S Prabhavati Dwabho se je pogovarjal Jason Francis

Doktorica Prabhavati Dwabha je direktorica dela majhnega narodnega projekta »Dom za zapuščene otrok v Ramanovem vrtu«, ki ga je ustanovila pred šestnajstimi leti in se imenuje »Recite da zdaj!«. Projekt je posvečen usposabljanju revnih žena in otrok, ki živijo v oddaljenih gorskih vaseh na severu Indije v regiji Garhval v državi Uttarkhand.

Doktorica Dwabha, homeopatinja, je pred začetkom svoje duhovne poti, ki je popolnoma spremenilo njeno življenje, živela bogato življenje kot ameriška igralka. Prabhavati Dwabha opisuje svoje duhovno prebujanje in delo v Ramanovem vrtu v intervjuju z Jasonom Francisem za Share International.

Share International: Kaj je Dom za zapuščene otroke v Ramanovem vrtu in v katere projekte je vključen?
Prabhavati Dwabha: Ramanov vrt je dom za 67 otrok, ki živijo tu. Popolnoma brezplačno nudimo tudi izobraževanje na najvišji ravni »nedotakljivim« otrokom, ki prihajajo iz vasi. Edini pogoj je, da so iz najnižjega družbenega razreda v vasi. Dobijo brezplačne knjige, hrano, šolske uniforme, topla zimska oblačila, vso zdravstveno oskrbo vključno z nujno medicinsko pomočjo, v upravičenih primerih pa nujno medicinsko pomoč dobijo tudi člani njihovih družin. Projekt je zasnovan tako, da bodo otroci, ki se šolajo, in seveda tudi ti, ki živijo tu, s kakovostno izobrazbo sposobni spremeniti življenje zase in za svoje družine. To je naš način upora kastnemu sistemu.

»Nedotakljivi« otroci sicer nimajo možnosti pridobiti take izobrazbe. Zato le zelo redko izstopijo iz kastnega sistema. Vendar smo lahko prepričani, da bodo z izobrazbo, ki jo nudimo tukaj, prišli do svojih poklicev – zdravnikov, sester, učiteljev, elektrotehnikov. Prvi študent iz naše šole je začel študirati medicino julija letos.

S. I.: Kaj je kastni sistem v Indiji?
P. D.: Kastni sistem v Indiji je bil razvit pred stoletji. Ko je bil vzpostavljen, je bilo mišljeno, da bo predstavljal najbolj praktičen način za vodenje družbe – nekdo mora biti pometač, nekdo mora čistiti odpadke drugih ljudi. Nekdo mora biti učitelj, nekdo duhovnik, odvetnik in nekdo mora biti na dnu, in to so »nedotakljivi«. Kastni sistem naj bi bil opuščen, a še vedno živi.

S. I.: Kakšen je dnevni učni načrt otrok, ki obiskujejo vašo šolo?
P. D.: To se spreminja z letnimi časi. Prav zdaj začenjajo ob osmih, ker postajajo dnevi zelo vroči. Zbor je ob 7.30 zjutraj, igrajo se do osmih, nato 20 minut pojejo molitve in gredo v svoje razrede. Dnevni učni načrt obsega branje, pisanje, računanje kakor tudi okoljske teme, znanost in ekologijo. Imajo najmodernejši center za računalniško usposabljanje, imajo pa tudi ure umetnosti, klasičnih indijskih plesov, glasbe, kompozicije in včasih tudi gledališča. Ob dveh popoldne dobijo obrok iz organsko gojene zelenjave z naših vrtov, nakar se vrnejo domov.

S. I.: Kakšna je preteklost otrok, ki jim pomagate v Ramanovem vrtu?
P. D.: Pogoj, da živijo v Ramanovem vrtu, je, da so brez staršev, ali pa obstaja upravičen razlog, da ne morejo živeti s svojim edinim staršem. Razlog bi bil lahko pijan in nasilen oče, zlasti če je bil vpleten v materino smrt. Drug razlog bi lahko bila vdova brez kakršnekoli možnosti preživljati otroke. Imamo tudi številne begunce, ki so prišli k nam po gverilski vojni v Nepalu in so izgubili svoje družine. Rešujemo tudi dekleta, ki so bila prodana za prostitutke, preden se navadijo bordelov. Vsi otroci v domu imajo zelo travmatično preteklost.

