|  Jana Dular je mlada po srcu, a zrela po duši. Njena življenjska želja, oditi na pot po Afriki, kjer bi pomagala pomoči potrebnim otrokom, se je uresničila in z veseljem objavljamo Janino pismo iz Afrike.
Na mojem prvem enoletnem potovanju po Afriki, natančneje po Ugandi in Tanzaniji, sem imela priložnost spoznati kar nekaj neverjetnih ljudi s čudovitimi poslanstvi. Ena izmed njih je ga. Nora Athony, med lokalnimi ljudmi poznana kot mama Nora.
Gospa šestdesetih let, po rodu Tanzanijka, rojena v mali masajski vasici pod najvišjo afriško goro Kilimanjaro, danes živi v malem naselju imenovanem USA River, oddaljenem približno 15 kilometrov od mesta Arusha na severu Tanzanije. Kogarkoli v tem naselju boste v še tako polomljenem afriškem jeziku swahili povprašali, kje stanuje mama Nora, vas bo z veseljem pospremil po prašni cesti, ki vodi do posestva kjer stoji njena sirotišnica.
Pot obrasla z bananovci, palmami in grmički prelepih barv, zares poudarja čudovito afriško idilo. Afričani so in ostajajo izjemno spoštljivi, ne samo do starejših ampak tudi do tujcev, tako z vseh strani prejemam pozdrave, kot so "Habari gani?"(kakšne so novice), "Jambo"(živjo), "Maraba"(varno pot ti želim) in seveda frazo, ki sem jo slišala ze neštetokrat v vseh mogočih frekvencah z ust otrok in odraslih-"Muzungu how are you/"(belka, kako si).
Vedno znova in znova me nasmeji. Z dovoza sirotišnice je moč občudovati goro MT.Meru, poleg Kilimanjara eno najbolj znanih destinacij gorskih pohodnikov, ki za par dnevni treking odštejejo okoli 1000$, da z njenega vrha ob sončnem vzhodu občudujejo lepote Afrike. Pravijo, da so najmočnejši borci preživeli največje bitke in gospa je zagotovo ena izmed njih.
Pred par leti soočena z nenadno smrtjo hčerke, za misteriozno boleznijo, ko je ta na univerzi študirala pravo(za njeno izobrazbo sta z možem porabila vse življenjske prihranke), le dve leti kasneje pa je tragično preminil se njen mož. Nora, po izobrazbi učiteljica, je vedno oboževala otroke. Motivirana, delno zaradi izgube lastnega otroka, je začela v svoj dom sprejemati sirote.
V vzhodni Afriki jih je veliko, nekateri to postanejo zaradi smrti staršev obolelih za virusom HIV/AIDS, katerega nasledijo tudi sami. Običajno obolele sirote težko najdejo dom, varno zatočišče, saj je še vedno zaradi nevednosti, kako se virus dejansko prenaša, strah ob sebi imeti HIV pozitivnega otroka prevelik in ta preprečuje, da bi bile te sirote posvojene. Mama Nora pa se je odločila, da bo ravno takim in njim podobnim pomagala tako, da bo za njih skrbela, jim nudila varen in topel dom in jim s svojimi učiteljskimi sposobnostmi dala osnovno izobrazbo.
Ko je njen ugled v skupnosti z leti naraščal, je postopoma v svoj dom sprejela sirote vseh starosti, najmlajšo s sedmimi meseci. Za vsakega otroka pravi, da ji je bil pripeljan od Boga, zato je našla ljubezen, prostor v srcu in v njenem domu za vsakega otroka. Po grozoviti nesreči lokalnega avtobusa pred štirimi leti, kjer je umrlo sedemdeset ljudi, je v svoje naročje toplo sprejela štiri otroke, katerih starši so preminili.
Mesec pozneje, je na pragu sirotišnice našla hudo bolnega tri letnega fantka, zavrženega sredi noči. Otrok ni govoril, tako da ni vedela ne kdo je ne od kod prihaja. Vzela ga je v svojo oskrbo, sedaj pa zanj neutrudno išče sponzorja, da bi mu pokril potrebno medicinsko pomoč in posebno šolanje v prilagojenem programu.
