Posebnost ljudi je v tem, da živimo za prihodnost. Hodimo na fakultete, ki nas ne zanimajo, zgolj zaradi sorazmerno dobro plačane službe (računalništvo, pravo, medicina, farmacija,..) oz. nekega papirja, ki ga bomo dobili po dovolj letih odrekanja, trpljenja in agonije. Po tej poti nadaljujemo, in se zaposlimo v službah, kjer se zgodba ponovi. Nekaj let oz. desetletij odrekanja, da bomo lahko na starost ali ko se upokojimo, živeli mirno in izpolnjeno življenje. Ko bomo imeli končno dovolj časa in denarja, da bomo lahko počeli vse tisto, kar si srce poželi.

Tudi če skrčimo na krajše obdobje, lahko vidimo nesmiselnost tega. 8 (ali več) ur preživljanja na dan, za 4 do 5 ur življenja, s tem da je ta preostali del dneva pri mnogih zapolnjen s takšnimi in drugačnimi neplodnimi mašili. Nato imamo 5 dni agonije na teden, za 2 dni oddiha, kjer se za malenkost lahko odpočijemo. Tako pride na 10 mesecev in pol trpljenja na leto, za mesec in pol sprostitve. Živimo torej le za 4 ure na dan, 2 dni na teden in 1.5 meseca na leto.

Ali če pogledamo podjetja. Zgleda tako, kot da jih zanima le to, da bodo več prodali, se razširili, zaposlili več ljudi, da bodo na koncu več zaslužili. Kakšen smoter vidijo v tem si težko predstavljam, če sploh kakšnega. Mogoče mislijo, da več ljudi, ko bo imelo njihov izdelek, srečnejši bodo - zato je potrebno čim hitreje, čim večim ljudem prodati izdelke, da bo čim prej končno ta opevani mir na Zemlji.

Večino časa živimo torej za prihodnost (hitimo na cilj, oddih), medtem ko je zgolj sedanjost nujno zlo na poti do tja. Na prvi pogled je to zelo logično, kajti družba od nas zahteva, da nekaj damo v zameno. In ko bomo dovolj dali, bomo lahko na starost počeli to, kar smo si vedno želeli - saj so naše želje egoistične, nikomur ne koristijo, sploh pa ne družbi.

Vse lepo in prav v teoriji, vendar v praksi to ne deluje. Na starost ne bo sicer ne čas, ne denarja, ne energije. Ker smo si v vseh teh letih uničili telo, bomo večino časa preživeli pri zdravnikih in imeli vedno pri roki vsaj 5 škatlic tablet. Tudi ogromno denarja in energije bo šlo v ta namen. Kakšen smisel je torej vse to imelo? "Da. Žrtvovali smo se za družbo, kajti ta je sedaj boljša kot je bila prejšnja, in tako bodo lahko naši otroci imeli boljšo prihodnost."

Je pa potrebno le malenkost zdrave pameti, da uvidimo, da v prihodnosti ne bo pitne vode, svežega zraka, zdrave hrane, pozitivnih človeških odnosov,... No, tega že sedaj v nekaterih predelih ni. ZDA so proizvedle 30 milijard litrov ustekleničene vode letu 2006 - preračunajte, koliko je to denarja za surovino, ki jo je v naravi v izobilju, a smo jo s svojim načinom življenja zastrupili.. Tako hitimo in tako močno si želimo prihodnosti in izpolnitve, ki nas tam čaka, da zanemarjamo sedanjost in s tem Življenje. Na osebnem nivoju se to odraža na zdravju telesa & psihe, na globalnem na zdravju našega malega planeta & družbe.

Ironično, ampak tako je, življenje za prihodnost le to uničuje. Z vsem tem odrekanjem, pod pretvezo, da delamo boljšo prihodnost za svoje otroke, smo le to še bolj uničili. Večina spoznava, da kmalu ne bo (oz. je že ni) prihodnosti, za katero bi bilo smiselno živeti... Kar pa še zdaleč od tega, da bi bilo to slabo, kajti s tem, ko ne bomo živeli za prihodnost, bomo lahko končno več časa posvetili sedanjosti.

Zanimivo je, da vsi ostali prebivalci na tem planetu brez problema živijo v sedanjosti. Minerali, rastline, živali - na videz nenehno počno eno in isto, a so kljub vsemu temu videti izjemno mirni. Če se spomnite kakšne oddaje o življenju živali, lahko vidite, da večino časa počivajo ali pa se igrajo, sploh kakšni levi. Vedo kje imajo hrano, in ko je čas gredo na lov, sem pa tja se malo stepejo, in to je njihovo življenje. Če nimajo hrane, jo sicer malo bolj vneto iščejo, vendar brez kakršenga koli strasa in nemira. Oz. lahko pogledamo ptice okoli sebe, srne, metulje,...

