Simptomi nerazložljivih razlag

sreda, 10. december 2008 @ 10:23 CET

Smo majhen narod, številčno skoraj tako velik kot kakšno poprečno srednjeevropsko mesto.

Smo panj pridnih delavk sivk. Panjska končnica je naša vest.

V tej naši deželi si je dopustno privoščiti fin telovnik, svileno kravato, klobuk in strojene čevlje iz dobrega usnja. Lahko si privoščimo eleganten let s krili čebele po slovenskih travnikih in nabiranje medu, ne moremo pa si privoščiti leta z luksuznim dragim letalom za 162 delavskih plač.

Nihče ne more sebe hipotetično določiti za božjega poslanca brez ljudstva, ker raj si lahko zgradimo le z delom. Tudi razkošni čas maršalov je minil.

Oče naroda mora biti ne le intelektualno, temveč tudi moralno plemenit. Vzvišenost je odgovornost.

Večini sinov in hčera naroda se je bolečina od z delom obrabljene hrbtenice razširila v prsi, v območje srca. Če trezno analiziramo nagnjenje, ugotovimo, da imamo opravka z brezobzirnim razsipništvom. Nehote sem se ob tem spomnila dobrodušne duše Ivana Krambergerja, ki je umrl ustreljen v nepojasnjenih okoliščinah.

Nasploh bi lahko rekla, da spremljajo ta prednovoletni čas televizijske burleske. Oholost in nadutost dandanašnjega malomeščanskega plemstva je neizmerna. Naj si priskledniki in priobedniki mislijo kar hočejo. Preradodarni cinični nasmeh mestnega župana je simptom mogočnosti kot 40 metrski minaret: »Kaj nam pa morete?« Vse je preveč zadihano od samopomembnosti in visokosti.

Vse plemenite stvari so ponižne. Nobena od škodljivih značilnosti, ne bo prinesla narodu dobrega. Čas se pase neobrit in zaraščen po domovini. Dame s svilenim jutranjim negližejem ugajajo novodobnim markizom, izkoriščane delavke pa si menjavajo prepotene bombažne majice. Njih ne vozijo po nakupih šoferji. S polpraznimi polivinilastimi vrečkami hitijo iz službe (če jo imajo) domov k svojim družinam.

Nekako slabo se razrešujejo stvari. Vsak državljan bi moral razložiti svojo naravno intuicijo. Preveč zbegani in zapeljani od obljub izgubljamo občutek, da spadamo med civilizirano človeštvo. Ni potrebno imeti posebno prefinjenega občutka za čas in videnje pozerske predstave o demokraciji po njihovi meri.

Zaradi globoke vključenosti v preteklost in enoumje, smo ostali od ponižnosti plemensko zaplankani posebneži. Naklonjeni smo opredelitvam in označevanjem, da živimo v fevdu, v katerem je gospodarjem vse dovoljeno. Jadikujemo pred lasno grobnico, v katero nas bo pometla lakomnost. Pripodil se je k nam oblak krize duha brez slovenskega potnega lista. Nihče pa ne more nižje pasti, kot omahne narod.

Oni niti ne potrebujejo evropskih pokroviteljev, ker so od peta do glave osebki. Noben pritlikavec v megli ne more pogledati Bogu v oči. Nobena veja ne more cveteti brez tihega soglasja celega drevesa.

Ali je zgodovinsko zavezujoči značaj naroda biti ponižni Slovenec?

Danes, 10. decembra obeležujemo Svetovni dan človekovih pravic. Na ta dan leta 1948 je bila v Parizu sprejeta splošna deklaracija človekovih pravic. Omenjena deklaracija predstavlja skupen ideal vseh ljudstev in narodov z namenom, da bi vsi organi družbe in posamezniki razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter zagotovili njihovo splošno priznanje in spoštovanje.

Priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov naroda in njihovih enakih in neodtujljivih pravic pomeni priznanje temelja svobode, pravičnosti in miru. Zanikanje in teptanje človekovih pravic, med katere sodi tudi socialna pravičnost, sta v preteklosti pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest. Revščina in izkoriščanje pomenita kršitev človekovih pravic. Narod ima svoje dostojanstvo, ljudje pa vrednost človekove osebnosti, da z delom, skromnostjo in poštenjem preživijo.

www.tatjana-malec.si

4 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20081210102328956