Ena sirota, štiri letni fantič, je imel hudo ukrivljene noge, kar mu je onemogočalo normalno gibanje. Naključni turisti so ga videli in ponudili svojo finančno pomoč. Plačali so mu dve operaciji, ki sta mu omogočili, da sedaj normalno hodi, se igra s prijatelji, česar prej ni zmogel.
Individualni donatorji s Švice in Nizozemske, so mami Nori omogočili, da je zgradila dva spalna prostora za šest pogradov in učilnico za trideset otrok, starih od treh pa do devetih let, ki jih poučuje. Petnajst od njih živi pri njej ves čas, ostali pa čez noč odidejo domov, k starim staršem, tetam ali stricem.
Mama Nora je entuziastična, izjemno pozitivna, nasmejana in odprta gospa, ki vsakemu od obiskovalcem rada predstavi svoje otroke. Pravi, da iz dveh razlogov, saj je izjemno ponosna nanje in ker ve, da vsak človek iz srca rad pomaga ljubkim, čudovitim otrokom, ki jim je bilo odvzeto vse.
Ena izmed deklic, stara le tri leta, me je poklicala v učilnico, vzela pručko, da je dosegla tablo in z zanosom napisala celo abecedo, nato pa mi pokazala, da obvlada tudi enostavno računanje. Nora pravi, da je zaskrbljena, saj je nekaj njenih otrok starih osem let in potrebujejo denar za šolnino v privatnih šolah.
Nekaj osnovnih šol je brezplačnih, a je kvaliteta poučevanja izjemno nizka, prav tako stanje sol, kvantiteta otrok v enem razredu pa preseže število 100. Zato pravi, da zeli svojim otrokom omogočiti najboljšo mogočo izobrazbo, saj jim s tem da močne temelje za življenje, vedenje, da so sposobni in da jih njihova življenjska usoda-biti sirota ne zaznamuje. Šolnina za enega otroka stane okoli 350$ na leto.
Norina sirotišnica kot nevladna organizacija, je v celoti odvisna od donacij. Denar rabi, da plača učiteljico, ki ji pomaga poučevati male nadobudneže, kuharico, da kupi moko in naredi chapati (palačinke) za otroke ali fižol, s katerim poskrbi za njihovo zdravo rast. Nekateri od njih potrebujejo medicinsko oskrbo in že sama registracija je samoplačniška. Dva od njenih otrok pa sta okužena z virusom HIV ter potrebujeta tedensko zdravljenje in zdravila.
Mama mi s ponosom pokaže svoje tri koze, ki jih redi za mleko, pa tudi, da jih v kriznih situacijah proda, ko ji zmanjka denarja za hrano. Pravi, da je bila blagoslovljena, saj ima ena od teh koz večkrat dvojčke. Ima par kokosi, ki nesejo jajca in majhen vrt kjer goji zelje. Kuhinje nima, namesto tega zunaj na ognju zakuri drva, nanje postavi pločevinasto skledo in nato ustvarja skromne afriške umetnine. Njeno posestvo ni veliko, a je vsak meter koristno porabljen.
Gospa Nora je s tem, ko je v svoj dom in v svoje življenje vzela toliko otroških življenj, je hkrati sprejela tudi veliko odgovornost, katera se bo z leti, ko otroci odraščajo in se njihove potrebe večajo le se povečevala. A vendar je optimistična, odločna in verna, da bodo v njeno življenje prišli donatorji, ki ji bodo pomagali, da bo sirotam omogočila varnost in izobrazbo- pa ne le osnovnih potreb, temveč tudi čisto, prijetno in ljubeče okolje, v katerem bodo rasli in odrasli v močne in ponosne posameznike.
Iz srca si želim, da ima prav.
Jana Dular
Vsi, ki ste ob prebiranju teh iskrenih besed začutili, da bi kakorkoli pomagali in morda namenili kak evro v pomoč Nori in njenim otrokom ali kakorkoli drugače prispevali v dobro otrok – srčno vabljeni, da se oglasite Jani na njen e-naslov: jana.dular@gmail.com . Vesela vas bo.
 |
NE ZAMUDITE