Vse živali, ki živijo svobodno, dajejo neverjeten občutek miru, živijo popolnoma v sedanjosti. Vzamejo toliko kot je potrebujejo za svoje življenje, ostalo pustijo na miru; ne glede na to, da morda čez nekaj časa ne bo več hrane na tem mestu. Zdi se, da občutijo svojo povezanost z okoljem okoli sebe in dosti bolj kot človek razumejo svojo odvisnost od okolja. Razumejo tudi, da ne smejo preveč na enkrat vzeti, kajti sicer se okolje ne bo moglo več obnoviti. Težko si predstavljam leva v savani s človeškim umom. Že v prvem mesecu bi verjetno pobil in dal v ozimnico večino svojega plena, potem bi se pa čudil, kako to, da je zmanjkalo vse hrane, ta ki je bila za ozimnico je pa zgnila, kati nič ne traja večno. Torej s tem, ko živali živijo v sedanjosti, si zagotovijo tudi varno in preskrbljeno prihodnost.

Morda bi lahko tudi ljudje živeli bolj za/v sedanjosti, če bi le malo razčistili svoja prepričanja. Na prvi pogled se sicer pojavi vprašanje: "Če bom živel za sedanjost, bom ves denar porabil že prvi dan in tako mi ga bo zmanjkalo za preostale dni v mesecu. Na ta način ne bo nobene odgovornosti."

To bi celo držalo, vendar vse to temelji na predpostavki, da smo ljudje zlobna bitja. Briga nas le lastno zadovoljstvo, svojih potreb pa nikoli ni možno zadovoljiti,... Po drugi strani, pa smo lahko zelo hitro srečni in izpolnjeni; pogled na lepote narave (vključno z ženskami), otroški smeh, iskren pogled, dobra gesta sočloveka, opazovanje živali pri igri,.. in lahko vidimo, da ni problem narediti kakšno stvar za drugega človeka, da ni problem nekaj dati/podariti nekomu, če je le prisotna Ljubezen, naklonjenost, spoštovanje.

Torej je vse le vprašanje pogleda na svet ter lastnega miru, lastne izpolnjenosti, kar pa lahko vedno najdemo le v sedanjosti. Nekaj čisto preprostih načinov - boljše počutje zagotovljeno:

• HVALEŽNOST; preden gremo spat in/ali ko vstanemo, v poseben blokec/zvezek hvaležnosti napišemo vse stvari, za kar smo hvaležni v tem trenutku.
• Opazimo LEPOTO in OBILJE okoli sebe; oblaki, meglice, živali, drevesa, jesenske barve, otroški smeh, ptice,... obilje miru v naravi, obilje zraka, vode, toplote, življenja, igrivosti,..
• Vprašajmo se: "Kakšen je problem v tem trenutku?" Ne v preteklosti, ne v prihodnosti, vendar v tem trenutku. Sem živ, diham, imam za obleči, topel dom, hrano, vesolje me podpira (zrak, voda, toplota, hrana),... Na mizi je sicer položnica, ki še ne vem, kako jo bom plačal.. vendar v tem trenutku to ni problem. Problem nastane, če si v glavi vrtim scenarije, kaj vse mi lahko neplačana položnica prinese. Dostikrat pa so te projekcije dosti hujše, kot se potem stvari dejansko razrešijo.

Takoj ko smo sposobni zaznati te stvari, se že nekaj odpre v nas. Kajti zunaj sebe lahko zaznamo le stvari, ki so nam blizu. Zafrustriran človek ne more videti lepote okoli sebe in takoj, ko jo vidi, že ni več tako zelo slabe volje.

Lahko smo videli, kako je naša pogojena zdrava pamet odtujena in obrnjena na glavo. S tem, ko živimo za prihodnost, le to uničujemo - namesto da bi živeli za sedanjost, bili veliko bolj notranje mirni, in si tako zagotovili tudi veliko bolj stabilno prihodnost.

Seveda to ne pomeni, da ne smemo delati načrtov. Načrti so izjemno koristni, dajo osredotočenost, in lahko celo pomagajo, da smo bolj prisotni v sedanjosti - vendar primaren fokus naj bo sedanjost. Bodimo torej prisotni pri tem kar počnemo, in naj ne bo to delo le sredstvo za dosego cilja, vendar cilj sam po sebi - končni izdelek je tedaj le še pika na i.

Sledi članek Kam vlagati denar v času finančne krize