstaja pa tudi diskriminacija na institucionalni ravni, ko govorimo predvsem o diskriminaciji zaradi državljanstva oz. zaradi pravnega statusa, ko skupinam pripadajo le tiste pravice, ki jih določa zakon. Kako se zakoni uresničujejo v praksi, pa je spet druga zgodba, je poudarila Šunjičeva.
Kako so osebno doživljali diskriminacijo oz. jo doživljajo so spregovorili Aida Hadžiahmetović, nekdanja begunka iz BiH, mladoletni prosilec za azil iz Gane Kofi Adjei in Artur Dzaurov, nekdanji prosilec za azil, ki je v postopku deportacije. Aida je poudarila, da takrat begunci iz BiH niso imeli možnosti šolanja, da je bilo za zdravstveno varstvo zelo slabo poskrbljeno in da ljudje niso smeli delati, kar je pomenilo da so se po desetletju, ko jim je bila hrana vsak dan prinesena na mizo in se ni od njih nič pričakovalo, le slabo znašli.
Takšen odnos ni dober, zato se zdaj zelo zavzema, da bi prosilcem za azil prej kot v enem letu dali dovoljenje za delo. Sedemnajstletni Kofi je izkusil, kaj pomeni, če nekaj piše v zakonu in kaj se v resnici izvaja. Kot otrok, bi moral imeti nekaj privilegijev, predvsem pa možnost šolanja, ki pa mu, ker ne zna slovensko, ni omogočena. Vendar mu tudi ni omogočeno opravljanje tečaja slovenskega jezika.
Artur, ki je bil med drugim zaprt tudi v Centru za tujce, pa je pokazal, da so postopki dolgotrajni in mučni, da ljudje zbolevajo in so na robu obupa, depresivni in negotovi. Vsak dan zanje ponovno pomeni bitko, čeprav so sem prišli po zaščito in bi si, če bi dobili status, lahko pomagali sami, začeli delati in prispevali k skupnosti.
Ob zaključku so se zbrani strinjali, da so pomembne spremembe predvsem v skrajšanju trajanja postopkov, omogočanju dela prej kot v enem letu in obveznem šolanju otrok v procesu pridobivanja statusa ter tudi izobraževanju in osveščanju strokovnih delavcev, ki delajo z begunci.