S. I.: Kako se spreminja mišljenje, samopodoba in samozavest otrok?
P. D.: Opažamo ogromne spremembe. Otroci se razvijajo v glavnem skozi svojo ustvarjalnost. Imamo svojo plesno skupino, ki je plesala v Anand Himalaya Spa Resortu in je bila pred kratkim ocenjena kot številka ena na svetu. Vsak teden imajo kulturni program. Plesno družino je Butlins Resort to poletje povabil na turnejo v Anglijo, da bi pripravil kulturne predstavitve za svojo verigo. To zelo krepi samozaupanje in močno dviga samozavest. Otroci, ki živijo v Ramanovem vrtu, so sami izdelali svoje obleke in obleke za revne otroke. Del našega strokovnega usposabljanja je tudi naša pekarna in organska kavarna, kjer gostom strežejo otroci. Otroci imajo tudi svojo prodajalno daril, kjer izdelujejo in prodajajo nakit. Te stvari so zelo ohrabrujoče. Ko enkrat spoznajo svojo lastno vrednost, pridejo do spoznanja, da jim je to, kar se jim je zgodilo v preteklosti, dalo moč in pogum, da so tu, kjer so. Začenjajo spoznavati, kakšno veliko prednost imajo.

S. I.: Menda nudite tudi poklicno usposabljanje žensk?
P. D.: Odraslim ženskam nudimo opismenjevanje. Sposobne morajo biti brati in pisati, zlasti ko morajo spoznati svoje pravice in kaj se dogaja v njihovem okolju. Drugič, usposabljamo jih za šivilje in jim nudimo edinstveno priložnost. Oblikujemo skupine za samopomoč žensk, ki so uradno priznana ustanova. Tako imajo ženske nekaj pravic in se lahko postavijo zase. Nato jih najamemo za šivanje uniform in pletenje volnenih puloverjev za otroke naših šol. Tega so bili deležni že 804 otroci.

S. I.: V kakšnih okoliščinah ste živeli, kje ste živeli, kaj vas je zanimalo, preden ste začeli s projektom?
P. D.: Preden sem prišla v Indijo, sem bila igralka. Rojena in odrasla sem v Ameriki, v Indijo pa sem prišla pred 30 leti. Začela sem svojo duhovno pot in preživela 17 let v iskanju na osebnostni ravni, preden sem začela ta projekt. Na začetku, ko sem prišla v Indijo, sem šla k Oshu (duhovni učitelj). Ko je Osho zapustil svoje telo, sem veliko potovala in spoznala duhovnega učitelja Poonja Jija, učenca Ramane Maharšija.* Zato se projekt imenuje Ramanovi vrtovi. Tako ga je poimenoval Poonja Ji, ki je bil poznan kot Papa Ji. Papa Ji me je poslal v jamo ob reki Ganges, kjer sem preživela eno leto. V tem času sem dobila navdih za oblikovanje tega projekta in zaupanje vanj.

S. I.: V nekem trenutku ste nameravali zapustiti Indijo, a ste doživeli, da vam je narasla reka Ganges odplavila vse stvari iz jame. Lahko poveste, kaj ste se naučili iz tega?
P. D.: Verjamem, da me je moj učitelj želel naučiti, da ne morem namočiti nog v isti reki dvakrat, saj so spremembe stalne in se nikoli ne končajo. Sporočilo reke je bilo, da je vse v toku, da se vse stalno spreminja. Ne samo da to razumem, temveč da dejansko živim v nestalnosti in nenavezano. Le tako si lahko pomirjen s seboj in boš lahko našel, kar resnično potrebuješ. Verjamem, da me je zato poslal tja. Nestalni del je bila reka, ki je naraščala, preplavila jamo in odplavila vse moje zemeljsko imetje. Ali sem končala vse, zaradi česar me je poslal tja – ne vem, ali lahko odgovorim na to. Kar pa mi je ta izkušnja dala, je bilo ogromno zaupanje v življenje in obstoj ter vsekakor sposobnost, da živim dosti bolj v sedanjosti, tukaj in zdaj.

