Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20090217144506495

Dva soneta torek, 17. februar 2009 @ 14:45 CET Uporabnik: Morphe Elegija hrupa ali hrup elegije? Usločeno razlito, grabežljivo sonce utaplja gručaste strune nekam v daljavo, v širno trplenja neskončno morja planjavo, zabrisati želi si svoje nitne konce. Obraz skazi se v večnem zlomljenem godalu; glas izgublja goreče sanje, môra póči na nočnem nebu nikdar več se nič ne loči v jarin goreč vržen, razprem roke bodalu. Oči smrtne nebogljeno veter srkajo, blodenj polno, vsak korak je teme zrcalo okna v svet sebi pogled resnice trgajo. Zakaj vsak duh tako žalostno svoj dan konča? Kje bridkost ur doživlja brezbrižnost stoletja? Bom začutil kdaj zamrznjeni znoj poletja? ... V mislih vse se pozabljeno umika... S tvojih las, z dišave tvoje podobe plavajoča iskra tope gnilobe odnaša mehkost tvojega dotika. Razbit in zavržen kot bleduh bledim... Kot mrtvecu mi neskončno sred trga izpira smrdljivost blenasta prha da zadnjič vse čute v tebi zbudim. Srce nôči grozljive sape kuje morje neskončnem ognju šepeta: »vsak korak neznan, vse čutilom tuje.« Želja! Prazen dih dolgo noč prebuja. In obraz tvoj, zdaj šal čiste ljubezni ovija vrat kot vzrok žgoče bolezni. Komentarji (2) www.pozitivke.net