S. I.: Ali lahko opišete vaš koncept notranjega in ne materialnega bogastva in zakaj mislite, da je tako bogastvo pomembno?
P. D.: Za otroke je to pomembno, ker nihče ne ve, kaj bo prinesla prihodnost. Nihče ne more vedeti, kdaj nam bo nekaj podrlo naše zidove in poslalo otroke nazaj na cesto. Ne morem jim dati ničesar materialnega, kar bi jim lahko kadarkoli dalo resnično varnost, prav tako kot ne bi mogla reči, če bi imeli milijone v banki, ki jih seveda nimamo, da bi nam to dalo pravo varnost.
Edina stvar, ki si jo lahko damo, otroci ali kdorkoli, ki mu je mar za to, je razumevanje, da v zunanjem svetu ni varnosti. Gre za to, da vedo, kdo v resnici so. Gre za to, da imajo notranjo hvaležnost. Če imajo zaupanje v to, kar v resnici so, in v svojo vrednost, jim – tudi če se zunanji svet okoli njih podre – tega ne more nihče vzeti. Če imate bogato, lagodno življenje, vas je strah, da bi to izgubili. Imate mnogo več navezanosti. Ti otroci so zrasli iz nič. Nekateri med njimi so prišli dobesedno iz jarka. Vedo, da so tam preživeli. Poskušamo jim dopovedati, da je njihova nesreča božje darilo.

Verjamem, da se učiš iz tega, kar živiš. Skozi življenje imajo priložnost videti najtemnejšo plat teme. To jim da možnost, da cenijo življenje, ki ga živijo zdaj. Ne da se bojijo, da bi se vrnili nazaj v temo, temveč da bi razumeli, da jim ne more biti odvzeto, kar imajo v sebi. Zelo smo srečni, če imamo stene okoli nas, posteljo za spanje in veliko hrane, vendar naše bitje, naša resnična sreča ni odvisna od tega.

Življenje nam daje številne priložnosti, da razumemo in izkusimo, da ko zares nimamo dovolj denarja za nadaljevanje projekta, ko imamo finančne težave, otroci shajajo s tistim, kar imajo. Zaradi tega ni nihče žalosten. Imeli smo zares boren božič, ko skoraj nismo imeli daril, a so vsi izdelovali voščilnice iz recikliranih stvari. Tako smo bili hvaležni za tisto malo, kar smo imeli, zato da smo skupaj, da smo imeli sploh kaj.

S. I.: Pravite, da je ta stiska del učenja. Lahko pojasnite, kaj mislite s tem?
P. D.: To mora biti del lekcije, iz katere se učimo, kajti dogaja se vedno znova. Potovala sem 18 let, da bi zbrala denar za ta projekt. Ponavadi obkrožim svet in obiščem 18 ali 20 mest. Vsak dan srečujem direktorje podjetij, ki bi lahko napisali ček in preskrbeli projekt za naslednjih 20 let, vendar nihče tega še ni storil. Moramo se torej nekaj naučiti iz dejstva, da se vzpenjamo in padamo, da smo v stiski ali ne. Drugače bi bili v materialnem izobilju. To se lahko zgodi danes. Lahko sprejmemo le to, da se to še ni zgodilo, ker naj bi postali boljši (v življenju) s tem, kar je.

S. I.: Kaj mislite s tem »Recite da zdaj!
P. D.: To je ime celotnega projekta. To je reči »da« »sedanjosti« – zdaj ko je izobilje, ko imamo kolače in sladoled, in da z istim »da« rečemo tudi časom, ko imamo komaj kaj jesti. Ne da rečemo »da« le tistemu, kar si želimo, da bi bilo, ker bomo tako le trpeli. Vedno bo konflikt med tem, kar si želimo, in tem, kar je. Sprejeti moramo, kar se dogaja zdaj. To je tako pomembno za te otroke, ker ne vem, koliko časa bomo zdržali. Ljudje zbijajo šale na moj račun: »Sploh nimate finančne varnosti. Kako lahko to počnete?« No, zato ker to počnemo. To je, kot je. Ves čas poskušamo biti osredotočeni na »zdaj«. Zdaj imamo dovolj – mogoče ne toliko kot včeraj, mogoče bo jutri bolje, vendar nič od tega ni realnost. Prav zdaj imamo dovolj in imamo dovolj, da smo hvaležni za to. Kar resnično šteje, je živeti v hvaležnosti.

* Ramana Maharši je bil Avatar, ki je živel v Indiji (1879-1950)

Za več informacij: www.sayyesnow.org

Share Slovenija
Share - International